Jedro

Izrek vmesne sodbe, da tožena stranka ni odgovorna za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag, ne da bi sodišče prve stopnje izrecno navedlo, na kaj se ta del tožbenega zahtevka nanaša oziroma kateri del tožbenega zahtevka je bil zavrnjen, je nerazumljiv, izdaja vmesne sodbe, s katero se dejansko zavrne tudi po višini, pa ni v skladu z določbami 315. člena ZPP.

Terjatve iz delovnega razmerja, tudi odškodninske, zastarajo v petih letih od dneva, ko jih je upnik lahko uveljavljal. Zatrjevane nezakonite prakse tožene stranke, po kateri so nekateri delavci napredovali, čeprav za to niso izpolnjevali formalnih pogojev, ni mogoče upoštevati in na ta način ugoditi tožbenemu zahtevku za napredovanje pri tožnikih, ki pogojev niso izpolnjevali.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za materialno in nematerialno škodo, ki je tožečim strankam nastala v zvezi z nenapredovanjem v činih od 22. 3. 2002 do konca glavne obravnave in je posledično dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti za čas od 22. 3. 2004 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki je tožečim strankam nastala v zvezi z nenapredovanjem v činih glede glavnice do 22. 3. 2002 in ni dolžna plačati zakonskih zamudnih obresti do 22. 3. 2004 (prva alineja 2. točke izreka) in za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag (druga alineja 2. točke izreka).

Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

Prvotožeča stranka S.K.se pritožuje zoper 2. točko izreka vmesne sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter vmesno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugotovi, da je podana odgovornost tožene stranke za materialno in nematerialno škodo za celotno uveljavljeno obdobje ter za vso ostalo škodo iz vseh uveljavljenih pravnih podlag, podrejeno pa, da vmesno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da naj bi tožniki utemeljevali svoje odškodninske zahtevke na več pravnih podlagah ter poudarja, da vsi tožniki opirajo zahtevke le na delovno razmerje pri toženi stranki oziroma na dejstvo, da so bili v „...“ poslani po ukazih nadrejenih in bi v primeru odklonitve postavljene naloge storili hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki bi imela za posledico prenehanje delovnega razmerja. Tožniki ne utemeljujejo predmetnega zahtevka s kazenskimi in drugimi podobnimi postopki, težavami, šikaniranji in drugimi neprijetnostmi, res pa je, da ima vse navedeno svojo podlago v delovnih obveznostih, ki jim jih je tožena stranka naložila v tej akciji. Med to delovno obveznostjo oziroma odrejeno nalogo in vsemi nastalimi težavami, tudi v zvezi z mediji, posledicami in premoženjsko ter nepremoženjsko škodo, ki so jo utrpeli zaradi predmetnega dogodka, je podana vzročna zveza. Vsega tega ne bi bilo, če ne bi bili na to akcijo poslani. Nadalje meni, da dosedanji in drugi postopki ter sprejeta stališča nekaterih političnih opcij v slovenskem prostoru nakazujejo, da je bila v tem primeru podana protipravnost ravnanja tožene stranke, ko jih poslala na naslov ... z nalogo, da ugotovijo vohunsko dejavnost sodelavcev M.N.Z. v škodo M.Z.O.. Tožniki so v kritičnem času le izpolnjevali ukaze nadrejenih, pa čeprav za izvedbo pravno spornih ukrepanj. Celotno dogajanje v zvezi z zadevo ... je bilo skrajno neobičajno za pravno urejeno in civilizirano državo. Opozarjajo, da so bili zaradi izvršene naloge v ...16 let v medijskem in življenjskem ter poslovnem linču, kar je enkraten primer v slovenski novejši zgodovini. Ne strinjajo se, da je del tožbenega zahtevka že zastaran, saj menijo, da so pričeli zastaralni roki teči šele s pravnomočnostjo oprostilne kazenske sodbe. Tožniki niso delali protipravno ter niso prekoračili navodil in pooblastil, pri tem pa opozarja, da je temelj tožbenega zahtevka podan v pisnem priznanju, kakršno izhaja iz dopisa generalnega sekretarja M.Z.O. z dne 19. 3. 2007. Zato je drugačno stališče sodišča prve stopnje nerazumljivo in nelogično. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi zavzelo napačno stališče, da predmetni dopis oziroma priznanje ne predstavlja pretrganja zastaranja, ker ni bilo dano v okviru sodnega postopka. Pisna pripoznava dolga po temelju namreč predstavlja t. im. kvalificirano pripoznavo, ki oživi že zastarano terjatev. Opozarja tudi na dejstvo, da je imenovana priča A.C. na sodišču potrdil temelj predmetne zadeve oziroma ga v celoti pripoznal. Poudarja, da M.Z.O. kot institucija praktično nikoli ni ponudila tožnikom in ostalim udeležencem v akciji ... materialnopravno in moralo pomoč ter jih zaščitila pred napadi medijev in jim nudila pomoč v sodnih postopkih, v katerih so bili brez svoje krivde. Priglaša stroške pritožbe.

Drugotožena stranka A.P. se pritožuje zoper sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da razsodi, da je tožena stranka odgovorna za materialno in nematerialno škodo po vseh tožbenih zahtevkih. Navaja, da mu je škoda nastajala ves čas od leta 1994 dalje. Škoda ni zastarala, saj jo je tožnik lahko pričel uveljavljati šele z zaključkom kazenskega postopka, to je 22. 3. 2004. Pri tem poudarja, da gre za enoten proces, ki je bil neutemeljen in je škodoval tožniku tako v materialnem kot nematerialnem smislu. Iz zgornjih razlogov tudi ni zastaran odškodninski zahtevek za čas pred 22. 2. 2002. Vsi očitki in obtožbe o nezakonitem ravnanju so se izkazali za neutemeljene, nadaljnje šikaniranje v službi tudi po končanem kazenskem postopku pa je nanj negativno vplivalo. Iz navedenega je upravičen tudi do vse nematerialne škode, ker so o teh dogodkih mediji pisali zlasti negativno. Dejanja je tožnik izvedel po nalogu svojega delodajalca in s tem nalogom tožene stranke so nastale napake in nepravilnosti in ne z njegovim ravnanjem. Uveljavlja tudi zahtevek za plačilo razlike pri starostni pokojnini, gre za terjatev, ki stalno dospeva, izhaja iz enakih okoliščin kot takrat, ko je odmerjena.

Tretjetožeča stranka R.S. se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da ugotovi, da je tožena stranka odgovorna za vso materialno in nematerialno škodo, ki je tožečim strankam nastala v zvezi z zadevo ..., podrejeno pa, da izpodbijani del razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da so bili šele z dnem pravnomočno končanega kazenskega postopka znani vsi elementi škode oziroma odškodninske odgovornosti, zato je bilo možno škodo terjati šele po končanem kazenskem postopku. Takrat se je ugotovilo, da je bilo delovanje tožnikov zakonito. Opozarja, da je sodišče prve stopnje glede plače ugotovilo, da je bila tožeča stranka prikrajšana in da je zato tožena stranka odškodninsko odgovorna, kot bodočo škodo, ki jo tožnik zahteva, pa je prikrajšanje pri pokojnini. Če je bil tožnik prikrajšan pri plači to pomeni, da je delodajalec plačeval nižje prispevke za pokojnino, zato bo tožnik nedvomno imel tudi nižjo pokojninsko osnovo. Izkazan je torej pravni temelj, definirana ni le višina. Glede odškodnine za duševne bolečine navaja, da so mediji z negativnim poročanjem nenehno vzdrževali v javnosti negativno podobo tožnikov, tožena stranka pa zoper to ni ničesar storila, čeprav so bili tožniki njeni delavci in bi jih bila dolžna zaščititi pred nenehnimi neresnicami in žalitvami v medijih. To pa posebej zato, ker noben organ znotraj ministrstva ni ugotovil nepravilnosti in kar ugotavlja tudi sodba sodišča prve stopnje, da so imeli tožniki vsa pooblastila za opravo naloge, izvedli pa so jo po navodilih tožene stranke. Tožnik ni nikoli trdil, da je tožena stranka odgovorna za kazenski postopek, pač pa, da so zaradi afere ... tožniki utrpeli škodo, materialno in nematerialno, za katero je odgovorna tožena stranka in kar je navsezadnje ugotovilo tudi sodišče. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del vmesne sodbe oziroma zoper 1. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da vmesno sodbo v izpodbijanem delu spremeni in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne. V pritožbi navaja 3. odstavek 61. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/04 – Uradno prečiščeno besedilo; ZObr), ki določa, da imajo podčastniki in častniki, ki imajo nižji čin, kot je predpisan za dolžnost, ki jo opravljajo v stalni ali vojni sestavi, pravico do naslovnega čina, ki preneha, ko prenehajo opravljati dolžnost. Novela Zakona o obrambi – ZObr-C (Ur. l. RS, št. 47/2002), ki je pričela veljati 13. 6. 2002, je v 49. členu določila, da se po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati naslovni čini. Od junija 2003 pripadniki SV opravljajo delo v nazivu. Poimenovanja teh nazivov so enaka poimenovanju osebnih činov. Pripadnik SV lahko opravlja delo na dolžnosti, za katero se zahteva enak ali za stopnjo višji čin. Opozarja, da v izpodbijani sodbi ni razjasnjenega razmerja med osebnimi čini, naslovnimi čini oziroma kasneje nazivi, kar je ena izmed bistvenih napak sodbe. Za razliko od naslovnih činov, je lahko odstopanje naziva od osebnega čina le ena stopnja, naslovni čin pa lahko odstopa neomejeno, pravica do naslovnega čina ali naziva pa ni izenačena s pravicami imenitnika osebnih činov. Iz navedene je razvidno, da pravica do določenega naslovnega čina velja le za čas razporeditve na dolžnost. Navaja, da je S.K. 26. 10. 1993 napredoval v čin majorja, 25. 10. 1995 pa v čin podpolkovnika, povišan je bil torej v činu po izbruhu afere .... A.P. je bil leta 2002 zaradi prevedbe povišan v čin poročnika, 17. 5. 2006 pa v nadporočnika, R.S. pa je edini, ki dejansko ni bil povišan v činu, saj je bil leta 2002 le preveden iz podporočnika v poročnika, pri čemer je potrebno dodati, da je R.S. zaradi svoje izobrazbe delal na podčastniških dolžnostih, torej je jasno, da po častniški lestvici niti ni mogel biti povišan, je pa bil povišan po podčastniški liniji, saj je trenutno v nazivu praproščak, ki je eden od višjih nazivov. Gre za njihove osebne čine. Iz navedenega se lahko ugotovi, da tožniki nikoli niso nazadovali v osebnem činu. Drži pa, da so po prenehanju opravljanja določene dolžnosti v določenem naslovnem činu lahko šli na manj ovrednoteno dolžnost, ki se je opravljala v nižjem naslovnem činu. Sodišče je v obrazložitvi sicer potrdilo stališče tožene stranke, da je povišanje v činu diskrecijska pravica, vendar pa je razsodbo oprlo na razlago, da mora biti diskrecijska pravica izvrševana v javnem interesu. Kot dejstvo je upoštevalo navedbe, da so bili določeni pripadniki povišani v činu kljub neizpolnjevanju pogojev in da je Slovenska vojska, ki se je šele gradila, potrebovala sposobne kadre. Zaradi tega naj bi tudi tožniki morali napredovati v činu kljub morebitnemu neizpolnjevanju pogojev. Pri tem pa ni jasno, kdo naj bi bili ti pripadniki, ki naj bi napredovali kljub neizpolnjevanju pogojev, saj so jih priče navajale brez imen oziroma funkcij. Sodišče bi moralo pri presoji eventualne diskriminacije presojati enake primere, da bi lahko ugotovilo, ali bi bili tožniki res morali napredovati, ali pa je bilo to neopravičeno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ni napredovalo najmanj 421 pripadnikov SV. Dokazano je, da v velikem primeru do povišanja činov ni prišlo. Nadalje meni, da je nepravilna uporaba materialnega prava podana predvsem v tem, da je sodišče prve stopnje napačno ali pa sploh ni upoštevalo dejstva, da tožniki pogojev za povišanje v osebnem činu niso izpolnjevali; ne le, da niso izpolnjevali pogojev glede izobrazbe, izpolnjevali niso tudi nekaterih drugih pogojev, kot so ustrezna razporeditev, usposabljanje itd. V obdobju do konca leta 2002 je namreč povišanje o činih urejala Uredba o podeljevanju činov, o poviševanju in o odvzemu činov v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 42/95), ki je veljala do 5. 12. 2002. Ta je določala, da je podčastnik ali častnik v stalni sestavi lahko povišan le neposredno v višji čin, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje in sicer, če je uspešno opravljal dolžnost, za katero se zahteva neposredno višji čin najmanj dve leti in če je uspešno opravil predpisane ali z letnimi programi določene oblike funkcionalnega usposabljanja za določeno vojaško dolžnost ali skupni činov. Uredba o činih in povišanju v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 99/2002 s spremembami in dopolnitvami), ki je veljala od 6. 12. 2002 dalje, pa določa v 9. členu, da je podčastnik, častnik, general in admiral v stalni sestavi lahko povišan v neposredno višji čin, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje in sicer ima zahtevana dodatna vojaška in splošna znanja ter je uspešno opravil usposabljanja, ki so predpisana s formacijo za dolžnost, ki jo opravlja in ima v zadnjem ocenjevalnem obdobju pred povišanjem službeno oceno najmanj dobro, s tem pa, da v zadnjih dveh letih pred povišanjem ni bil ocenjen z oceno nezadovoljivo. Posebej za povišanje v čin polkovnika pa pogoj določa še v 11. členu, in sicer, da je častnik, general in admiral lahko povišan v neposredno višji čin, če izpolnjuje poleg z zakonom določenih splošnih pogojev in pogojev iz 9. člena te Uredbe še naslednje pogoje in sicer za povišanje v čin polkovnik, da je s činom podpolkovnika razporejen na dolžnost, za katero se zahteva čin polkovnika ter da je dolžnost opravljal najmanj dve leti s službeno oceno odlično. Skladno z Odredbo ministra je dopolnilno vojaško strokovno usposabljanje v čin polkovnika t. i. generalni štabni program ali primerljiv program, opravljen v tujini. Nadalje opozarja, da je po Zakonu o obrambi častnik lahko povišan v neposredni čin, če izpolnjuje pogoje, torej da ima predpisano izobrazbo, je imenovan na dolžnost, za katero se opravlja vojaška služba in za katero se opravlja višji čin, je dolžnost opravljal določen čas, vendar najmanj eno leto, je uspešno končal predpisano vojaško izobraževanje ali usposabljanje, je od zadnjega povišanja preteklo najmanj dve leti ter izpolnjuje pogoje, določene za psihofizično pripravljenost in je ocenjen z oceno najmanj dobro. Za vse častniške dolžnosti se v Slovenski vojski od uveljavitve novele ZObr-C zahteva najmanj VII. stopnja izobrazbe. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da imajo tožniki pomanjkljivo izobrazbo, ki je ena izmed ovir za povišanje v osebnem činu. Tožnik S.K. tako pogojev za povišanje v čin polkovnika ne izpolnjuje, saj izobraževanja za čin polkovnika nima, tožnik A.P. se je upokojil s VI. stopnjo izobrazbe, tožnik R.S. pa ima šele od leta 2006 višjo izobrazbo oziroma izobrazbo VI. stopnje. Z vmesno sodbo je sodišče odločilo, da je tožena stranka odgovorna, ker delavci niso bili povišani v činu, pri tem pa je spregledalo, da bi tožena stranka kršila predpise, ki jih je zgoraj navedla, sodišče pa tudi ni upoštevalo, da je šlo za diskrecijsko pravico, ki pride v poštev šele, ko delavec izpolnjuje vse pogoje. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi v tem, ker je odgovornost tožene stranke omejilo na obdobje od 22. 3. 2002 do konca glavne obravnave, morala pa bi se ugotavljati le za čas do 13. 8. 2007, saj je s 14. 8. 2007 pričel veljati Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/07), ki je v 44. členu omejil diskrecijsko pravico tako, da je določil, da se podčastnik in častnik poviša v neposredni višji čin najpozneje v treh letih po izpolnitvi vseh predpisanih pogojev, določenih v Zakonu o obrambi. Diskrecijska pravica v čin je torej drastično omejena, zato odpadejo razlogi, ki jih sodišče prve stopnje v svoji sodbi vzame kot podlago za odločitev o odškodninski odgovornosti za ta čas. Nadalje navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek namreč določa materialno odgovornost tožene stranke za nenapredovanje v činu, ki niti ni zakonska dikcija. Le-ta namreč govori o povišanju, pri čemer pa je bistveno, da povišanje v činu s sabo ne nosi nikakršnih materialnih posledic, saj so plače in ostale pritikline odvisne od razporeditve ter posledično naziva oziroma preteklosti naslovnega čina, ki pa trajajo le do za čas konkretne razporeditve. Iz obrazložitve sodišča o vmesni sodbi pa je razvidno, da tožena stranka ni odgovorna za morebitno diskriminacijo pri razporeditvi oziroma nenapredovanju v naziv. Ker torej pri tožnikih zaradi zatrjevanih nepravilnosti niso nastale nikakršne materialne posledice, je izrek sam s sabo v nasprotju, pa tudi v nasprotju z razlogi sodbe.

Tožniki so odgovorili na pritožbo tožene stranke, prerekali so navedbe v pritožbi ter predlagali njeno zavrnitev. Tožnika S.K. in R.S. sta priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPP) preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Po določbi 315. člena ZPP izda sodišče vmesno sodbo, če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, če je to smotrno. Z izpodbijano vmesno sodbo pa je sodišče prve stopnje dejansko zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na priznanje materialnih in nematerialnih pravic za čas pred 22. 3. 2002 oziroma glede obresti pred 22. 2. 2004, torej je z vmesno sodbo odločalo tudi o višini tožbenega zahtevka. Nadalje je mogoče vmesni sodbi očitati, da po eni strani tožnikom priznava materialno in nematerialno odgovornost tožene stranke za nenapredovanje v činih, po drugi strani pa implicitno zavrne tožbeni zahtevek tožnika A.P. za plačilo razlike v pokojnini, ko odloči, da tožena stranka ni odgovorna za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag (poleg škode, ki je tožečim strankam nastala v zvezi z nenapredovanjem v činih glede glavnice do 22. 3. 2002 in zakonskih zamudnih obresti do 22. 3. 2004). Ker se tožbeni zahtevek tožnika A.P. za plačilo razlike odpravnine opira na zatrjevano prikrajšanje pri plači, ki mu je vsaj za določeno časovno obdobje sodišče prve stopnje ugodilo, ni mogoče zakonito ugotoviti, da glede na podlago ni utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v pokojnini, ne da bi sodišče prve stopnje pred tem ugotovilo, ali je eventualno prikrajšanje pri plači vplivalo na nižjo pokojninsko osnovo v smislu 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99, s spremembami; ZPIZ-1) in s tem na nižjo odmero pokojnine. V tem delu torej izrek sodbe, s katerim je delno ugodeno tožbenemu zahtevku, nasprotuje delu izreka vmesne sodbe, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka ni odgovorna za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag. Navedeno predstavlja absolutno bistveno kršitev odločb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339 člena ZPP.

Zaradi formulacije v 2. točki izreka vmesne sodbe, da tožena stranka ni odgovorna za vso ostalo škodo iz drugih pravnih podlag, ne da bi sodišče prve stopnje izrecno navedlo, na kaj se ta del tožbenega zahtevka nanaša, oziroma kateri del tožbenega zahtevka je bil s tem zavrnjen, je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv, kar prav tako predstavlja zgoraj navedeno absolutno bistveno kršitev določb postopka. To je posledica že zgoraj navedene pomanjkljivosti izdane vmesne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje dejansko zavrnilo del tožbenih zahtevkov po višini.

Že zaradi navedenega je moralo sodišče prve pritožbam tožnikov ugoditi, izpodbijano vmesno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav se sodišče druge stopnje, kot bo to predstavljeno v nadaljevanju, strinja z večino pravnih stališč in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde, v skladu s 131. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Nadalje OZ v 149. členu določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Nadalje OZ v 1. odstavku 171. člena (deljena odgovornost) določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine; po 2. odstavku 171. člena OZ pa prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta, to je nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem. Identično je v 154. členu določal Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju: ZOR), ki ga je potrebno uporabiti glede na dejstvo, da naj bi del vtoževane škode nastal v času veljavnosti ZOR. Ker se del tožbenega zahtevka nanaša na obdobje pred začetkom veljavnosti ZDR (1. 1. 2003), je potrebno pri odločanju upoštevati tudi določbo takrat veljavnega 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90; v nadaljevanju: ZTPDR), ki je določal materialno odgovornost delodajalca, po kateri je bil delodajalec dolžan delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke niso podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so imeli tožniki vsa pooblastila za opravo naloge, izvedli pa so jo po navodilih tožene stranke. Tožena stranka ne more odgovarjati za kazenski postopek, ki je tekel zoper tožnike, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni tekel zaradi tega, ker so sodelovali pri nalogi ..., ampak zaradi okoliščin, ki so bile izključno na njihovi strani. To pomeni, da ni podana vzročna zveza med nalogo, ki jo je tožena stranka odredila tožnikom, in škodo, ki jo tožniki uveljavljajo in za katero trdijo, da je posledica akcije .... Ker torej niso podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta, tožena stranka ni odgovorna za škodo iz naslova negmotne škode zaradi duševnih bolečin, ki naj bi jih zaradi tega dogodka oziroma posledičnega kasnejšega negativnega poročanja v medijih trpeli tožniki.

Neutemeljeno je zavzemanje tožnikov po objektiviziranju odškodninske odgovornosti tožene stranke za vse posledice, ki naj bi jim nastale zaradi akcije „...“. Tožena stranka ni odgovorna oziroma kriva za vse zatrjevane pritiske in nevšečnosti, ki jih navajajo tožniki: zaradi akcije naj bi izgubili prijatelje, bili ignorirani s strani nadrejenih oziroma trpeli druge nevšečnosti. Tožniki s tem v zvezi zmotno menijo, da dopis sekretariata M.Z.O. dne 19. 3. 2007 predstavlja pripoznavo zahtevka. Gre le za dopis tožnikom s strani generalnega sekretarja A.C. v okviru pogajanj za sklenitev sporazuma o določitvi odškodnine, do katerega pa ni prišlo, saj se Državno pravobranilstvo s takšnim sporazumom ni strinjalo. Zaradi nesoglasja k sporazumu s strani Državnega pravobranilstva tudi pričanja A.C. ni mogoče šteti za sodno pripoznavo tožbenega zahtevka.

Ker dopis z dne 19. 3. 2007 ne predstavlja pripoznave zahtevka, je sodišče prve stopnje posledično pravilno razlogovalo, da je del tožbenega zahtevka (sodišče prve stopnje je zastaranje upoštevalo le v tistem delu tožbenega zahtevka, kateremu je po temelju ugodilo) zastaral. Terjatve iz delovnega razmerja, tudi odškodninske, zastarajo v petih letih od dne, ko jih je lahko upnik uveljavljal. V 336. členu OZ je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan, ko je upnik imel pravico zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker pa je tožnik S.K. uveljavlja odškodninski zahtevek že 10. 7. 2006 in ne šele z dnem vložitve tožbe, bi moralo sodišče prve stopnje petletni zastaralni rok šteti od navedenega dne in ne šele od vložitve tožbe. Enako velja za tožnika R.S., ki je odškodninski zahtevek naslovil na toženo stranko dne 20. 9. 2006. Tudi tožnik A.P. v pripravljalni vlogi z dne 15. 10. 2007 navaja, da je na toženo stranko vložil odškodninski zahtevek, vendar zahtevka v spis ni predložil, zato bi le zanj bilo mogoče šteti, da je terjatev zastarala za čas petih let pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti. Zamudne obresti zastarajo v 3 letih od zapadlosti, tako kot to določata 347. člen OZ, saj imajo lastnost občasne terjatve in stranske terjatve, zato je treba za zastaranje zamudnih obresti uporabljati določilo OZ o zastaranju občasnih dajatev.

Zmotno je stališče tožnikov, da jim je škoda nastajala ves čas, kot je trajal zoper njih kazenski postopek in da je zastaranja pričelo teči šele z dnem, ko je bil kazenski postopek zoper njih pravnomočno končan z obsodilno sodbo, saj naj bi bili šele tedaj znan vsi elementi odškodninskega delikta. V obravnavani zadevi bi namreč lahko tožniki uveljavljali, ne glede na tek kazenskega postopka, odškodninski zahtevek zaradi domnevne škode ves čas, ko naj bi ta škoda nastajala. Tožniki torej smiselno zatrjujejo, da niso mogli uveljavljati odškodninskega zahtevka za škodo, ki jim je nastajala, dokler ni bil končan kazenski postopek, kar pa je materialnopravno zmotno stališče. Iz navedenih razlogov torej pritožba tožnikov v tem delu ni utemeljena.

Glede odločitve o materialni in nematerialni odgovornosti tožene stranke zaradi nenapredovanja tožnikov v činih, pa je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena. V obravnavanem obdobju je povišanje v činih določal 63. člen ZObr, ki je v 1. odstavku določal, da je lahko podčastnik in častnik oziroma mornariški častnik lahko povišan v neposredno višji čin, če izpolnjuje naslednje pogoje: - ima predpisano splošno izobrazbo; - je imenovan na dolžnost, na kateri se opravlja vojaška služba in za katero se zahteva višji čin; - je dolžnost opravljal določen čas; - je uspešno končal vojaške vaje ali drugo vojaško usposabljanje; - je od zadnjega povišanja preteklo najmanj eno leto. Nadalje je 3. odstavek 63. člena določal, da častnike do vključno brigadirja in kapitana povišuje minister na predlog načelnika generalštaba. Generale in admirale povišuje predsednik republike na predlog ministra in po predhodnem soglasju vlade. Po 4. odstavku 63. člena ZObr minister pooblasti načelnika generalštaba in druge poveljnike za poviševanje podčastnikov, v skladu s 5. odstavkom 63. člena ZObr pa Vlada podrobneje predpiše pogoje in postopke za podeljevanje činov, poviševanje vojakov, podčastnikov in častnikov ter odvzem činov. Uredba o podeljevanju činov, o poviševanju in o odvzemu činov v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 42/95), ki je veljala do 5. 12. 2002 in Uredba o činih in povišanju v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 99/2002 s spremembami in dopolnitvami), ki je veljala od 6. 12. 2002 dalje, sta podrobneje določili pogoje za napredovanje v višji čin. Novela Zakona o obrambi - ZObr-C (Ur. l. RS, št. 47/2002), ki je pričela veljati 13. 6. 2002, je v 49. členu določila, da se po preteku enega leta od uveljavitve tega zakona prenehajo uporabljati naslovni čini. Od junija 2003 pripadniki SV opravljajo delo v nazivu.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi lahko tožniki napredovali le, če bi izpolnjevali formalne pogoje za napredovanje oziroma povišanje v činih. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je na podlagi izpovedi tožnikov in prič zaključilo, da izpolnjevanje formalnih pogojev ni odločilno oziroma, da bi tožniki napredovali, če ne bi bilo akcije „...“, saj naj bi napredovali tudi drugi delavci, ki niso izpolnjevali formalnih pogojev. Sodišče namreč ne more upoštevati zatrjevane nezakonite prakse pri toženi stranki, ko so torej lahko nekateri pripadniki Slovenske vojske napredovali v višje čine, čeprav niso izpolnjevali formalnih pogojev, ter zaradi tega ugoditi tožbenemu zahtevku, saj bi v tem primeru kršilo določbe ZObr. Iz dokaznega postopka tudi nikakor ne izhaja, da bi bila pri toženi stranki res uveljavljena praksa, da povišanje v činu sploh ni odvisno od izpolnjevanja pogojev in da so pri toženi stranki napredovali vsi, ki ne izpolnjujejo pogojev za napredovanje. Nasprotno, iz navedb tožene stranke izhaja, da v obravnavanem obdobju ni napredovalo v činu 421 pripadnikov SV, med njimi tudi veliko takih, ki so imeli formalne pogoje za povišanje v činu. Sodišče prve stopnje bi torej moralo najprej ugotavljati, ali so imeli tožniki sploh pogoje po ZObr in Uredbah za napredovanje oziroma povišanje v višji čin. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, da bi tožniki napredovali v višji čin, če ne bi bili udeleženi v akciji ..., predvsem hipotetična ter temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanu, ki je posledica zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje. Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo ugodilni del sode sodišča prve stopnje tudi v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so tožniki izpolnjevali formalne pogoje za povišanje v višje čine. Šele če se bo izkazalo, da so jih izpolnjevali, pa niso bili povišani, drugi pripadniki SV pa so ob enakem izpolnjevanju formalnih pogojev bili povišani, bo sodišče prve stopnje lahko sklepalo o eventualni diskriminaciji tožnikov pri povišanju v čine oziroma se spuščalo v domnevno diskriminatorno izvajanje diskrecijske pravice nadrejenih glede povišanja v činih. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče prve stopnje diskrecijsko pravico, kot jo opredeljuje ZObr v 63. členu, napačno razlaga kot diskrecijo, opredeljeno v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku, pri kateri je upravni organ pri odločanju vezan na javni interes. V individualnem delovnem sporu je mogoče diskrecijo pri povišanju razumeti kot pravico delodajalca, da se odloči v lastnem interesu, seveda ob upoštevanju prepovedi diskriminacije. Povišanja v višji čin, če to ni v interesu Slovenske vojske, ni mogoče opravičevati z izvajanjem diskrecijske pravice v „javnem“ interesu, saj je v tem smislu javni interes lahko le interes Slovenske vojske oziroma tožene stranke. V kolikor se bo v novem sojenju izkazalo, da tožniki niso izpolnjevali pogojev za povišanje, bo moralo sodišče prve sodbe ob upoštevanju dejstva, da tožniki niso uveljavljali notranjega varstva pravic iz delovnega razmerja po 100.a členu ZObr vsa vtoževana prikrajšanja pri plači in pokojnini zavrniti, saj so odločbe o plačah, ki so jih tožniki v tem času prejeli, postale dokončne in pravnomočne. Enako je treba obravnavati tudi zahtevke zaradi diskriminacije pri izobraževanju, saj bi v tem delu tožniki morali uveljavljati varstvo pravic pri toženi stranki.

Glede ostalih tožbenih zahtevkov, ko tožniki uveljavljajo odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi napotitve v akcijo „...“, pa je sodišče druge stopnje že zgoraj zavzelo stališče, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, ko sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo formalnih pogojev tožnikov za povišanje v činu. Če bi sodišče druge stopnje povsem na novo ugotavljalo dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pojmovno ne bi šlo za odpravo pomanjkljivosti, temveč za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Tudi bistvene kršitve določb postopka v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje ne more sanirati, saj bi v primeru, ko bi potrdilo zavrnilni del zamudne sodbe, odločilo o zahtevku po višini in s tem strankam odvzelo možnost pritožbe. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.