Jedro

Najemne pogodbe so nujno odplačne narave, med pravdnima strankama pa je bil sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostora, ki ima pravno naravo posodbene pogodbe in ne najemne pogodbe, zato se zanj ne zahteva obvezna pisna oblika.

Ker se je tožeča stranka zavedala, da skladno z dogovorom prostor št. K12 brezplačno uporabljata tožena stranka in ministrstvo, in je kljub temu plačevala stroške tehničnega upravljanja in vzdrževanja za prostor K12, nima pravice zahtevati povračila teh stroškov od tožene stranke. 191. člen OZ namreč določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 2.086,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dne plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 457,50 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 243,47 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek v višini 13.657,99 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, je zavrnilo v celoti (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki plačati 2.525,40 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dne plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil pravdnega postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka prve in druge stopnje, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo, podrejeno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno, tožeči stranki pa naloži, da toženi stranki povrne stroške odgovora na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

4. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, pritožba zoper III. točko izreka izpodbijane sodba pa je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo v delu, ki je še sporen, zahteva plačilo uporabnine in stroškov tehničnega upravljanja in vzdrževanja, povezanih z uporabo sobe št. K12 v poslovni stavbi ...

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka lastnica posameznega dela stavbe z ID št. 000-1, ki v naravi predstavlja sobo št. K12 v poslovni stavbi ... Tožena stranka je bila upravnik poslovne stavbe, pooblaščena za vzdrževanje in najemna razmerja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je glede uporabe sobe K12 v poslovni stavbi ... pomembno predvsem to, ali je med pravdnima strankama obstajal dogovor o brezplačnem koriščenju tega skladiščnega prostora in kdo lahko ta prostor uporablja. Za sodišče prve stopnje je bilo pomembno le, ali sta se, kot je trdila tožena stranka, glede brezplačne uporabe o navedenem dogovorila direktor tožene stranke in pooblaščena oseba tožeče stranke, torej A. A., ki je bil v tem času član uprave tožeče stranke, odgovoren za finance in nepremičnine. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe A. A. in B. B. ugotovilo, da je sporni skladiščni prostor služil kot "rumpel kamra" in so ga lahko brezplačno koristili tako najemniki kot tudi upravnik. Prostor je bil namenjen spravljanju odvečnih stvari, čistil itd. B. B., direktor tožene stranke, in A. A., takratni član uprave, zadolžen za finance in nepremičnine, sta se dogovorila o brezplačni uporabi spornega prostora tako za ministrstvo kot tudi za upravnika, če bi potreboval, in sicer za skladiščenje odvečnih stvari in pa stvari, ki jih je najemnik nujno uporabljal pri najemu skoraj celotne siceršnje poslovne stavbe. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bilo med odgovornimi osebami pravdnih strank dogovorjeno, da gre za brezplačno uporabo prostora K12, tožena stranka pa je prostor takoj prenehala uporabljati, ko je tožeča stranka v letu 2019 to zahtevala.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bilo za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za uporabo prostora K12 bistveno vprašanje, ali je med pravdnima strankama obstajal dogovor o brezplačnem koriščenju tega prostora. Pritožbeni očitek zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim bistvenim vprašanjem pravilno in popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi skladne in prepričljive izpovedbe B. B. in A. A. ugotovilo, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o brezplačnem koriščenju prostora K12 za namen skladiščenja odvečnih stvari. Pritožnica z navedbami o interesu prič za izid predmetnega postopka ne more omajati logične in prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je temeljila na neposrednem vtisu o verodostojnosti zaslišanih prič.

8. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da dejstvo, da A. A. ni bil član uprave tožeče stranke ves čas vtoževanega obdobja, ni pomembno za odločitev. Dejstvo, da je A. A. po sklenitvi dogovora o brezplačni uporabi prostora K12 prenehal biti član uprave, namreč ne vpliva na veljavnost dogovora, ki ga je sklenil v času, ko je bil član uprave. Tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi dogovor o brezplačni uporabi prostora K12 odpovedala pred 25. 1. 2019, ko je tožena stranka na zahtevo tožeče stranke prenehala z uporabo spornega prostora.

9. Pritožbena navedba, da dogovor o brezplačni uporabi prostora K12 ni veljaven, ker ni bil sklenjen v pisni obliki, ni utemeljena. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 12. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ki določa, da mora biti najemna pogodba sklenjena v pismeni obliki in da pogodba, ki ni sklenjena v pismeni obliki, ni veljavna. Citirani člen se nanaša na najemne pogodbe, ki so nujno odplačne narave, med pravdnima strankama pa je bil sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostora, ki ima pravno naravo posodbene pogodbe1 in ne najemne pogodbe, zato se zanj ne zahteva obvezna pisna oblika. Obvezna pisna oblika tudi ne izhaja iz dejstva, da sta dogovor sklenila dva gospodarska subjekta. Dogovor o brezplačni uporabi prostora K12 torej zaradi ustne oblike ni neveljaven.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je dogovor o brezplačni uporabi prostora K12 ničen, ker A. A. ustnega dovoljenja k brezplačni uporabi ni mogel podati, saj bi s takim ravnanjem povzročil gospodarsko škodo tožeči stranki. Vprašanje gospodarske koristnosti dogovora o brezplačni uporabi prostora K12 za tožečo stranko ne vpliva na veljavnost dogovora o brezplačni uporabi, ampak gre pri vprašanju gospodarske smotrnosti ravnanja A. A., ki je v imenu tožeče stranke sklenil dogovor o brezplačni uporabi prostora K12, za vprašanje notranjega razmerja med tožečo stranko in njenim takratnim članom uprave A. A. Dogovor o brezplačni uporabi prostora K12 za namen skladiščenja odvečnih stvari tudi ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Po mnenju pritožbenega sodišča v ravnanju A. A. tudi ni zaznati znakov zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti. Zloraba položaja v smislu 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) je podana, kadar posameznik, ki ima glede na svoj položaj pooblastilo ravnati na določen način, ta svoj položaj ali pooblastilo izrabi za dosego določenih ciljev, ki niso v interesu gospodarske entitete, temveč zasledujejo njegove osebne interese ali interese tretjih oseb, v čemer se kaže njegova nezvestoba do družbe.2 V obravnavani zadevi je takratni član uprave tožeče stranke A. A. sklenil dogovor, s katerim je dovolil, da najemnik poslovnih prostorov (ministrstvo) in upravnik stavbe (tožena stranka) brezplačno koristita sobo K12 za namene skladiščenja odvečnih stvari. Sklenitev takšnega dogovora po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja ravnanja v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, v katerem bi se kazala nezvestoba člana uprave (A. A.) do družbe (tožeče stranke). Ker sklenitev dogovora o brezplačni uporabi prostora K12 ne predstavlja zlorabe položaja, se obravnavani primer razlikuje od primera v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 894/93 z dne 24. 2. 1994, na katero se sklicuje pritožnica, zato stališče iz citirane sodbe v obravnavani zadevi ni uporabljivo.

11. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič C. C., D. D., E. E. in čistilk, ki so v spornem obdobju opravljale čistilno službo in katerih imena bi morala sporočiti tožena stranka. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge za zaslišanje predlaganih prič zavrnilo z obrazložitvijo, da iz trditvene podlage predloga za zaslišanje teh prič ni izhajalo nič v zvezi z obveznostjo plačevanja tega skladiščnega prostora, vse do leta 2019. Sodišče prve stopnje je za bistveno vprašanje štelo, ali sta se takratni direktor tožene stranke B. B. in takratni član uprave tožeče stranke, odgovoren za finance in nepremičnine, A. A., dogovorila o brezplačni uporabi prostora K12. O tem je zaslišalo priči B. B. in A. A., ki sta izpovedala, da je tak dogovor obstajal. Ker se je sodišče prve stopnje o obstoju dogovora prepričalo na podlagi zaslišanja oseb, ki sta dogovor sklenili, ni bilo dolžno o tem, da naj zaslišani priči takšnega dogovora ne bi bili sklenili, zaslišati še predlaganih posrednih prič, za katere tožeča stranka sploh ni pojasnila, zakaj naj bi vedele, da B. B. in A. A. takšnega dogovora nista sklenila. Druga dejstva, o katerih naj bi izpovedale predlagane priče (okoliščine izpraznitve spornega prostora dne 25. 1. 2019, kaj je bilo skladiščeno v spornem prostoru itd.), pa za odločitev o zadevi niso pomembne, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Iz istih razlogov se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti niti do notarsko overjene izjave F. F., ki je opisal okoliščine izpraznitve prostora dne 25. 1. 2019. 12. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov tehničnega upravljanja in vzdrževanja. Zaradi obstoja dogovora o brezplačni uporabi prostora K12 med pravdnima strankama je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožeča stranka oškodovana zaradi plačevanja stroška tehničnega upravljanja in vzdrževanja, ker ni bila seznanjena, da prostor K12 uporablja tožena stranka. Tožeča stranka je bila namreč s tem, da tožena stranka uporablja prostor K12, seznanjena vse od takrat, ko je A. A. v imenu tožeče stranke z B. B. sklenil dogovor o brezplačni uporabi prostora K12. A. A., ki je bil v času sklepanja dogovora član uprave tožeče stranke, odgovoren za finance in nepremičnine, je pri sklepanju dogovora o brezplačni uporabi prostora K12 deloval kot zastopnik tožeče stranke, ki je v njenem imenu izjavljal njeno voljo, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbo, da ni bila seznanjena, da prostor K12 uporablja tožena stranka. Ker se je tožeča stranka zavedala, da skladno z dogovorom prostor K12 brezplačno uporabljata tožena stranka in ministrstvo, in je kljub temu plačevala stroške tehničnega upravljanja in vzdrževanja za prostor K12, nima pravice zahtevati povračila teh stroškov od tožene stranke. 191. člen OZ namreč določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

13. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke, ki se nanašajo na II. točko izreka izpodbijane sodbe, neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

14. Pritožnica pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo preveč točk za pristope na naroke. Skladno z Odvetniško tarifo, kot je veljala v času odločanja sodišča prve stopnje, je tožena stranka upravičena do 600 točk za zastopanje na prvem naroku (1. točka tar. št. 20), 300 točk za zastopanje na drugem naroku (2. točka tar. št. 20) in 300 točk za zastopanje na tretjem naroku (2. točka tar. št. 20), skupaj torej 1.200 točk za pristope na vse tri naroke. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 2.086,20 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema drugopisa te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi do dne plačila.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe (samo v delu, ki se je nanašal na stroške pristopov na naroke pred sodiščem prve stopnje), zaradi tega dela pa tudi niso nastali posebni stroški, zato je po določbi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 625 točk, kar znaša 375,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), in 22 % DDV, kar skupaj znaša 457,50 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

1 579. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se s posodbeno pogodbo posodnik zavezuje, da bo izposojevalcu izročil stvar v neodplačno rabo, izposojevalec pa se zavezuje, da bo stvar vrnil. 2 Prim. sodba VS RS I Ips 141/2006 z dne 24. 5. 2007, sodba in sklep VSL II Kp 36587/2015 z dne 21. 5. 2020.