Jedro

Tožnik, ki je edini kupec in je tudi predkupni upravičenec s statusom kmeta, je edini sprejemnik ponudbe, ki je pravočasno vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Ker nihče ne uveljavlja prednosti pri nakupu, ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta, saj je ta status v zvezi z pridobivanjem kmetijskega zemljišča odločilen le za uveljavljanje prednosti pri nakupu, če konkurirata dva ali več ponudnikov. Če je ponudnik en sam, pa že po naravi stvari ni mogoče govoriti o kršitvi prednostnega vrstnega reda. Če je torej kupec en sam, ni pomembno, ali bi izpolnjeval pogoje za priznanje predkupne pravice, to je pravice do nakupa pred drugimi ponudniki.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-205/2019/4 z dne 25. 11. 2019 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 817,85 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Zavrne se zahteva stranke z interesom za povračilo stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče je v konkretni zadevi že enkrat odločilo, in sicer je s sodbo IV U 13/2020-30 z dne 20. 8 2022 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-205/2019/4 z dne 25. 11. 2019 s katero je to v pritožbenem postopku odpravilo odločbo Upravne enote Radovljica št. 330-11/2017-41 z dne 16. 7. 2019 in odločilo, da se zavrne tožnikova vloga za odobritev pravnega posla za tam navedena kmetijska zemljišča (sedaj pokojne) prodajalke B. B. (pravni naslednik C. C., stranka z interesom v tem upravnem sporu) in tožnikom, kot kupcem. Tožnik je zoper navedeno odločitev vložil revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Prav tako je odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.

Potek upravnega postopka

2.Prvostopenjski upravni organ je v izpodbijani odločbi odobril pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parcelo št. 468/2, k.o. D., za katero sta sklenila pravni posel z dnem sprejema ponudbe dne 9. 12. 2016 pod odložnim pogojem odobritve, B. B., umrla dne 20. 12. 2018, pravni naslednik C. C. - kot prodajalec in A. A. kot kupec. Odločil je še, da se po uradni dolžnosti izbriše zaznamba zaščitene kmetije, ID omejitve št. ... in ID omejitve ... v zemljiški knjigi za parcelo št. 468/2, k.o. D.

3.Drugostopenjski upravni organ je pritožbi stranke z interesom C. C. ugodil in odpravil odločbe Upravne enote Radovljica (1. točka izreka). Nadalje je odločil, da se zavrne vloga za odobritev pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem za parcelo št. 468/2, k.o. D., za katero sta sklenila pravni posel z dnem sprejema ponudbe dne 9. 12. 2016 z odložnim pogojem odobritve, B. B., umrla dne 20. 12. 2018, pravni naslednik C. C. - kot prodajalec in D. D., kot kupec (2. točka izreka), ter da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka (3. točka izreka).

4.Pojasnil je, da je glede na okoliščine, ki jih je pri razvrstitvi predkupnih upravičencev pri prodaji kmetijskih zemljišč upošteval zakonodajalec (solastništvo, mejaštvo, zakup), gre sklepati, da je namen, ki ga je pri določanju vrstnega reda predkupnih upravičencev zasledoval zakonodajalec, v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave (sodba Upravnega sodišča RS št. II U 271/2014 z dne 13. 1. 2015). Dodal je, da je drugostopenjski organ v več pritožbenih zadevah v zvezi z vlogami za odobritev pravnih poslov, v katerih je kot kupec nastopal tožnik, zaznal podobne tipične karakteristike, kakršne se pojavljajo v tej zadevi. V konkretni zadevi je predmet odobritve pogodba o prodaji nepremičnine, ki je od prijavljenega prebivališča tožnika oddaljena več kot 160 km. Tudi stranka z interesom trdi, da kupec predmetno nepremičnino kupuje v nasprotju z namenom Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Na podlagi tega in ostalih primerov drugostopenjski upravni organ smatra, da bi bil z nakupom izolirane predmetne parcele, ki je precej oddaljena od prebivališča kupca A. A., izvotljen namen ZKZ. V skladu z objektivno teorijo zlorabe pravice in upoštevaje opisane dejanske okoliščine drugostopenjski upravni organ ugotavlja, da je tožnik s sprejemom ponudbe in vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla v tej zadevi zlorabil svojo pravico - status kmeta - za pridobitev predmetne nepremičnine.

Navedbe strank v upravnem sporu

5.Tožnik se z odločitvijo organa ne strinja ter opozarja, da je odločitev brez pravne podlage ter mimo ustave in zakonov. Tožnik zatrjuje diskriminacijo ter opozarja na enako varstvo pravic. Meni, da je drugostopenjski upravni organ odločil v škodo tožnika, mimo določb ZKZ, dejansko zavzel vlogo zakonodajalca in pomen njegovih določil povsem predrugačil na način, da za tožnika določila o predkupni pravici očitno sploh ne veljajo. Namen ZKZ je jasen in ga ni mogoče razlagati tako, kot to stori drugostopenjski upravni organ, povsem arbitrarno. Odločitev prvostopenjskega organa, ki je dvakrat odločil enako, je pravilna in v skladu z jasnimi določili ZKZ. Ni spora, da ima tožnik izkazano predkupno pravico do nakupa predmetnega kmetijskega zemljišča kot drug kmet, kakor jo določa ZKZ v svoji 4. točki prvega odstavka 23. člena in da hkrati izpolnjuje tudi vse pogoje za nakup po 24. čl. ZKZ. Upravni organ prve stopnje je vsa ta dejstva ugotovil celovito in pravilno in tega nihče ne problematizira. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik edini kupec predmetne parcele, saj sta druga dva kupca odstopila od nakupa. Torej nimamo pri nakupu konkurence nespornega predkupnega upravičenca po ZKZ in osebe brez vsakršne predkupne pravice. V takšnem primeru pa je seveda ob pravilni uporabi zakona mogoče pravni posel odobriti zgolj tožniku in nikakor ne nekomu, ki predkupne pravice sploh nima. Gre za eklatantno zlorabo in arbitrarno odločitev popolnoma mimo zakona in njegovega pomena in namena. Kako je tu lahko varovana gospodarska, socialna in ekološka funkcija kmetijskih zemljišč, kako je tu lahko varovan interes zagotavljanja proizvodne funkcije kmetijskih zemljišče itd., saj so vendar vsi ti vidiki popolnoma jasno upoštevani in izraženi v samem predpisu, pri določanju kategorij predkupnih upravičencev in njihovega vrstnega reda.

6.Tožnik poudarja, da v izpodbijani drugostopenjski odločbi upravni organ sploh ne zaključuje, da tožnik ne razpolaga s predkupno pravico, temveč nasprotno, v slednjo sploh ne dvomi, a kljub temu zaključi, da mu posla ni mogoče odobriti. Opozarja, da je zakonodajalec za primer konkurence več drugih kmetov pri nakupu istih kmetijskih zemljišče predpisal celo dodatne kriterije prednostne izbire. In med temi kriteriji ni kriterija bližine oz. oddaljenosti od zemljišč, ki so predmet prodaje. Torej gre pri oddaljenosti za navidezen in izmišljen kriterij upravnega organa druge stopnje. Poudarja, da že 2 leti obdeluje na podobni razdalji kot sporno zemljišče, nepremičnine v kraju k. o. E. št. 252/1, 252/2, 252/3 in mu podobna razdalja ne predstavlja kakšnih posebnih stroškov ali izgub. Tako, če bi zaokrožili kmetijsko gospodarstvo od stalnega naslova ... do k. o. E., ter bi zarisali krog, bi njegovo kmetijsko gospodarstvo segalo do Avstrije, Bohinja, Hrvaške. Tu ne gre za nikakršen razlog zlorabe predkupne pravice, ravno nasprotno, gre za poslovni načrt razširiti in intenzivirati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta postala čim bolj ekonomsko upravičena.

7.Dodaja, da drugostopenjski upravni organ domnevno zlorabo pravic argumentira popolnoma na pamet in pavšalno in brez navajanja konkretnih okoliščin. Glede tega navrže zgolj, da o tem sklepa na podlagi tega in drugih navedenih primerov prodaje kmetijskih zemljišč, saj gre za izolirano zemljišče precej oddaljeno od zemljišča tožnika. To pa po mnenju tožnika ne more biti nikakršen upošteven razlog, saj ima tožnik že sedaj v lasti več podobnih oddaljenih in izoliranih zemljišč, ki so vsa v svoji proizvodni funkciji, vse v skladu z namenom ZKZ, kupljena pa so bila po istem upravnem postopku in na podlagi istih določil ZKZ o predkupni pravici.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja ugotovitve v izpodbijani odločbi. Poudarja, da je bilo predvsem na podlagi ponavljajočih ravnanj in situacij, s katerimi je bila seznanjena tožena stranka, ugotovljeno, da tožnik na območju cele RS kot sprejemnik ponudbe sodeluje v postopku prodaje/nakupa praviloma manjših, izoliranih (tudi po dejanski rabi funkcionalnih/pripadajoč zemljišča - t.j. dele dvorišč, sadovnjakov ob stanovanjski stavbi) kmetijskih zemljišč, predvsem pa so le-ta precej oddaljena od njegovega prebivališča, saj je namen ZKZ zaokrožanje kmetijskih gospodarstev in zagotavljanje lažje in bolj ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč, ki pa v konkretnem primeru ne bi bil dosežen. Poudarja, da je ocenila, da gre pri tožniku zaradi ugotovljenih okoliščin, ki so navzven spoznavne, za zlorabo pravice (statusa kmeta) in je svojo odločitev utemeljila z načeli pravne države, iz katerih izhaja tudi prepoved zlorabe pravic, zato je v konkretnem primeru štela, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice, saj zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva (sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U I 85/16, Up 398/16 z dne 14. 7. 2016, sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. U I 413/98 z dne 25. 5. 2000). Kljub temu, da tožnik v tožbi trdi, da je ZKZ jasno napisan, tožena stranka odgovarja, da je pri odločanju vedno potrebno poleg jezikovne razlage upoštevati tudi razlago namena zakona in v primerih, ko je ugotovljeno, da je stranka ravnala v nasprotju z namenom zakona, takšnemu ravnanju (zlorabi pravice) odreči pravno varstvo.

9.Dodaja, da na zgornje zaključke ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik lastnik zemljišč po celi RS in da (domnevno) obdeluje zemljišča v več krajih, tudi na naslovu E. 7 in da je predmetno zemljišče, ki je predmet obravnave, lokacijsko med obema njegovima gospodarstvoma, tožena stranka pojasnjuje, da zatrjevana bližina (pri čemer gre vseeno za oddaljenost predmetnega zemljišča s parc. št. 42/15 k.o. F. več kot 45 km od kmetijskega gospodarstva na naslovu stalnega prebivališča tožnika in več kot 100 km od kmetijskega gospodarstva na naslovu E. 7) toženi stranki z ničemer ne dokazuje, da pri pridobitvi lastninske pravice (pri čemer način pridobitve toženi stranki sicer ni znan) tožnik ni zlorabil svoje pravice statusa kmeta. Prav tako lahko tožena stranka samo domneva, da v konkretnem primeru pridobitve lastninske pravice na zemljišču v E. ni bil opravljen nadzor izvajanja te pravice s strani pristojnega upravnega organa, kar pa v nobenem primeru ne pomeni, da je takšen nadzor posledično onemogočen za vsak nadaljnji nakup v relativni manjši oddaljenosti med zemljišči v lasti tožnika. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da namen ravnanja pristojnih upravnih organov nikakor ni v tem, da se kmetom preprečijo poslovne širitve, saj v splošnem velja, da je tako gospodarskim subjektom kot kmetom fizičnim osebam to omogočeno, vsekakor pa do meje, ko je ravnanje v skladu z namenom zakona, predvsem pa ni v neskladju z načelom prepovedi zlorabe pravic, kar velja za predmetno zadevo.

10.Stranka z interesom odgovora na tožbo ni podala.

11.Sodišče je v zadevi v prvotnem sojenju opravilo glavno obravnavo 8. 7. 2022, na katero je pristopil tožnik, pooblaščenec tožene stranke ter pooblaščenka stranke z interesom.

12.Tožnik je na obravnavi vztrajal pri svoji tožbi, opozoril, da kmetijska zemljišča obdeluje, da ima zemljišča, ki so primerljivo oddaljena kot sporna ter izpostavil, da so mu kršene ustavne pravice. Opozoril je, da mu je bil pravni posel že večkrat odobren.

13.Tožena stranka je ponovno izpostavila, da je zlorabo pravic dolžan preprečevati vsak državni organ. Tudi če ni zapisana v ZKZ, mora upravni organ pri odločanju o odobritvi pravnega posla po uradni dolžnosti preprečevati zaznane poskuse zlorab. Zloraba statusa kmeta je negativni pogoj, in če je izpolnjen, preprečuje odobritev pravnega posla. Zavrnitev tožnikove vloge za odobritev pravnega posla v tej zadevi z izpodbijano odločbo temelji na prepovedi zlorabe pravic kot ustavnem pravilu.

14.Stranka z interesom je navajala, da tožnik ni izkazal, da bi imel na področju Gorenjske katerokoli zemljišče, da bi lahko s tem zemljiščem, ki ga v predmetnem postopku želi kupiti, zaokrožal vso kmetijsko gospodarstvo ali zagotavljal lažje in bolj ekonomično obdelavo. Gre za evidentno zlorabo pravic, saj so v bistvu vse njegove parcele več kot 100 km v eno smer oddaljene od predmetne parcele. Prav tako iz podatkov iz GURS izhaja, da je predmetna nepremičnina parc. št. 468/2 k.o. D., samo v 16,2 % po dejanski rabi kmetijsko zemljišče, ostalo gre za poseljeno zemljišče v 59 % ter poseljeno zemljišče pod stavbo v 9,4 %, 15 % je pa nedoločene rabe. To se pravi, gre za zemljišče, ki je samo 16 % kmetijsko zemljišče kot tako in zato je povsem nerealno, da bi gospod A. A. na predmetnem zemljišču lahko izvajal kakršnokoli samostojno kmetijsko obdelavo in je to zemljišče neprimerno za samostojno kmetijsko obdelavo, pri čemer so bile že tudi podane navedbe v spisu, glede omejenega dostopa, glede tega, da je tukaj v bistvu gostinska terasa in tako dalje.

K I. točki izreka

15.V obravnavani zadevi je sporna zakonitost odločbe tožene stranke, ki je odpravila odločbo organa prve stopnje o odobritvi pravnega posla in je vlogo tožnika za odobritev pravnega posla zavrnila.

16.V konkretni zadevi je ugotoviti, da sta se na poziv za prodajo kmetijskega zemljišča parcela št. 468/2 k.o. D. prijavila dva ponudnika, in sicer je najprej vlogo za odobritev pravnega posla podal A. A. 6. 1. 2017 in G. G. 9. 1. 2017. Vlogo za odobritev pravnega posla pa je G. G. v nadaljevanju umaknila in je bil postopek s sklepom ustavljen (pravnomočnost 21. 12. 2018). Tekom postopka je B. B. 8. 1. 2019 umrla in po sklepu o dedovanju je njen dedič postal C. C., ki je zemljiškoknjižni lastnik navedene parcele od 11. 7. 2019.

17.V postopku je še bilo ugotovljeno in med strankama ni spora o tem, da s potrdila o namenski rabi Občina Radovljica z dne 9. 11. 2016 izhaja, da je parcela 468/2 k.o. D. glede na osnovno namensko rabo v celoti opredeljena kot kmetijsko zemljišče in ni del zaščitene kmetije. V nadaljevanju je bilo v postopku tudi nesporno ugotovljeno, da je tožnik edini kupec in je tudi predkupni upravičenec s statusom kmeta. Nadalje je bilo nesporno ugotovljeno, da je edini sprejemnik ponudbe, ki je pravočasno vložil vlogo za odobritev pravnega posla tožnik.

18.Ob dejstvu, da je bil tožnik v konkretnem postopku edini kupec oziroma edini ponudnik in je tako on edini možni kupec.

19.Kot je opozorilo Vrhovno sodišče v svoji odločbi X Ips 14/2023, je promet z kmetijskimi zemljišči presojalo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002, kjer je presojalo omejitve in pogojevanja, ki so jo vsebovale takratne veljavne določbe ZKZ med katerimi sta bile tudi določbi po katerih pravnega posla za promet kmetijskega zemljišča ni bilo mogoče odobriti, če pridobitelj lastninske pravice "ni usposobljen za kmetijsko proizvodnjo ali je na drug način očitno, da ne bo obdeloval pridobljenih zemljišč", ali "če bi kmetijsko zemljišče pridobila oseba, ki ga ne potrebuje za opravljanje kmetijske dejavnosti". Po presoji Ustavnega sodišča razlogov za takšne posege v lastninsko pravico ni, zato je ugotovilo, da take omejitve niso v skladu z 33. in 74. členom Ustave, pa tudi z 2. členom Ustave. Navedena odločitev je rezultirala v spremembo zakona, in sicer je bila sprejeta novela ZKZ-B, ki predvidena v 23. členu prodajo kmetijskega zemljišča, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. Določila je, da v takem primeru prodajalec lahko proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisani z zakonom, če sklenjeno pogodbo odobri upravna enota. V nadaljevanju Vrhovno sodišče poudarja1, da je razlaga, po kateri iz namena zakonskih določb o varstvu kmetijskih zemljišč izhaja zahteva po omejitvi prometa s kmetijskim zemljiščem, če pridobitelj ni oseba, ki bi ga obdelovala, v izrecnem nasprotju z navedeno določbo 23. člena ZKZ. Po tej določbi je namreč odločilno le, da ni predkupnih upravičencev ter da je ponudnik sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z zakonom. Tudi na podlagi tretjega odstavka 19. člena ZKZ upravna enota pravnega posla ne odobri le, če promet ni potekal po postopku in na način, določen z zakonom in če ni upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ.

20.Ker torej nihče v konkretni zadevi ne uveljavlja prednosti pri nakupu, ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta, saj je ta status v zvezi z pridobivanjem kmetijskega zemljišča odločilen le za uveljavljanje prednosti pri nakupu, če konkurirata dva ali več ponudnikov. Če je ponudnik en sam, pa že po naravi stvari ni mogoče govoriti o kršitvi prednostnega vrstnega reda. Torej, če je kupec en sam ni pomembno ali bi izpolnjeval pogoje za priznanje predkupne pravice, to je pravice do nakupa pred drugimi ponudniki.

21.Tako je utemeljen očitek tožnika, da je tožena stranka v svoji drugostopenjski odločbi kršila tožnikove pravice, saj je napačno uporabila materialno pravo. Pritrditi je tožniku, da je edini kupec predmetne parcele in nima pri nakupu konkurence nespornega predkupnega upravičenca po ZKZ in osebe brez vsakršne predkupne pravice in je tako nesporno potrebno pravni posel odobriti tožniku. Prav tako je pritrditi, da so glede na navedeno nerelevantne okoliščine oddaljenosti tožnika od kmetijskih zemljišč oziroma njegovega stalnega prebivališča oziroma, da je tožnik kupoval različne parcele po vsej Sloveniji. Ob dejstvu, da je tožnik lahko kot edini ponudnik pridobitelj kmetijskih zemljišč, v konkretni zadevi ni bilo potrebno ugotavljati, ali ima status kmeta ali ne in morebitno zlorabo pravic v tej smeri.

22.Ker je bil tožnik v konkretnem primeru edini ponudnik tudi ni mogel zlorabiti svoje pravice statusa kmeta in na ta način pridobiti prednost nakupa.

23.V zvezi z navedbo stranke z interesom, da gre pri prodaji nepremičnine 468/2 k.o. D. samo v 16,2 % po dejanski rabi za kmetijsko zemljišče, ostalo pa gre za poseljeno zemljišče v 59 % ter pozidano zemljišče pod stavbo v 9,4 % in 15% je nedoločne rabe, da je neprimerno sama za samostojno kmetijsko rabo, je ugotoviti, da gre pri tem za nedovoljeno novoto, ki jo je stranka z interesom podala šele na naroku in naj bi podkrepila njeno stališče o zlorabi pravic tožnika in preračunljivosti.

24.Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. Stranka z interesom ne pojasni, da bi obstajale kakšne ovire, zaradi katerih teh dejstev nista mogla navesti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (52. člen ZUS-1). To pa pomeni, da predstavljajo v prejšnji točki obrazložitve navedena dejstva nedopustno novoto. Zato jih sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 v zvezi z 52. členom ZUS-1 ni upoštevalo.

25.Dodati in ponoviti je, da je v upravnem postopku med strankama bilo nesporno, da gre pri parceli št. 468/2 k.o. D. po namenski rabi za kmetijsko zemljišče, kar je tekom upravnega postopka zatrjevala tudi stranka z interesom. Potrdilo o namenski rabi zemljišča vsebuje podatek o namenski rabi prostora, kot jo določa Občinski prostorski načrt. Potrdilo o namenski rabi zemljišča izda občina. Ima naravo potrdila iz uradne evidence in se tako se štejejo za resnična dejstva, ki so v njem navedena (179. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Tako stranka z interesom s sklicevanjem na drugačno dejansko rabo ne more biti uspešna, čeprav v kontekstu dokazovanja zlorabe tožnika.

26.Ob dejstvu, da je bil tožnik v konkretni zadevi edini ponudnik oziroma edini kupec, ki je sodeloval in sprejel ponudbo, po tem ko je konkurentka ponudbo pravnomočno umaknila ter ob določbi tretjega odstavka 23. člena ZKZ, po kateri je možno prodajati kmetijskega zemljišča tudi osebi, ki nima statusa kmeta, je sodišče navedbe o zlorabi pravice tako zavrnilo kot neutemeljene.

27.Glede na vse navedeno je sodišče v zadevi odpravilo odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 33008-205/2019-4 z dne 25. 11. 2019 in vrnilo navedeno v ponoven postopek, kjer bo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o pravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Tožena stranka bo pri odločanju o pritožbi tožnika morala upoštevati stališča sodišča v tej sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča X Ips 14/2023.

28.Sodišče v zadevi ni ponovno opravilo glavne obravnave, saj je bilo relevantno dejansko stanje med strankami nesporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

29.Sodišče ni sledilo predlogo tožnika, da bi samo odobrilo pravni posel. Takšno odločanje po določbah prvega prvega odstavka 65. člena ZUS-1 namreč pomeni zgolj možnost sodišča, ki jo kot izjemo od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi le takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru tudi glede na tožnikov podredno podani predlog odločitve ne gre.

K II. točki izreka

30.Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila v prvotnem postopku opravljena glavna obravnava, v ponovnem pa seja, pa tožnika na obravnavi ni zastopal pooblaščenec (dano je bilo le pooblastilo za odvetnico za revizijo), se tožniku priznajo stroški v znesku 25,00 EUR (tretji odstavek 3. člena Pravilnika).

31.Stroški revizijskega postopka so odmerjeni v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 30 ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Sodišče je zanj ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo zahtevanih 625 točk, za revizijo pa 437,5 točke (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 637,50 EUR (1062,5 točke) in 12,38 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT, in sicer 2 % od vrednosti storitve do 1000 točk in 1 % od presežka nad 1000 točk), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 792,85 EUR.

32.Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah znašajo 817,85 EUR.

K III. točki izreka

33.Glede zahteve stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), ki se nanaša na povrnitev stroškov prizadeti stranki (sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015), da je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov izhajati iz določb ZPP in ne iz določbe 25. člena ZUS-1. Ker je stranka z interesom v postopku zastopala stališče tožene stranke, ki pa je v postopku propadla, se zavrne zahtevek za povračilo njenih stroškov.

-------------------------------

126 točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS X Ips 14/2023.

Zveza

Zakon o kmetijskih zemljiščih (1996) - ZKZ - člen 4, 4/1, 7, 7/1, 19, 19/3, 23, 23/4

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.