Jedro

Pri tožnici je do spremembe v stanju invalidnosti, zaradi katere ni več sposobna za opravljanje pridobitnega dela, prišlo 26. 5. 2008. V posledici te spremembe se ji prizna I. kategorija invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine od 1. 6. 2008 dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 6. 2008 dalje.

V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo in odpravilo odločbi toženke z dne 31. 7. 2008 in z dne 19. 1. 2009 (1. odstavek izreka sodbe); tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti od 26. 5. 2008 dalje zaradi posledic bolezni in ji od tega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine (2. odstavek izreka); tožencu naložilo, da s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine (3. odstavek izreka sodbe) in sklenilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 434,00 EUR (4. odstavek izreka sodbe).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z oceno delazmožnosti tožnice oz., da naj bi bila njena delovna zmožnost izgubljena in je v posledici tega tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da do dokončne odločbe toženke pri tožnici ni moč ugotoviti I. kategorije invalidnosti. Ker je sodno izvedenski organ svoje mnenje oprl tudi na novejšo medicinsko dokumentacijo in je tožnica bila poslana tudi na nove preiskave, to ne more biti podlaga za oceno delazmožnosti v ten sporu temveč je to lahko le podlaga za uvedbo novega postopka glede uveljavljanja pravic tožnice iz naslova invalidskega zavarovanja. Meni, da iz medicinske dokumentacije ni razvidno, da bi se pri tožnici pojavili vsaj dve depresivni epizodi, da bi bilo mogoče postaviti diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje. Nepojasnjena ostaja diagnoza, ali gre za organsko razpoloženjsko motnjo ali gre za ponavljajočo depresivno motnjo ali gre za eno depresivno epizodo s kroničnim potekom. Ni pojasnjeno, zakaj ni bila izčrpana terapevtska možnost bolnišničnega zdravljenja ali vsaj obravnava v dnevni bolnišnici v primeru, da gre za tako hudo depresivno epizodo, da narekuje trajne razbremenitve pri delu. V sodno izvedenskem organu ni sodeloval strokovnjak psihiatrične stroke in tako sodišče brez izvedenca te stroke ne bi smelo ovreči obrazloženih pripomb toženke, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in sicer 243. člen ZPP, saj to neposredno vpliva oz. bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o glavni stvari, saj se nanaša na način ugotavljanja odločilnih dejstev. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede določbe 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1, saj je pri tožnici šlo za odločanje glede novih pravic iz invalidskega zavarovanja – tožnica je že pred zadevnim postopkom imela priznane pravice iz invalidskega zavarovanja.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem meni, da je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v tistem delu, ko je odločilo, da se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine od 26. 5. 2008 dalje. V predmetni zadevi tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jih pritožba posebej navaja.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 19. 1. 2009, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote ... z dne 31. 7. 2008, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi toženke, da je sodišče prve stopnje storilo relativno kršitev določb postopka iz 243. člena ZPP, ki naj bi bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve o glavni stvari. Navedena določba ZPP se nanaša na izvedbo dokaza z izvedenci. Sodišče je za ugotovitev glede zdravstvenega stanja tožnice postavilo izvedenski organ, ki je dne 23. 3. 2011 izdelal izvedensko mnenje. Toženka je v pripombah k podanemu izvedenskemu mnenju z vlogo z dne 6. 4. 2011 menila, da je toženka v predsodnem postopku zdravstveno stanje tožnice ugotovila popolno in pravilno glede na dejstva in okoliščine, ki jih je imela na voljo ob izdaji izpodbijane odločbe dne 19. 1. 2009, in menila, da je bila ocena I. kategorije invalidnosti podana na osnovi nove dokumentacije, čeprav je bila ocenjena retrogradno, to je od 5. 1. 2009 dalje. Glede sestave izvedenskega organa in tega, da v izvedenskem organu ni sodeloval specialist psihiater, kar navaja tožnica v pritožbi, tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni navajala, pa bi v skladu z določbo 286. b člena ZPP bila to dolžna uveljaviti takoj, ko je to mogoče. Ker toženka tega ni uveljavila takoj se šteje, da se uveljavljanju te kršitve odpoveduje.

Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju izvedenskega organa in v dopolnilnem izvedenskem mnenju z dne 13. 6. 2011 zadostno oporo za ugotovljeno dejansko stanje, da pri tožnici obstaja invalidnost I. kategorije že od 26. 5. 2008 dalje. Takšno izvedensko mnenje je v celoti skladno in ima podlago v izvidu lečečega nevropsihiatra z dne 15. 5. 2008 in izvidu kliničnega psihologa z dne 19. 5. 2008. V zadostni meri je bilo pojasnjeno, da iz razpoložljive medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnica že od leta 2003 dalje pod redno kontrolo in terapijo lečečega nevropsihiatra, ki že od leta 2004 dalje ugotavlja globljo depresijo. Tožnica se je zdravila z večtirno antidepresivno terapijo ter je v posledici tega že v letu 2004 bil predlagan 4 urni delovnik. Lečeči nevropsihiater je 15. 5. 2008 ugotavljal ponavljajočo se depresivno motnjo, hudo, brez psihotičnih simptomov. Pri tožnici gre ob hudih telesnih težavah za ponavljajočo se hudo depresivno motnjo, pri zdravljenju pa je kombinacija medikamentov bila neuspešna in gre za rezistentno depresijo ter ni pričakovati bistvenega izboljšanja. Tožnica v posledici navedenega za pridobitno delo ni sposobna. Enako je zaključeval klinični psiholog v svojem izvidu z dne 19. 5. 2008, kjer je navajal, da je pri tožnici s somatsko boleznijo prisotna tudi ponavljajoča se depresivna motnja, v zadnjem letu tožnica ni dosegla zadovoljive remisije, depresivna simptomatika je po kriterijih za ambulantno psihiatrično populacijo nadpovprečno izražena. Pri tožnici so prisotne kognitivne motnje, zlasti na področju dolgotrajnejše miselne koncentracije. V vsakdanjem življenju se navedeno kaže v manjši učinkovitosti, večji utrudljivosti, težavah pri koncentraciji, zato tožnica za izvajanje poklicnih nalog ni sposobna.

Pritožbi toženke je bilo potrebno ugoditi v delu, ki se nanaša na to, od kdaj dalje se tožnici prizna pravica do invalidske pokojnine. V skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1 se pravica spremeni, v primeru, da nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, s 1. dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Pri tožnici je do spremembe v stanju invalidnosti prišlo 26. 5. 2008 v posledici tega se ji prizna pravica do invalidske pokojnine od 1. 6. 2008 dalje.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je odločilo, da tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama, saj z njim ni doprinesla k rešitvi zadeve.