Jedro

Obdolženec (in ne njegov zagovornik) lahko poda pisni zagovor, vendar ta ne more nadomestiti njegovega ustnega zaslišanja. Glede na to, da obdolženec ni samo subjekt kazenskega postopka, temveč je njegova izpovedba (še vedno) tudi dokazno sredstvo, je jasno, da pisni zagovor, ki ga je podal zagovornik, v dokaznem pogledu nima nobene teže, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih in pravnih vidikih obtožbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni S.K. je dolžan plačati povprečnino v znesku 700 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo obsojenega S.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 325. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenčev zagovornik v izjavi na odgovor navaja, da je vrhovni državni tožilec očitno površno pristopil k zadevi in spregledal dejstva, ki bi jih zaznal vsak laik. Vrhovnemu sodišču predlaga, da navedb vrhovnega državnega tožilca ne upošteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj v nasprotnem utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti.

Vložnik ne pojasni, katero bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbo, da se poraja dvom v resničnost dejstev, ker da je v izreku zamolčano, da je oškodovanec M.C. peljal v križišče z nezmanjšano hitrostjo in brez zaviranja. Takšna trditev zahteve je nekonsistentna, saj hkrati govori o dvomu, torej o vprašanju dokazanosti (odločilnih) dejstev in o pomanjkljivem opisu dejanja, ker v njem ni navedeno, da je oškodovanec v križišče zapeljal na zatrjevani način, s čimer po vsebini zatrjuje, da je izrek v tem pogledu nesklepčen. Utemeljenosti tako formuliranega očitka z vidika kršitve zakona ni mogoče preizkusiti.

Ni točna navedba v zahtevi, da je izrek sodbe protisloven, ker da opisane oškodovančeve poškodbe niso hude telesne poškodbe. Ta vložnikova navedba ostaja na ravni golega zatrjevanja in ni z ničemer podkrepljena. Sodišče se je glede narave in teže oškodovančeve poškodbe oprlo na izvid in mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke dr. L.T. Kolikor vložnik tako dokazno presojo zavrača, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in s tem razlog, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi navedbe zahteve, da se izreka ne da preizkusiti, ker v njem ni navedeno mesto trčenja med voziloma, pri čemer je očitno, da je do trčenja prišlo na "nasprotnem voznem pasu oškodovanca", ki da je povzročitelj prometne nesreče, saj ga je zaradi prevelike hitrosti zaneslo, niso utemeljene. V opisu so navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, pri čemer mesto zadetja med voziloma ni nujni sestavni del njegovega opisa. V izreku je določno konkretizirana kršitev 102. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZTVCP) z navedbo, da obsojenec ni upošteval prometnega znaka "ustavi", ampak je zapeljal v križišče na prednostno cesto v trenutku, ko je po njej iz njegove leve strani pripeljal oškodovanec in da je zaradi takega svojega ravnanja s prednjim levim delom svojega vozila trčil v levo bočno stran oškodovančevega vozila.

Prav tako vložnik ne pojasni katero kršitev naj bi sodišče storilo, s tem, da obdolžencu ni omogočilo obrambe, ker da v ničemer ni (logično) ovrglo pisnega zagovora. Tako stališče utemeljuje tudi z navedbo, da je v pisnem zagovoru določno povedal, da se obsojenec zagovarja kot nedolžen, sodba pa o tem molči in je tako pomanjkljiva.

Obdolženec (in ne njegov zagovornik) lahko poda pisni zagovor, vendar ta ne more nadomestiti njegovega ustnega zaslišanja. Odstopanje od tega pravila je mogoče le, če je obdolženec nem ali gluh (233. člen ZKP). Obdolženec se zaslišuje ustno, lahko pa se mu dovoli, da pri zaslišanju uporablja svoje zapiske (četrti odstavek 227. člena ZKP). Ni pa v skladu s temi procesnimi zahtevami, če sodišče obdolženca na glavni obravnavi ne zasliši, ampak zagovornik "namesto" obdolženca poda pisni zagovor. Zagovornik lahko namesto obdolženca le odgovori na obtožbo, vendar ne o tem, ali obdolženec kaznivo dejanje priznava (drugi odstavek 322. člena ZKP). Glede na to, da obdolženec ni samo subjekt kazenskega postopka, temveč je njegova izpovedba (še vedno) tudi dokazno sredstvo, je jasno, da pisni zagovor, ki ga je podal zagovornik, v dokaznem pogledu nima nobene teže, ampak pomeni le stališče obrambe o dejanskih in pravnih vidikih obtožbe.

Sodišče je v pravnomočni sodbi pisni zagovor, ki ga je podal obsojenčev zagovornik, upoštevalo kot obsojenčev zagovor, česar vložnik ne problematizira. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je v izpodbijani sodbi določno utemeljilo, je po vsebini zavrnilo vse tiste navedbe v "zagovoru", s katerimi je obsojenčev zagovornik poskušal prikazati, da je edini in izključni krivec za prometno nesrečo oškodovani M.C. in da je obsojenec vozil povsem v skladu s cestno prometnimi predpisi.

Ne drži navedba v zahtevi, da je sodišče navedlo neresnična dejstva, ko je zavrnitev dokaznega predloga obrambe za postavitev izvedenca cestno prometne stroke utemeljilo tudi z netočnim povzemanjem zagovornikovih navedb v izjavi v zaključni besedi.

Obsojenčev zagovornik je predlagal postavitev izvedenca prometne stroke, ki naj natančno ugotovi potek prometne nesreče, sodišče pa je na glavni obravnavi tak dokazni predlog zavrnilo. V sodbi je obrazložilo zakaj je ravnalo tako (drugi odstavek na tretji strani) pri čemer ni nikjer zapisalo, da je zagovornik umaknil svoj dokazni predlog. Povzelo je le navedbo v zaključni besedi obsojenčevega zagovornika, ko je ta, potem ko je podal lastno videnje dejanskega stanja, povedal, da ni potrebno imenovati izvedenca prometne stroke, ker gre za vprašanje logičnega sklepanja in izkustvenih pravil vsakega človeka. Glede na ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi je očitno, da je sodišče dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnilo, ker je na podlagi izvedenih dokazov zanesljivo ugotovilo dejansko stanje in ocenilo, da za ugotovitev pomembnih dejstev, pomembnih za odločitev o zahtevku državnega tožilca ni potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima tovrstno strokovno znanje.

Katero kršitev vložnik uveljavlja z navedbo, da ima sodba nejasne razloge, ker da je sodišče vehementno in pavšalno zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev novega izvedenca medicinske stroke, vložnik ne pojasni. Navedba je tolikšni meri nekonkretizirana, da njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

Z navedbami, da oškodovanec v križišče ni pripeljal normalno, ampak je kršil številna prometna pravila, saj da ni prilagodil svoje hitrosti, da se je približeval križišču, v katerem je videl druge udeležence ter da ni zaviral, da so nejasni razlogi, da obsojenec ni izpustil mimo vseh vozil, ki so vozila po prednostni cesti, da razlogi o mestu trčenja niso zaokroženi v skladno celoto, ampak temeljijo na domnevah oškodovanca, vložnik po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. V to domeno spadajo tudi vložnikove navedbe, da so protislovni razlogi, da je nevaren položaj v križišču povzročil obsojenec, da je tako stališče sodišča napačno in neresnično, saj se oškodovanec ni nahajal v križišču, ampak je tja prihrumel s svojo objestno in podivjano vožnjo. Sodišče je obrazložilo, da je težo poškodb pri oškodovancu ugotovilo na podlagi izvida in mnenja izvedenca sodno medicinske stroke. Kolikor vložnik take presoje ne sprejema, tudi v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Prav tako ne drži, da sodba nima razlogov o krivdi, saj je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da se je obsojenec glede na svoje dolgoletne vozniške izkušnje zavedal, da mora v križišču s prednostno cesto pri prometnem znaku ustavi počakati, da mimo zapeljejo vsa vozila in šele nato zapeljati skozi križišče ter da se je zavedal, da lahko pride do prometne nesreče, če tako ne bo ravnal, pa je to vseeno storil, pri čemer je lahkomiselno mislil, da do prometne nesreče ne bo prišlo in s tem zakrivil prometno nesrečo (prvi odstavek na peti strani sodbe). Očitno je, da tudi s temi navedbami vložnik ne uveljavlja nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč v zahtevi ponuja lastno videnje dejanskega stanja. Enako velja tudi za navedbe, ki zadevajo hitrost vožnje in lastnosti obsojenčevega motornega kolesa - "tricikla", ki da nima pospeškov, ampak da lahko spelje le z minimalno hitrostjo.

Neutemeljeni so tudi vložnikovi očitki, ki zadevajo primernost obsojencu izrečene kazenske sankcije, saj s tem izrednim pravnim sredstvom kazenske sankcije s tega vidika ni mogoče izpodbijati. Prav tako iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da je sodišče obsojencu starost upoštevalo kot obteževalno okoliščino.

Posplošene so tudi vložnikove navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in da gre v obsojenčevemu ravnanju kvečjemu za znake prekrška. Ta navedba je v tolikšni meri nekonkretizirana, da je ni mogoče preizkusiti.

Vložnik v zahtevi tudi navaja, da se poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi. Določba 427. člena ZKP daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo, da poseže v pravnomočno odločbo, če v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ne more pa na tej podlagi pravnomočne odločbe spodbijati stranka. V nasprotnem bi to pomenilo, da bi bilo mogoče skozi stranska vrata pravnomočno odločbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa drugi odstavek 420. člena ZKP izrecno izključuje.

Kršitve zakona, ki jih v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega S.K. niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, zato je zahtevo Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni S.K. na podlagi 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 700 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.