Jedro

Pogoj, določen v 36. in 51. členu ZTuj-2 (da mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja), ima po vsebini značilnost roka, s katerim si stranka zagotovi možnost zahtevati pravico. To pomeni, da je navedeni rok materialni rok. Za materialne roke pa velja, da ima zamuda roka za posledico izgubo pravice. Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor zavrgla prošnjo tožnice za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica dne 10. 3. 2014 priporočeno po pošti posredovala vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnici je bilo že izdano dovoljenje za začasno prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov na podlagi drugega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2) z veljavnostjo od 1. 3. 2012 do 1. 3. 2014. V skladu z določbo 36. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja pa mora tujec vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Ker je tožnica zamudila zakonsko določen rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, je prvostopni organ njeno vlogo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice kot neutemeljeno, pri čemer se je sklicevala na določbe ZTuj-2. Rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje je z zakonom določeni materialni rok, torej prekluzivni rok, zamuda roka pa pomeni izgubo pravice. Zaradi navedenega vrnitev v prejšnje stanje po določbah 103. do 108. člena ZUP v tem konkretnem primeru ni mogoča, saj je pravico do vrnitve v prejšnje stanje možno izkoristiti le pri zamudi procesnih rokov, ne pa materialnih rokov. V zvezi z navedenim se tožena stranka sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča U 1134/92. Tožnica v tožbi ugovarja, da je upravni organ njeno laično vlogo, ki jo je napisala kot neuka stranka, napačno razlagal. Moral bi namreč upoštevati celotno vsebino vloge ter jo tudi šteti kot prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, ali pa bi vsaj moral zahtevati dopolnitev vloge. Upravni organ tako ni zakonito postopal z vloženo vlogo, ki je bila pomotoma napačno razumljena. Sicer pa se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje materialni rok. Stališče, da rok za vložitev prošnje, s katero se upravni postopek začne, ni rok za opravo dejanj v postopku, je očitno nesmiselno in pravno nevzdržno. Navedeno velja še zlasti v obravnavanem primeru, ko ne gre za pridobivanje neke nove pravice, ampak samo za podaljšanje veljavnosti neke dotlej že priznane in uživane pravice. Kolikor se sodišče s takšnim naziranjem ne strinja, predlaga, da postopek prekine in po 156. členu Ustave sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno tako razumljene procesne zakonodaje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 36. člena ZTuj-2 se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja mora tujec vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. Prav tako mora tujec, ki mu je bilo dovoljenje za prebivanje izdano na podlagi 51. člena ZTuj-2, vložiti vlogo za podaljšanje veljavnosti dovoljenja pred potekom roka, do katerega mu je dovoljeno zadrževanje.

Pogoj določen v 36. in 51. členu ZTuj-2 (da mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja) ima po vsebini značilnost roka, s katerim si stranka zagotovi možnost zahtevati pravico. To pomeni, da je navedeni rok materialni rok. Za materialne roke pa velja, da zamuda roka ima za posledico izgubo pravice. Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati. Zamuda materialnega roka torej ima za posledico, da procesnega dejanja (v obravnavanem primeru vložitev prošnje), vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. To posledično pomeni, da tudi vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje ni možna.

V obravnavanem primeru tožeča stranka dejanskim ugotovitvam glede časa veljavnosti izdanega dovoljenja za začasno prebivanje ter datuma vložitve prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje ne nasprotuje. Glede na obrazložitev v tej sodbi glede pravne narave pogoja za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja je nerelevanten tožbeni ugovor, da upravni organ tožničine prošnje ni pravilno obravnaval, ker je ni štel kot vlogo za vrnitev v prejšnje stanje, saj pri materialnih rokih vrnitev v prejšnje stanje ni mogoča. Prav tako je razlaga, da se upravni postopek začne z vložitvijo vloge, zato je rok za vložitev prošnje rok za opravo dejanja v postopku, torej procesni rok, nerelevantna in v obravnavanem primeru tudi napačna. V konkretnem primeru gre za uveljavljanje pravice do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, ki pa je vezana na zakonski pogoj oziroma rok, torej gre pri navedenem roku za materialni in ne procesni rok. Nerelevanten je tudi ugovor, da ne gre za pridobitev nove pravice, temveč le za podaljšanje veljavnosti že priznane pravice. Dovoljenje za začasno prebivanje je bilo tožnici izdano za določen čas, kar pomeni, da je s potekom tega časa prenehalo veljati, že po naravi stvari pa ni mogoče podaljšati neobstoječega dovoljenja.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke, da prekine postopek po 156. členu Ustave RS ter sproži spor pred ustavnim sodiščem v zvezi z razlago določb ZTuj-2. V skladu z navedeno določbo mora sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Tožeča stranka ni navedla razlogov, s katerimi utemeljuje svoj predlog, prav tako sodišče samo v okviru presoje uporabe določb 36. in 51. člena ZTuj-2 ni prišlo do zaključka, da je razlaga glede pravne narave pogoja – roka v omenjenih določbah ZTuj-2, kot jo je zavzela tožena stranka, ter ji tudi sledi sodišče, ustavno neskladna.

Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).