Jedro

Sodišče je ugotovilo obstoj bistvene in opravičljive zmote (v smislu prvega in drugega odstavka 46. člena OZ) glede bistvene lastnosti predmeta kupoprodajne pogodbe, to je dejanske vrednosti prodanega poslovnega deleža (oziroma obsega davčnega dolga, ki ga mora družba plačati), zaradi česar ima odločitev o razveljavitvi pogodbe o prodaji poslovnega deleža ustrezno pravno podlago.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 632,04 EUR v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža v družbi L., d.o.o., K., katero sta sklenila dne 18.9.2002 v notarski pisarni notarke ..., toženec kot prodajalec in tožnik kot kupec, nična, vendar je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku na razveljavitev omenjene pogodbe, zaradi česar je tožencu naložilo, da mora tožniku izstaviti listino, na katere podlagi se bo lahko pri vložku št. ..., matična št. ... sodnega registra Okrožnega sodišča v Kranju izbrisal kot družbenik gospodarske družbe L., d.o.o., K. in bo kot edini družbenik te družbe zopet vpisan toženec. Istočasno je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške.

Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in v delu, ki se nanaša na razveljavitev pogodbe, izstavitev listine in plačilo pravdnih stroškov potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga revizijo z vsebinsko navedbo revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Lastništvo poslovnega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo pomeni pridobitev pravic in obveznosti. Izpodbijana sodba ne pojasni, kakšne obveznosti, poleg pravic, naj bi tožnik z nakupom poslovnega deleža pridobil. Po določbah Zakona o gospodarskih družbah je namreč pridobil le pravico do glasovanja na skupščini, pravico do dividend in pravico do razdelitve likvidacijske mase. Za vse to je plačal kupnino v višini 1.000.000 SIT. Dobil je natanko to, kar je kupil. Z vrnitvijo kupnine je nastopila situacija, ko je navedene pravice tožeča stranka pridobila brezplačno, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za uporabo četrtega odstavka 46. člena OZ (izpolnitev pogodbe, kot da zmote ni bilo). Predmet pogodbe niso bile davčne obveznosti družbe, saj je družba z omejeno odgovornostjo samostojna pravna oseba, ki sama odgovarja za svoje obveznosti, družbeniki pa za te ne odgovarjajo. Poznavanje finančnega stanja družbe za kupca poslovnega deleža predstavlja le nagib za nakup. V primeru naknadno ugotovljenih nepravilnosti v družbi, ki je predmet nakupa, se kupec ne more sklicevati na zmoto.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Iz notarskega zapisa z dne 18.9.2002, sestavljenega v notarski pisarni sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža v družbi L., d.o.o., Kranj bila sklenjena med fizičnima osebama: na eni strani tožencem M. A. kot prodajalcem poslovnega deleža in na drugi strani tožnikom A. K. kot kupcem poslovnega deleža. Iz 3. točke pogodbe nedvoumno izhaja, da predmet odstopljenega poslovnega deleža predstavlja delež na vsem premoženju družbe na dan podpisa te pogodbe, z vsem dobroimetjem, terjatvami in morebitnimi dolgovi, ki jih ima družba. Prodajalec (toženec) je pridobitelju (tožniku) jamčil, da mu je pravilno prikazal finančno in premoženjsko stanje družbe kot osnovo za ugotovitev tržne vrednosti poslovnega deleža. V vzporedno sklenjenem dogovoru se je kupec (tožnik) zavezal, da prevzame na dan nakupa dolg Davčni upravi RS v znesku približno 4.300.000 SIT (17.943,58 EUR).

Dokazna ocena, sprejeta v sodbah sodišč druge in prve stopnje, je pritrdila tožniku, da je bil pripravljen prevzeti poslovni delež zaradi izjave prodajalca (toženca), da finančni dolg družbe predstavlja le prej navedeni znesek. Opisane dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) že same po sebi zavračajo revizijsko stališče o tem, da so predmet pridobitve poslovnega deleža bile zgolj in samo pravice, kot jih določa Zakon o gospodarskih družbah, da obveznosti niso bile prevzete in da je poznavanje finančnega stanja družbe za kupca poslovnega deleža predstavljalo le nagib za sklenitev pogodbe, to pa naj bi imelo za posledico pravno razlago, po kateri naj bi tožnik ob nakupu ne bil zaveden v zmoto. Revident se v tem obsegu izogiba priznavanju dejstva, da je pogodba bila sklenjena med fizičnima osebama in da je bil predmet nakupa poslovni delež družbe s pravicami in tudi obveznostmi. Predmet pogodbe so med drugim bile tudi davčne obveznosti družbe in ne le pravice novega družbenika, torej tudi davčne obveznosti, glede katerih je prodajalec zatrjeval, da ne presegajo zneska 4.300.000 SIT (čeprav se je kasneje izkazalo, da za leti 2000 in 2001 za 22-krat presegajo dolg, ki ga je toženec zatrjeval tožniku).

Opisane ugotovljene okoliščine je že sodišče prve stopnje pravno pravilno ovrednotilo kot opravičljivo zmoto glede bistvene lastnosti predmeta kupoprodajne pogodbe, to je dejanske vrednosti prodanega poslovnega deleža (oziroma obsega davčnega dolga, ki ga mora družba plačati). Ugotovljena je torej bistvena in opravičljiva zmota v smislu prvega in drugega odstavka 46. člena OZ, zaradi česar ima odločitev o razveljavitvi pogodbe o prodaji poslovnega deleža ustrezno pravno podlago. V tem okviru na pravno presojo, ki ima za posledico razveljavitev pogodbe, ne more vplivati dejstvo, da je toženec tožniku vrnil izplačano kupnino. Odločilno je, da je toženec dogovorno jamčil za obseg obveznosti prodane družbe, ki pa so bistveno presegle znesek, za katerega je trdil, da obstaja.

V izpodbijani sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno, zaradi česar je bilo treba neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti. Pri tem je revizijsko sodišče po določbi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo.