Jedro

ZPP v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena zakona. Ker tožena stranka ni dokazala, da predloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku oz. do konca glavne obravnave, pritožbeno sodišče novih dokazov ni smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto zneska 35.644,67 EUR obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, od neto zneska odšteti znesek 14.910,00 EUR, preostali neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 2. 2012 dalje do plačila in mu povrniti njegove stroške postopka v višini 1.337,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in v pritožbi navaja, da je tožnik pravico do izplačila razlike v plači in regresa za leto 2011 že uveljavljal z izvršbo opr. št. … Okrajnega sodišča v Ljubljani v višini 20.000,00 EUR in obresti od 1. 1. 2014 dalje, iz naslova variabilnega dela plače ter izvršbo opr. št. ... Okrajnega sodišča v Ljubljani za regres v višini 763,80 EUR z obrestmi od 20. 9. 2011 dalje. Tožena stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ki je v 9. točki sodbe obrazložilo, da tožnik s tožbo vtožuje osnovno plačo in ne variabilni del plače, ki je predmet pravnomočne izvršbe. Po vsebini gre za isto zadevo, tožnik pa se le spreneveda, da gre za dve različni stvari in tožena stranka meni, da goljufa. Tožena stranka pisnega dokazila ni predložila sodišču, ker tožnik v postopku ni nasprotoval njenim navedbam, da mu je s potrdilom priznala variabilni del plače v višini 20.000,00 EUR bruto in je skupaj s sodelavci vložil izvršilni predlog. Tožena stranka sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožniku naloži, da umakne zahteve po izvršbah opr. št. VL 8758/2014 in opr. št. VL 8754/2014. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da tožena stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, za kar niso izpolnjene zakonske predpostavke iz ZPP. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zato tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko dne 27. 10. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela „vodja upravljanja“ in da sta se stranki dogovorili, da bo prejemal plačo v višini VII. tarifnega razreda po Kolektivni pogodbi gradbene dejavnosti, ki je znašala bruto 1.005,00 EUR, hkrati pa sta se ustno dogovorili, da bo tožnik prejemal plačo v višini 3.000,00 EUR bruto, kar je tudi razvidno iz plačilnih list za november 2008 od februarja 2009. Tožnik je tožbo vložil dne 22. 2. 2012, ker mu tožena stranka vse do vložitve tožbe ni izplačala dogovorjene plače. Tožena stranka je v postopku trdila, da je o zahtevku tožnika že pravnomočno odločeno na podlagi izvršilnega predloga tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati variabilni del plače v višini 20.000,00 EUR z obrestmi. Tožena stranka za svoje trditve o vloženih izvršilnih predlogih in da gre za identične tožbene zahtevke ter da sta sklepa o izvršbi postala pravnomočna tekom tega spora, ni predložila nobenih dokazov. Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne 24. 1. 2014 in opr. št. ... z dne 24. 1. 2014 je tožena stranka predložila šele s pritožbo dne 23. 7. 2014. Tožena stranka ni pojasnila zakaj do zaključka postopka na prvi stopnji ni mogla predložiti navedenih sklepov, glede na to, da je bil narok za glavno obravnavo opravljen dne 27. 6. 2014, sklepa o izvršbi pa sta bila izdana 24. 1. 2014. Glede na navedeno tožena stranka ni izkazala, da v pritožbi utemeljeno navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze in da navedenih dokazov ni mogla predložiti do konca glavne obravnave, zato jih pritožbeno sodišče ni smelo upoštevati.

Zakon o pravdnem postopku v prvem odstavku 337. člena določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena zakona. Ker tožena stranka ni dokazala, da predloženih dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku oz. do konca glavne obravnave, pritožbeno sodišče novih dokazov ni smelo upoštevati (šesti odstavek 286. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).