Jedro

Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki je ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari.

Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadostuje za opredelitev te škode kot bodoče škode.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 5.602,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 924,29 EUR s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo sta vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka z njo izpodbija odločitev pod točkama II in III, tožena stranka pa odločitev pod točko I in III. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, oziroma, da bo v celoti zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Obe priglašata stroške.

3. Tožeča stranka meni, da ji je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, nepravilno pa je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za skaženost in premoženjsko škodo, ki ji je nastala s plačilom vstopnic in prevoznimi stroški. V nadaljevanju opozarja na številne nevšečnosti, ki jih je utrpela in kar njen primer loči od primerov, ki jih je pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje. Sodišče tudi ni upoštevalo, da obstaja možnost ponovne operacije. Ne drži, da tožnica ni potrdila navedb o hudem strahu. Pravo uporablja izraz „strah“ za različno paleto čustev, zato tudi izraz „zaskrbljenost“ izraža tista negativna čustva, ki jih pravo označuje za strah. Odškodnina je prenizka glede na primere, ki jih je upoštevalo sodišče. Tem oškodovancem je bila priznana višja odškodnina, čeprav so bile njihove nevšečnosti manjše. Sodišče pri zmanjšanju življenjskih aktivnosti ni upoštevalo omejitev pri nošenju obutve. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno, ko sodišče tožnici ni priznalo odškodnine za skaženost. Opozarja na nekatere primere iz sodne prakse, s katerimi je po njenem mnenju njen primerljiv. Za zaključek, ali gre za skaženost, ni odločilno mnenje izvedenca. Res je tožena stranka ceno vstopnice za bazen prerekala, vendar je pred pravdo po tej ceni tožnici škodo že priznala. Sodišče tožnice ob zaslišanju o tem ni nič vprašalo, niti dalo vedeti, da bi to dejstvo morala z izpovedjo potrditi. Gre za sodbo presenečenja. V zvezi z prevoznimi stroški sodišče, čeprav je to naredilo v zvezi z drugo premoženjsko škodo, ni izvedlo materialno procesnega vodstva in zato tožnica ni vedela, da je formula sodišču nerazumljiva. Takšno selektivno materialno procesno vodstvo pomeni bistveno kršitev postopka, posledica pa je sodba presenečenja. Ker je nepravilna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Stroški izvedenca bi morali biti, ne glede na uspeh v postopku, tožnici priznani v celoti.

4. Tožena stranka vztraja pri stališču, da pri škodi, ki jo je utrpela tožnica, ne gre za novo škodo in navaja razloge za takšno stališče. Vztraja tudi pri tem, da ni dokazana vzročna zveza med to škodo in škodnim dogodkom v letu 1995. Glede tega vprašanja je sodišče bistveno kršilo postopek, saj je samo prevzelo vlogo izvedenca, čeprav je tožena stranka predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja. Zaključek sodišča je tudi sicer napačen in v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je omenjal degenerativne (torej bolezenske) spremembe. Pri odločanju o višini odškodnine je sodišče spregledalo, da je bila tožnici že s sodbo P 458/96 priznana odškodnina zaradi bolečin, ki so ji ostale kot trajne posledice (pri skrčenju kolena, daljši hoji, večjih obremenitvah..). Da je tožnica vedela, da ne bo nikoli več normalno hodila in bo imela trajne bolečine, je sodišče upoštevalo že ob prvem sojenju. Pri odškodnini za sekundarni strah pa sodišče tega ni upoštevalo. Tudi za trajne posledice je tožnica že prejela odškodnino. Stanje po izvedeni artroskopiji v letu 2009 ni v ničemer slabše kot je bilo pred tem. Izvedenec razlik glede trajnih posledic ni ugotavljal. Tožeča stranka po prejemu mnenja ni predlagala dopolnitve, sodišče pa je ponovno samo naredilo povsem medicinske zaključke in ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do dodatnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Takšnega zaključka tako ni moč preveriti, je pa tudi v nasprotju z izvedenimi dokazi. Izvedenec medicinske stroke je iste trajne posledice že navajal v mnenju z dne 13. 1. 1998, enake pa sodišče povzema v razlogih sodbe P 458/96 ter tožnica v pritožbi. Ugovarja tudi višini prisojene odškodnine iz tega naslova. Ker ostaja sporna in nedokazana vzročna zveza med poslabšanjem zdravstvenega stanja in posledicami prometne nesreče, je neutemeljeno ugodeno tudi zahtevku za gmotno škodo iz naslova stroškov v višini 68,00 EUR. Nepravilna je tudi odločitev v stroškovnem delu. Sodišče je pri uspehu tožnice v pravdi upoštevalo tudi 100 % uspeh po temelju, čeprav temelj zahtevka (krivda povzročitelja, pasivna legitimacija) ni bil sporen.

5. Pravdni stranki na pritožbi druga druge nista odgovorili.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo med strankama sporno, ali je poslabšanje zdravstvenega stanja v letih 2007 ter 2009 in z njim povezana škoda, v vzročni zvezi s prometno nesrečo, v kateri je bila udeležena tožnica v letu 1995. Nadalje je bilo med strankama sporno, ali poslabšanje zdravja tožnice predstavlja novo škodo v pravnem pomenu. Tožena stranka v svoji pritožbi v zvezi s tem ponavlja svoje ugovore, ki jih je dala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, le-temu pa očita tudi storitev bistvene kršitve postopka s tem, ko je zadevo zaključilo brez dopolnitve izvedeniškega mnenja. Očitki so neutemeljeni.

8. Iz mnenja sodnega izvedenca E. S. res izhaja, da so se pri tožnici pojavile degenerativne spremembe, vendar pa to ne pomeni, da je njihov vzrok bolezenski. Kaj takšnega na podlagi mnenja izvedenca ni mogoče zaključiti. Ravno nasprotno. Iz mnenja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno izhaja, da je do degenerativnih sprememb prišlo zaradi neravne sklepne površine pogačice, ta pa je posledica prometne nesreče v letu 1995. Izvedeniško mnenje v pogledu vzrokov poslabšanja tako ni bilo pomanjkljivo in so očitki v tej smer neutemeljeni. Potrebe, da bi sodišče zahtevalo njegovo dopolnitev (254. člen ZPP) tako ni bilo, tak predlog tožene stranke pa zato utemeljeno zavrnjen. Očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka, je posledično neutemeljen.

9. Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki je ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (1). Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je sicer res, da iz izvedenskega mnenja dr. S. z dne 13. 1. 1998 izhaja, da je z leti možno poslabšanje zdravstvenega stanja, vendar pa iz izvedeniškega mnenja istega izvedenca, ki je bilo pridobljeno v tem postopku, izhaja tudi to, da so bile težave v letu 1998 sicer predvidljive, ni pa jih bilo mogoče oceniti in se tako ni vedelo kdaj, če sploh, in v kakšnem obsegu bodo nastopile. Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg, pa ne zadostuje za opredelitev te škode kot bodoče škode. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato zaključek sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za novo škodo, pravilen.

10. Stališče, da ne gre za bodočo škodo v smislu 203. člena ZOR oz. 182. člen OZ, je zavzelo tudi sodišče v prejšnjem postopku, saj iz sodbe tega sodišča III P 458/96 z dne 1. 12. 1998 izhaja, da je bilo pri odmeri odškodnine upoštevano le zatečeno stanje, medtem ko poslabšanja sodišče (še) ni upoštevalo, saj ni bilo točno predvidljivo. Ker tožnici odškodnina za škodo, ki ji je nastala v letih 2007 do 2009, torej še ni bila prisojena, pritožbeno sodišče (upoštevajoč tudi ugovore, ki jih je tožena stranka v teku postopka dala) pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je vprašanje, ali gre za bodočo ali za novo škodo, v konkretnem primeru nerelevantno. Tožnici namreč odškodnina za to škodo v vsakem primeru pripada.

11. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, utrpljeni strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrnilo pa je zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Po prosoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 8.000,00 EUR, strah 1.000,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR, skupaj torej 13.000,00 EUR (13,1 povprečne plače (2)).

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v letu 2007 oz. 2009 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja tožnice, to je posttravmatske spremembe pogačice. V tej posledici in posledici zdravljenja je tožnica trpela hude telesne bolečine v trajanju 15 dni, 8 tednov srednje hude bolečine in tri mesece stalne lahke bolečine. Krajša obdobja srednje hudih telesnih bolečin je imela tudi med izvajanjem fizikalne terapije. Trpela je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem (4x je bila pregledana v travmatološki ambulanti, 16x pri splošnem zdravniku, opravljena je bila artroskopija kolena v lokalni anesteziji, 92 fizioterapij, 2x je bila rentgensko slikana, večkrat je bila v bolniškem staležu, jemala je sredstva proti bolečinam, doma je morala hladiti koleno in izvajati vaje za mišice kolena). Tudi v bodoče bo trpela telesne bolečine, pogosto pri mirovanju in manjših obremenitvah (takrat bodo lažje intenzivnosti), občasno pa pri večjih obremenitvah in spremembah vremena ter daljši hoji ali dalj časa trajajočem stanju (ko bodo srednje hude intenzivnosti). Pritožbeno sodišče glede na opisano intenzivnost bolečin in čas njihovega trajanja ter dejstvo, da bodo trajale tudi v bodoče ter vse povzete nevšečnosti, ocenjuje, da je prisojena odškodnina primerna in ustreza kriteriju pravične odškodnine.

13. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 458/96 z dne 1. 12. 1998 je bila tožnici, kot je že bilo pojasnjeno, prisojena odškodnina z upoštevanjem zatečenega stanja, kar velja tudi za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem. Odškodnina za (nove) telesne bolečine in (nove) nevšečnosti torej tožnici še ni bila priznana. Neupoštevno pri odmeri odškodnine za to vrsto škode pa je opozarjanje na odškodnino, ki je bila tožnici v prejšnjem postopku priznana za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj gre za drugo obliko škode.

14. Drži, da je tožničin primer v pogledu nevšečnosti med zdravljenjem drugačen kot so primeri, ki jih je pri odmeri odškodnine upoštevalo sodišče prve stopnje oz. z njimi ni v celoti primerljiv. Vendar pa tožeča stranka spregleda, da ji je sodišče, upoštevaje pri tem vse konkretne okoliščine na njeni strani, odmerilo bistveno višjo odškodnino kot pa je bila priznana oškodovancem v citiranih primerih. Tako je bilo tožnici prisojenih za to vrsto škode 8.000,00 EUR, kar predstavlja 8,1 povprečne netto plače, v primerih, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje, pa so bile za to škodo prisojene odškodnine v višini med 3,3 do največ 5,9 povprečne netto plače. 15. Za priznanje odškodnine za bodočo škodo, ki naj bi tožnici nastala, ker je možno, da bo tudi v prihodnje potrebovala artroskopsko oz. operativno zdravljenje, pa sodišče prve stopnje v trditveni podlagi tožnice ni imelo opore. Ker gre za pritožbeno novoto, ki je ostala neopravičena (337. člen ZPP), je tudi v pritožbenem postopku neupoštevna.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica strah za izid zdravljenja lažje intenzitete trpela tri tedne v letu 2007, v letu 2009 pa srednje hud strah v trajanju treh mesecev.

17. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica trditev o prestanem hudem strahu ni dokazala, je pravilen. Ni ga potrdil ne izvedenec medicinske stroke, pa tudi sama tožnica ne. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izpovedovala (le) o zaskrbljenosti, zaskrbljenosti pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti s pojmom „hud strah“. V zvezi s tem je neutemeljena tudi trditev tožnice v pritožbi, da sodišče prve stopnje izraza „zaskrbljenost“, ki ga je uporabila v svoji izpovedi, ni sprejelo kot opis negativnih čustev, ki tvorijo strah, saj ga le ni izenačilo z izrazom „hud strah“.

18. Glede na že opisano intenzivnost in trajanje strahu, je po presoji pritožbenega sodišča odškodnina odmerjena v primernem znesku.

19. Primerna je tudi glede na primere, na katere se je sodišče prve stopnje sklicevalo. Tožnica je tako za utrpeli (sekundarni) strah prejela višjo odškodnino kot so jo prejeli oškodovanci v zadevah VS 000995, VS 001036 in VS 002023 (v teh primerih je bila prisojena odškodnina med 0,6 do 0,8 povprečne netto plače), ostala dva primera (VS 001203 in VS 001864), kjer sta oškodovanca prejela višjo odškodnino, pa sta slednja poleg sekundarnega strahu, trpela tudi intenziven primaren strah.

20. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bila tožnici s sodbo v letu 1998 prisojena le odškodnina za sekundarni strah, ki je nastal zaradi počasnega zdravljenja kolena v letih 1995 oz. 1998. Ker je tožnica zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja sekundarni strah ponovno utrpela, je iz tega naslova zato do odškodnine upravičena. Na to ne more vplivati dejstvo, da je bila s tem, da ne bo več normalno hodila in da bo imela trajne bolečine v kolenu seznanjena že ob zaključku prvega zdravljenja.

21. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja pri tožnici prišlo do povečanega obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti in sicer predvsem na področju športnega udejstvovanja. Tožnica je morala dodatno (3) opustiti smučanje, odbojko na mivki in aerobiko, tudi hoje v hrib ni več sposobna (4). Ukvarja se lahko le še s plavanjem. Prav tako ni več sposobna dolgotrajnega sedenja, prav tako ne dela v stoječem položaju (5).

22. Takšne dejanske ugotovitve, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, imajo podlago v izvedenem dokazu z zaslišanjem tožnice in predloženih listinah. Dejstvo, da se izvedenec do tega vprašanja ni izrecno opredelil, tako ne predstavlja podlage za zavrnitev tega dela zahtevka. Po mnenju pritožbenega sodišča vprašanje (povečanega) zmanjšanja življenjske aktivnosti, ob izvedeniškem mnenju, ki ga je izvedenec že dal v prejšnjem postopku in posledičnih ugotovitvah sodišča v sodbi iz leta 1998, ni vprašanje, ki bi ga bilo nujno rešiti z novim izvedeniškim mnenjem. Gre namreč predvsem za dejansko vprašanje česa tožnica ni več sposobna in za primerjavo s stanjem ob prvem sojenju.

23. Ker imajo zgoraj povzete ugotovitve podlago v izpovedi tožnice ter listinskih dokazih (to je sodbi III P 458/96 z dne 1. 12. 1998 - priloga A 34 in ugotovitvah izvedenca – priloga B3), je neutemeljen očitek, da njihov preizkus ni mogoč. Tudi ne drži, da bi bile te ugotovitve v nasprotju z izvedenimi dokazi, predvsem listinsko dokumentacijo, to je izvedeniškim mnenjem z dne 13. 1. 1998 in sodbo P 458/96. Kot je že bilo opozorjeno v opombah 3 do 5, je namreč sodišče v prejšnjem postopku ugotovilo, da tožnica ni več sposobna za hojo na daljše razdalje (prehodi lahko največ od 2 do 3 km dnevno), sposobna je za delno ukvarjanje s tenisom in squashem, za delo natakarice pa je sposobna v skrajšanem delovnem času, to je največ 4 ure dnevno. Za takšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je bila tožnici tudi priznana odškodnina. Da tožnica ni več sposobna za druge športe, krajšo hojo v hrib, dolgotrajno sedenje in stoječe delo nad 4 ure, torej ni ugotovil ne izvedenec, niti sodišče, prav tako pa za takšna prikrajšanja tožnici (še) ni bila prisojena odškodnina.

24. Da bi sodišče v pogledu zmanjšanja življenjskih aktivnosti nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tožnica ne zatrjuje. Ker sodišče prve stopnje tega, da tožnica trpi tudi omejitve pri nošenju obutve, ni ugotovilo, niti ni v tej smeri tožnica izpovedala, podlage za upoštevanje te okoliščine torej ni. Ne glede na to pa gre za omejitev, ki na odmero odškodnine iz tega naslova, tudi če bi bila ugotovljena, ne bi vplivala.

25. Odmerjena odškodnina je ustrezna tudi ob upoštevanju primerov, na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Pri tožnici gre namreč, za razliko od teh primerov, le za dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki pa ni tolikšno, da bi bilo na njegovi podlagi mogoče prisoditi višjo odškodnino.

26. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek iz naslova zatrjevanih duševnih bolečin zaradi skaženosti.

27. Pojem skaženosti je pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru presoja sodišče. Za njegovo presojo v sodni praksi prevladujejo objektivno subjektivni kriteriji. To pomeni, da takšna presoja terja najprej natančno ugotovitev konkretnih sprememb oškodovančeve zunanjosti, nato sledi sklepanje o njihovi opaznosti, možnosti zakrivanja, nato pa presoja o vplivanju teh sprememb na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje, upoštevaje pri tem njegovo starost in spol. To je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Stališče izvedenca, da gre za kozmetično motnjo, je navedlo zgolj kot dodaten argument za svoj zaključek.

28. Iz (neizpodbijanih) dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnica na kolenu dve manj kot 1 cm dolgi brazgotini v barvi kože, ki sta vidni samo z največje bližine ter manjše izbokline na robu pogačice, pri čemer je bolj vidna za češnjo velika kostna izboklina. Brazgotine se z razdalje približno 2 m ne opazijo, izrastki pa so vidni le, ko tožnica pokrči koleno. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da v tem primeru, izhajajoč iz 200. člena ZOR, ne gre za pravno priznano škodo.

29. Na tak zaključek ne more vplivati sklicevanje tožnice na konkretne primere iz sodne prakse, saj gre za primere, kjer so bile vložene le pritožbe in revizije tožečih strank in torej stališče o tem, ali gre za pravno priznano škodo, niti ni bilo preizkušeno. Poleg tega gre, razen v enem primeru, za spremembe na obrazu, kar s tožničinim primerom ni primerljivo.

30. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi v pogledu zavrnitve zahtevka za povračilo premoženjske škode iz naslova nastalih stroškov plavanja ter potnih stroškov in sicer iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo in na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje. V nadaljevanju odgovarja zato zgolj še na pritožbene očitke.

31. Dejstvo, da je tožena stranka pred vložitvijo tožbe tožnici poravnala del škode in pri tem upoštevala ceno vstopnice, ki jo je zatrjevala tožnica, ne more biti podlaga za odločanje v tem postopku. Tožena stranka je to ceno namreč izrecno prerekala. Ker je bilo dokazno breme o njeni višini na strani tožeče stranke, tega bremena pa ni zmogla, je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Drži sicer, da sodišče tožnice o ceni vstopnice ni povprašalo ob zaslišanju, vendar pa je o tem, čeprav bi ustrezna skrbnost to terjala, ni vprašal niti njen pooblaščenec. Očitki v tej smeri so zato neutemeljeni. Tožnica spregleda tudi dejstvo, da ni predlagala niti drugih dokazov. Ker je bila seznanjena s tem, da gre za sporno dejstvo, prav tako pa z dokaznim bremenom ter posledicami, če ga ne bo zmogla, tudi o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti.

32. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v pogledu zahtevka za povračilo potnih stroškov za nesklepčno tožbo. Razloge za to je pojasnilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Dodaja zgolj to, da ne gre zgolj za pojasnilo formule, pač pa tudi za specifikacijo: koliko voženj je bilo opravljenih na posamezne lokacije (torej ne zgolj v toplice), kakšna je bila prevožena razdalja in kakšna cena. Nepojasnjen je ostal tudi obseg stroškov zaradi parkiranja.

33. ZPP v 285. členu določa pravila o materialno procesnem vodstvu sodišča. Po navedeni določbi mora sodišče s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja iz spornega pravnega razmerja, ki so pomembna za odločbo. Vendar pa tako imenovana razjasnjevalna obveznost sodišča ni neomejena. Biti mora v sorazmerju z vlogo vseh subjektov postopka. V skladu z razpravnim načelom iz 7. člena ZPP je tako predvsem na strani stranke same dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo, ter da za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze. Sodišče ji lahko v okviru materialno procesnega vodstva pri tem pomaga zato le do določene meje. Kje je ta meja, pa je odvisno od vsakega posameznega primera.

34. V konkretnem primeru, ko je na pavšalnost trditev tožečo stranko opozorila že tožena stranka v odgovoru na tožbo, o kršitvi dolžnosti izvedbe materialno procesnega vodstva ni mogoče govoriti. Ob upoštevanju, da je imela tožnica za pooblaščenca odvetnika, pa je skrbnost v pogledu navedbe odločilnih dejstev od nje še toliko bolj pričakovati. Na to tudi ne more vplivati dejstvo, da je sodišče sicer tožnico pozvalo, da pojasni zahtevek v zvezi z drugo premoženjsko škodo. Očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka je zato neutemeljen, prav tako pa ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja. Odločitev, s katero je sodišče v tem delu zahtevek zavrnilo zaradi nesklepčnosti, je zato pravilna.

35. Enako velja za odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki temelji na 2. odstavku 154. člena ZPP, saj je bil pravilno upoštevan uspeh strank v postopku. Pri tem je sodišče utemeljeno ločeno ugotavljalo uspeh po temelju in uspeh po višini. Sporen je bil namreč tudi temelj tožbenega zahtevka. Res je sicer, da krivda povzročitelja za nastali škodni dogodek v letu 1995 ter pasivna legitimacija tožene stranke nista bila sporna, je bilo pa sporno, ali gre v konkretnem primeru za novo škodo ter vzročna zveza (kar sodi v presojo temelja zahtevka). Pritožba tožene stranke v tej smeri je zato neutemeljena. Tožnica pa se v zvezi z stroškovno odločitvijo neutemeljeno zavzema za to, da bi ji moralo sodišče prve stopnje v celoti, ne glede na uspeh v postopku, priznati stroške za izvedenca. Ker gre za pravdni strošek, tudi ta strošek deli usodo ostalih stroškov. To, da njegova višina ni odvisna od vrednosti zahtevka, na to nima vpliva.

36. Pritožbeni očitki pravdnih strank po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

37. Ker pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sami nosita pritožbene stroške. Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb. - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Primerjaj stališče D. J. Pensa v delu Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 1055 in stališče sodne prakse v odločbi II Ips 671/2007. (2) Na dan zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje je znašala povprečna mesečna netto plača na zaposlenega v RS 986,81 EUR.

(3) Ob prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da je za ukvarjanjem s tenisom in squashom le še delno sposobna.

(4) Ob prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da ni več sposobna hoje na daljše razdalje.

(5) Pred tem je bila sposobna delati v stoječem položaju v skrajšanem delovnem času, pri sedenju ni bila omejena.