Jedro

Sodišče ni vezano na pravno oceno postavljenega zahtevka, ampak le na dejansko podlago v tožbi. Sodišče mora ugotoviti, ali je postavljeni konkretni zahtevek (npr. 278.295) SIT utemeljen po kateremkoli materialnem predpisu, ne glede na predpis, ki je naveden v tožbi (npr. zamudne obresti, čeprav gre za odškodnino).

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se u g o d i , sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva v r n e v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 278.295,00 SIT in sicer zaradi tega, ker tožena stranka ni dolgovala denarne terjatve in zato ne pridejo v poštev zamudne obresti, glede nadaljnjega zahtevka za stroške prodaje avtomobila, pa je sodišče menilo, da bi ti stroški tožeči stranki itak nastali.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica ni uveljavljala odškodnine na osnovi kritnega kupa, zahtevala je le odškodnino za angažirana sredstva kupnine od 19. 2. 1994 do 6. 6. 1994. Ta škoda izvira iz neizpoljnjene kupne pogodbe s tožencem. Škodo predstavljajo tudi stroški prodaje enega avta, ki jih tožnica ne bi imela, če bi toženec pravočasno izpolnil pogodbo glede overitve. Ob izpolnitvi pogodbe s strani toženca, tožnica enega avta ne bi prodala. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče ugotovilo odgovornost toženca za zamudo, kljub temu pa je zavrnilo zahtevek. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče predvsem ni ravnalo po 3. odst. 186. čl. Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da sodišče ni vezano na pravno podlago, ki jo je navedla stranka v tožbi. Sodišče je dolžno obravnavati utemeljenost postavljenega zahtevka glede na predlagane dokaze (čl. 186/I ZPP).

V konkretnem primeru ni pomembno, kako je tožeča stranka pravno ocenila postavljen zahtevek v višini 278.295,00 SIT. Sodišče je bilo dolžno le odločiti, ali je ta zahtevek po kateremkoli materialnem predpisu utemeljen. Zato ni pomembno, da je tožeča stranka višino škode opredeljevala z višino zamudnih obresti (škoda je lahko res enaka, ali pa višja in nižja od zamudnih obresti).

Toda tožeča stranka na listni številki 10 zahtevka ni opredelila kot zamudne obresti, ampak kot odškodnino za obresti najetja novega kredita. Tožeča stranka pač trdi, da je njena škoda enaka obrestim in si nato pomaga z višino zamudnih obresti.

Zaenkrat iz dejanske podlage tožbe izhaja pravna podlaga iz čl. 124 ZOR, torej odškodnina zaradi neizpolnitve pogodbe. Kakšna je višina te škode sploh še ni bilo ugotavljano in bo to predmet novega sojenja.

Tožeča stranka bo morala ponuditi dokaze za višino nastale škode, torej koliko je dejansko plačala za nov kredit (na primer predložena posojilna pogodba, povprečna cena kapitala na trgu itd.).

Glede nadaljnje odškodninske postavke v višini 80.465,00 SIT (stroški prepisa) bo treba ugotoviti, ali obstoji vzročna zveza med neizpolnitvijo pogodbe in temi stroški, saj tožeča stranka zatrjuje, da je te stroške zakrivila tožena stranka z neizpolnitvijo pogodbe takoj ob podpisu. Predvsem bi lahko bilo pomembno vprašanje, ali je prodajalec vedel, zakaj tožeča stranka kupuje avto (za stvarni vložek v družbo).

Po nakazani ugotovitvi dejanskega stanja bo šele sodišče lahko odločilo o utemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka.