Jedro

Konvencija o zakonu, ki velja za prometne nesreče, odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške s pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v skupni višini 14.187,94 EUR s pripadki ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Primarno ugovarja uporabi madžarskega materialnega prava v konkretni zadevi. Navaja, da je do nezgode sicer res prišlo na območju Republike Madžarske (RM), vendar navedeno ne zadostuje za ugotovitev, da gre v predmetnem sporu za spor z mednarodnim elementom. Ravno nasprotno – gre za spor dveh notranjepravnih subjektov iz zavarovalne police, izdane po notranjem pravu, v zvezi s škodo, ki je v pretežni meri nastala na območju Republike Slovenije (RS). Sodišče tudi napačno uporablja ZMZP, saj je škoda nastala leta 1996, tj. tri leta pred njegovo uveljavitvijo. Opozarja, da 28. člen ZUKZ določa uporabo prava kraja nezgode ali kraja posledice glede na to, katero pravo je za oškodovanca ugodnejše. Pri tem je veljalo, da je ne glede na kraj delovanja, kraj, kjer je nastala oškodovancu nepremoženjska škoda, kraj njegovega domicila. V konkretnem primeru je oškodovanka trpela in trpi praktično vso vtoževano škodo doma. Sicer pa tožeča stranka ocenjuje, da je interpretacija madžarskega prava, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, v nasprotju z javnim redom RS (4. člen ZUKZ). Če je oškodovanec po madžarskem pravu upravičen do povračila vse škode in če odškodnina temelji na načelu popolne odškodnine, pri čemer je oškodovanec upravičen tako do premoženjske kot tudi do nepremoženjske škode, zaradi poslabšanja kvalitete življenja, ki se odraža kot oviranje gibanja, poslabšanje zdravja, iznakaženost, psihične bolečine, občutek manjvrednosti (vidne brazgotine, …), je znotraj navedenih kategorij povsem dovolj prostora za priznanje vtoževane odškodnine. Gre namreč za vprašanje poimenovanja in ne vsebine. Poleg tega sodišča prve stopnje tudi ni navedlo nobene norme Civilnega zakonika RM, ki bi določala, da poslabšana kvaliteta življenja v vseh opisanih odškodninsko priznanih kategorijah oškodovancu ne pripada za čas, ko jih trpi, če se mu kasneje stanje izboljša. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka nima prav, ko navaja, da je treba kot relevantne kolizijske norme v konkretnem primeru uporabiti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih zadevah (v nadaljevanju ZUKZ). Le-ta namreč v svojem 3. členu, tako kot veljavni ZMZP v 4. členu, izključuje svojo uporabo za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Glede na načelo pravne kontinuitete veljavnosti mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila bivša SFRJ in se nanašajo na RS (3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije), je treba zato za presojo, katero pravo je treba uporabiti v konkretnem primeru, upoštevati določila Konvencije o zakonu, ki velja za prometne nesreče. To konvencijo je namreč ratificirala nekdanja SFRJ, RS pa jo je z aktom o ratifikaciji nasledstva prevzela. Konvencija pa v 3. členu odkazuje na uporabo prava države, v kateri se je pripetila nesreča, torej v konkretnem primeru – glede na trditve tožeče stranke o naveznih okoliščinah – na uporabo madžarskega prava. Tožnica je namreč v tožbi navedla, da se je prometna nezgoda pripetila v Republiki Madžarski, v njej pa sta bili udeleženi vozilo slovenske registracije in vozilo madžarske registracije. Glede na pravkar navedeno zato tudi niso izpolnjene predpostavke za uporabo izjem od navedenega pravila Konvencije iz 4. člena, ki na domače pravo odkazujejo v primeru, ko je bilo v prometni nezgodi udeleženo zgolj eno vozilo, le-to pa je bilo registrirano v RS.

Glede na pravilnost odločitve o uporabi tujega materialnega prava pa pritožbeno sodišče še posebej poudarja, da mora slovensko sodišče v primeru, ko v sporu iz razmerja z mednarodnim elementom uporabi tuje pravo, le-tega uporabiti tako, kot bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda. Iz navedenega razloga so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo madžarsko pravo. Sodišče prve stopnje je namreč o vsebini relevantnih določb madžarskega prava opravilo poizvedbe preko madžarskega ministrstva za pravosodje, ki je sodišču posredovalo pojasnila v zvezi z ureditvijo civilnopravne odgovornosti v madžarskem pravu. Iz overjenega prevoda, v katerega je sodišče prve stopnje vpogledalo, jasno izhaja tako vsebina relevantnih določb Civilnega zakonika Republike Madžarske, tj. 354. in 355. člena Civilnega zakonika, kakor tudi praksa madžarskega vrhovnega sodišča, ki je zapolnila pravni standard »nepremoženjske škode«. Sodišče prve stopnje je vsebino navedenega pojasnila pravilno preneslo v obrazložitev izpodbijane sodbe (primerjaj besedilo na strani 4 in 5 izpodbijane sodbe) ter mu glede na ugotovljeni obseg škode v konkretnem primeru tudi pravilno sledilo. Dejstvo, da madžarska sodna praksa ne priznava odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki nima trajnih posledic na kvaliteto bivanja oškodovanca in ki je odpravljiva z rehabilitacijo, namreč ni v nasprotju s slovenskim javnim redom, saj navkljub različnim kriterijem zasleduje načelo popolne odškodnine, na katerem temelji tudi slovenska ureditev odškodninske odgovornosti in katerega namen je oškodovancu zagotoviti položaj, kot da se škodni dogodek ne bi zgodil. Glede na ugotovljen dejstveni substrat zadeve, ki ga pritožba ne izpodbija, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je tožnici priznana odškodnina dveh milijonov bivših slovenskih tolarjev (ki so bili tožeči stranki že plačani s strani madžarske zavarovalnice) ustrezno nadomestilo za utrpljeno po madžarskem pravu priznano škodo, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP.