Jedro

Ker je tožeča stranka, kot dolžnik, prejela obvestilo o odstopu terjatve šele po sklenitvi sodne poravnave, ni bilo nobene zmote pri tožeči stranki o tem, s kom sklepa sodno poravnavo. Sklepala jo je s svojim takratnim upnikom. Čeprav je terjatev s sklenitvjio cesijske pogodbe prešla iz premoženja starega upnika (cedenta) v premoženje novega upnika (cesionarja), pa je v skladu z drugim odstavkom 419. člena OZ tak učinek bil samo v razmerju med tema strankama cesijske pogodbe, za dokončno izpeljavo cesije terjatve, pa je bilo potrebno še posebno pravno dejanje, katerega stranki cesije dosežeta z obvestilom dolžnika o cesiji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 592,43 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek (primernejše: zahtevo) tožeče stranke za razveljavitev sodne poravnave, sklenjene 5.12.2014 pred Okrožnim sodiščem v Kopru v zadevi Pg 833/2010. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.338,82 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožeča stranka tožbo sicer vložila pravočasno, vendar pa ob sklepanju izpodbijane sodne poravnave ni bila v bistveni in opravičljivi zmoti glede osebe, ki je imela v lasti terjatev (za katero se je sklepala sodna poravnava) oziroma glede osebe, s katero je želela razrešiti spor. Glede zatrjevanja tožeče stranke, da je sodno poravnavo sklepala zgolj zaradi preteklega poslovnega sodelovanja s toženo stranko, pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da bi šlo pri tem zgolj za nagib oziroma motiv za sklenitev sodne poravnave, za katerega pa zmota pri odplačnih pogodbah ni pravno relevantna.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Ponovila je svoje trditve, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje in jih še dodatno obrazložila. Poudarila je, da je bila zmota glede osebe, s katero sklepa sodno poravnavo in glede samega predmeta sodne poravnave, bistvena, ne zakrivljena s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke, bila pa je tudi opravičljiva, saj zakoniti zastopnik ni vedel in ni mogel vedeti, da je tožena stranka terjatev prenesla (podobno sklep VSL I Cp 3347/2014), in da ni bila več njena last. Po mnenju pritožbe so si razlogi sodbe (pravilno: sklepa) med seboj tudi v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker je sodišče pod točko 8 izpodbijanega sklepa zapisalo, da je bila tožeča stranka vse do prejema ustrezne naznanitve o odstopu (terjatve) še vedno zavezana izpolniti terjatev toženi stranki, nadalje pa sodišče navaja, da tožeča stranka pred notifikacijo odstopa ni mogla biti v bistveni in opravičljivi zmoti glede osebe, ki ima v lasti predmetno terjatev oziroma glede osebe, s katero je želela razrešiti medsebojni spor. Notifikacija o odstopu terjatve nima nobenega vpliva na to, kdo je lastnik odstopljene terjatve, oziroma kdo je materialni upnik te terjatve. Sodišče prve stopnje je spregledalo navedbe tožeče stranke, da je bila v zmoti tudi glede samega predmeta sodne poravnave, saj je zakoniti zastopnik tožeče stranke mislil, da gre za dolg, ki ga ima tožeča stranka do tožene stranke, in da bo s tem dokončno z njo rešil sporno pravno razmerje. To je bilo bistvo spora, glede tega pa izpodbijani sklep nima nobenega razloga (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je zmotno presodilo, da naj bi bil odločilni razlog za sklenitev poravnave v preteklem poslovnem sodelovanju s toženo stranko. Kavza sodne poravnave je, da se spor dokončno razreši, pri čemer je bistveno, s kom se taka sodna poravnava sklepa ter kaj je njen predmet. Dejstvo, da sta bili pravdni stranki poslovna partnerja, je bilo prav gotovo vključeno v samo kavzo sklenitve sodne poravnave, čeprav ni bilo zapisano.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno, izpostavila med drugim, da zgolj razmerje med odstopnikom in prevzemnikom ne povzroči spremembe zunanje pripadnosti terjatve, predlagala je zavrnitev pritožbe in uveljavljala povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, niti takšnih, kot jih očita obravnavana pritožba, kot tudi ne tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tako ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi sklep ne imel nobenih razlogov glede zatrjevane zmote o samem predmetu sodne poravnave. Predmet sodne poravnave, ki sta jo sklenili pravdni stranki (v zadevi Pg 833/2010, kjer sta nastopali v obrnjenih vlogah) je bila terjatev, ki jo je tožena stranka imela do tožeče stranke v višini 8.500,00 EUR. Za to terjatev pa je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu (v točki 8) ugotovilo, da jo je bila tožeča stranka (vse do notifikacije o odstopu (1)) zavezana izpolniti toženi stranki, kot njenemu upniku. Prvostopenjsko sodišče je torej v okviru odločanja o zahtevi za razveljavitev sodne poravnave ugotavljalo tudi, ali je bila tožeča stranka ob sklepanju sodne poravnave lahko v zmoti tudi glede predmeta te poravnave.

6. Neutemeljen oziroma celo nerazumljiv je tudi očitek pritožnika, da naj bi si bili razlogi iz sklepa med seboj v nasprotju. Po tem, ko je sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka do prejema naznanitve o odstopu zavezana še vedno izpolniti terjatev toženi stranki, in da zato pred to naznanitvijo ni mogla biti v bistveni oziroma opravičljivi zmoti glede osebe, s katero je želela razrešiti medsebojni spor, je materialnopravno pravilno, v skladu s 419. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), odločilo, da je prevzemnik terjatve postal novi upnik dolžnika šele takrat, ko je od tožene stranke (kot odstopnika terjatve) prejel obvestilo o odstopu terjatve. Ker se je to zgodilo šele po sklenitvi sodne poravnave (20.12.2013, kar za pritožbo tudi ni sporno), ni bilo nobene zmote pri tožeči stranki o tem, s kom sklepa sodno poravnavo. Sklepala jo je s svojim takratnim upnikom. Čeprav je terjatev s sklenitvijo cesijske pogodbe prešla iz premoženja starega upnika (cedenta) v premoženje novega upnika (cesionarja), pa je v skladu z drugim odstavkom 419. člena OZ tak učinek bil samo v razmerju med tema strankama cesijske pogodbe, za dokončno izpeljavo cesije terjatve, pa je bilo potrebno še posebno pravno dejanje, katerega stranki cesije dosežeta z obvestilom dolžnika o cesiji, to je z naznanitvijo oziroma obvestilom dolžniku o odstopu terjatve (2). Zato je neutemeljen ne samo očitek, da naj bi bilo v razlogih sodbe nasprotje, ampak tudi, da naj bi prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

7. Pritožba je nejasna tudi v delu, ko izpostavlja, da naj ne bi bilo kot odločilni razlog za sklenitev sodne poravnave preteklo poslovno sodelovanje s toženo stranko, saj kasneje tudi sama navaja, da je bilo to poslovno sodelovanje kavza za sklenitev sodne poravnave. Tudi glede tega nagiba za sklenitev sodne poravnave je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, saj v skladu s prvim odstavkom 40. člena OZ (dopusten) nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena, ne vpliva na njeno veljavnost. 8. Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da toženi stranki povrne 592,43 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo izdatke tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo, odmerjene od vrednosti spornega prometa 8.500 EUR po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in materialne stroške po (tarifni št. 6002), oboje povečano za 22 % DDV (po tarifni št. 6007).

Op. št. 1: ki pa je bila po sklenitvi sodne poravnave Op. št. 2: več o tem glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, II. knjiga, stran 583 in naslednje