Jedro

Tožeča stranka je bila prikrajšana natanko za toliko, kolikor bi lahko prejela najemnine za nepremičnino, katere solastnica je do 1/2, seveda ob ugotovitvi, da ji je tožena stranka preprečevala uporabo solastne stvari.

Obrazložitev

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo objektivni spremembi tožbe z dne 12.2.2006 in 6.2.2006 (I. točka izreka sklepa) ter s sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnice do toženca v višini 5.298.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, natančneje opredeljeno v prvi točki II. točke izreka ter denarna terjatev v višini 18.364,78 EUR z 8% zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega obroka (od1.3.2002 do 6.2.2006) v višini 390,74 EUR, ki zapade vsakega desetega dne v mesecu za tekoči mesec. Ugotovilo je, da nasprotna terjatev v višini 6.910.012 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2005 dalje do plačila iz naslova vlaganj in terjatev v višini 6.960.518 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska mesečnih uporabnin (53.134 SIT) od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje do plačila za obdobje od 1.6.1994 dalje iz naslova uporabnine, ki jo tožena stranka uveljavlja z ugovorom v pobot, ne obstoji (2. točka izreka sodbe). V 3. točki izreka pa je odločilo, da je dolžan toženec tožnici plačati zneske v 1. točki II. točke izreka ugotovljenih terjatev. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper sklep zavrnilo, pritožbi zoper sodbo pa delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku 1. in 3. točke ter v četrti točki II. točke izreka tako, da je glede obrestovanja posamično zapadlih zneskov uporabnin upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/2004 z dne 2.3.2006. Navedbe revidenta

3. Revizijo je toženec vložil zoper pravnomočno sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči za priznavanje pravice uporabnine za stranki uporabili povsem različna kriterija in bi morali upoštevati njegov pobotni ugovor vsaj v tistem delu, ki se nanaša na njegovo pravico do uporabnine na nepremičnini na T. 39. Sodišči sta narobe upoštevali tek zastaranja, saj ima po njegovem mnenju uporabnina značaj odškodnine, kar naj bi izhajalo tudi iz dikcije 219. člena ZOR. Sodišči nista v celoti odgovorili na revidentove pomisleke in stališča glede izvedeniških mnenj - in sicer zakaj naj bi se v predmetni zadevi morala uporabljati za izračun profitna najemnina. Upoštevaje vlaganja tožene stranke v predmetno nepremičnino bi se moralo izhodišče za izračun uporabnine za hišo na T. 37 znižati za vsaj 15-20%. Meni, da je izvedenec L. B. napačno izračunal uporabnino za obe nepremičnini, kar dodatno argumentira. Revident v nadaljevanju pojasnjuje okoliščine po razvezi pravdnih strank, ki utemeljujejo njegov zahtevek iz naslova vlaganj in kar bi lahko pojasnile tudi priče, ki pa jih sodišče ni hotelo zaslišati. Nedokazane so ugotovitve sodišč, da revident tožnici preprečuje uporabo nepremičnine na T. 37 ter ugotovitve o najemnikih na tem naslovu. Od uveljavljane uporabnine je sodišče odštelo le 15% stroškov, ki se nanašajo na vzdrževanje hiše in davke, kljub temu, da ti stroški znašajo skupno 30%, kar pa vse plačuje toženec. Sodbi tudi nimata ustreznih razlogov, ki se nanašajo na del zavrnitve pobotnega zahtevka tožene stranke v zvezi z zatrjevanimi vlaganji po razvezi zakonske zveze pravdnih strank. Toženec je v zvezi s tem v odgovoru na tožbo predlagal, da sodišče po potrebi zasliši priče, sodišče pa ga ni nikoli pozvalo, da dokazni predlog konkretizira. Pravdni stranki sta skladno izpovedali, da je toženec na T. 37 prišel šele leta 1997, zato ni podlage za priznavanje uporabnine tožnici od leta 1994. Neutemeljena in protispisna je tudi ugotovitev sodišča, da toženec lahko uporablja hišo na T. 39, saj je tožnica že leta 1994 zoper njega vložila tožbo na izselitev in izpraznitev. To dejstvo je revident tudi vseskozi prerekal. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da ne dovoli objektivne spremembe tožbe ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek kot neutemeljen in tožnici naloži povrnitev toženčevih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da pravnomočni sklep in sodbo razveljavi in vrne zadevo pritožbenemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo podala laičen odgovor in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede zavrženja revizije

5. Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o dovolitvi objektivne spremembe tožbe ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Toženčevo revizijo je revizijsko sodišče zaradi navedenega v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Glede zavrnitve revizije

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, ki ga v reviziji ni več dovoljeno izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP): - da sta razvezana zakonca solastnika nepremičnine na T. 37 (parc. št. 194/4 in parc.št. 194/30, vl.št. 2546 k.o. ...) v L., vsak do ½; - da sta razvezana zakonca solastnika nepremičnine na T.39 (parc.št. 194/31 vl. št. 2547 k.o. ...) in sicer tožnica do 1/5, toženec do 2/5, ostali dve petini pa sta v lasti njunih dveh sinov; - da se pravdni stranki glede plačila najemnine nista dogovorili; - da so na T. 37 prebivali najemniki že leta 1994, pa tudi po razvezi zakonske zveze; - da je toženec tožnici onemogočal uporabo njenega solastnega deleža na T. 37 (ob menjavi najemnikov je zamenjal ključavnice, tožnica pa ključev od hiše ni imela); tožnica tožencu uporabe hiše na T. 39 ni onemogočala in tudi ni zamenjala ključavnice.

Neupoštevne so zato vse tiste revizijske trditve, ki tako ugotovljeno stanje izpodbijanjo ali relativizirajo (kot npr. da na T. 37 ni bilo najemnikov, da toženec tožnici ni preprečeval uporabe hiše na T. 37, da je bila tožencu uporaba hiše na T. 39 onemogočena). Da je tožnica leta 1994 zoper toženca vložila tožbo na izselitev in izpraznitev stanovanja, je novota, ki je revident ni uveljavljal v pritožbi in je sodišče ne sme upoštevati prvič na revizijski stopnji (372. člen ZPP).

7. Materialnopravno izhodišče za ugotavljanje nadomestila koristi, ki jo je imela tožena stranka s tem, ko je uporabljala hišo na T. 37 izključno v svojo korist, tožeča stranka pa je zahtevala povrnitev te koristi (uporabnino), pa je v skladu z določilom 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ). Tožeča stranka je bila prikrajšana natanko za toliko, kolikor bi lahko prejela najemnine za nepremičnino, katere solastnica je do 1/2, seveda ob ugotovitvi, da ji je tožena stranka preprečevala uporabo solastne stvari. Toženčeva korist je bila v tem, da je brezplačno uporabljal (delno) tujo nepremičnino, po sodni praksi pa je nadomestilo za takšno korist (tako imenovana uporabnina) enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.(1) Pri tem ni pomembno kdaj se je toženec odselil iz hiše na T. 39, temveč od kdaj dalje je solastno stvar uporabljal izključno v lastno korist. Enako izhodišče je sodišče uporabilo tudi pri presoji upravičenosti do uporabnine, ki jo je tožena stranka zahtevala od tožeče v zvezi z nepremičnino na T. 39. Drugačna odločitev v slednjem primeru temelji na ugotovitvi sodišča, da tožnica tožencu uporabe nepremičnine na T. 39 ni preprečevala. Ker revident časovno komponento začetka preprečevanja souporabe hiše na T. 37 izpostavlja prvič šele v reviziji, je revizijsko sodišče na podlagi 372. člena ZPP ni upoštevalo.

8. Revident zmotno enači uporabnino z odškodnino. Bistvena prvina verzijskega zahtevka zaradi uporabe tuje stvari (219. člen ZOR) je ta, da je ena oseba prikrajšana, druga pa okoriščena ter da je med obema podana vzročna zveza. Solastnik je prikrajšan zato, ker ne more uporabljati stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem. Drug solastnik pa je okoriščen, ker uporablja stvar v obsegu, ki presega njegov delež. Tudi tu mora biti med prikrajšanjem na eni in okoriščenjem na drugi strani podana vzročna zveza. Drugače je z odškodninskim zahtevkom. Tam pravni red izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke in ne zahteva tudi okoriščenja druge. Namesto tega oziroma prav zato pa morajo biti podane vse prvine odškodninske odgovornosti, to je nedopustno ravnanje ene stranke, za katero je domnevno kriva, ki je povzročilo prikrajšanje druge stranke. Med nedopustnim ravnanjem in prikrajšanjem (tj. škodo) mora biti podana vzročna zveza.

9. Pravilno je bil presojen tudi ugovor zastaranja. Nadomestilo za uporabo je namreč dajatev, ki zastara v petih letih (371. člen ZOR), saj zakon za tako terjatev ne določa kaj drugega(2). Ker tožnica zahteva plačilo uporabnine od šestega meseca leta 1994 dalje, tožbo pa je vložila aprila leta 1999, njena terjatev ni zastarala.

10. Neutemeljen je revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz tretjega odstavka na strani 11 obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče odgovorilo na sedaj revizijske navedbe v zvezi z načinom izračuna uporabnine, nestrinjanje z mnenjem izvedenca pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stana (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je pravilno odgovorilo tudi na druge toženčeve pomisleke v zvezi z načinom izračuna uporabnine (na strani 8) in se revizijsko sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

11. Pravnomočna odločitev je pravilna tudi glede zavrnitve revidentovega pobotnega ugovora v zvezi z vlaganji. Toženec je zahtevek zaradi vlaganj natančneje opredelil šele po izdelavi izvedenskega mnenja, pri čemer je sodišče ugotovilo, da je izvedenec višino vlaganj ugotovil le na podlagi toženčevih izpovedb, ki pa jih toženec ni uspel dokazati. Toženec je v odgovoru na tožbo v zvezi s svojimi trditvami predlagal zaslišanje prič po potrebi (ne da bi navedel njihova imena ali naslove). Eden od upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče je nepopolnost podatkov, ki so potrebni za njeno identifikacijo in vročitev vabila. Iz določbe 236. člena ZPP izhaja, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim povedati njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Toženec se ni skliceval na nobeno oviro, ki bi mu preprečevala, da sodišču sporoči popoln dokazni predlog, prav tako pa tudi ni zaprosil za rok za dopolnitev dokaznega predloga. Ker so za racionalno vodenje postopka odgovorne tudi stranke, sodišče v takšni procesni situaciji toženi stranki ni bilo dolžno dati nobenega dodatnega roka, kot to zatrjuje revident, in ji s tem omogočiti, da kasneje sporoči naslov ter imena prič, ki naj jih sodišče zasliši.(3) Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

12. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 533/2001 z dne 23. 5. 2003, II Ips 395/2003 z dne 18. 12. 2003 ali II Ips 715/2004 z dne 7. 4. 2005. Op. št. (2): Glej npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 85/97 ter II Ips 610/2008. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 12.4.2007, opr. št. II Ips 195/2007, Sodbo II Ips 56/2006 z dne 20.03.2008.