Jedro

Ker je imela tožena stranka pred odpovedjo PZ tožniku zaposlenih le 9 delavcev, je manjši delodajalec, za katerega pred podajo odpovedi PZ iz poslovnega razloga ne velja obveznost preverjanja možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih oz. preverba možnosti prekvalifikacije ali dokvalifikacije (4. odstavek 88. člena ZDR).

V primeru individualne redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga je v izključni pristojnosti delodajalca, da odloči, kateremu izmed delavcev bo prenehala PZ iz poslovnega razloga. Odpoved je zakonita, če dokaže, da obstaja utemeljen razlog za odpoved PZ (1. odstavek 82. člena ZDR), pri določitvi delavca, katerega delo bo postalo nepotrebno, pa ne sme delovati diskriminatorno (6. člen ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22.7.2004 nezakonita, da mu delovno razmerje ni prenehalo in ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo, mu priznati delovno razmerje od dne 25.8.2004 dalje, z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno razmerje orodjar, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za vmesni čas ter mu izplačati plačo, kot bi jo prejemal po pogodbi o zaposlitvi v bruto mesečni višini

130.000,00 SIT. Nadalje je na podlagi umika dela tožbe za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004 v znesku

114.418,00 SIT v tem delu ustavilo postopek.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi tožnik navaja, da so bila pred izdajo izpodbijane sodbe kršena pravila postopka, ker mu sodišče prve stopnje ni vročilo vloge tožene stranke, v kateri je ta predložila določene dokaze (med drugim tudi pogodbo o zaposlitvi za P. H.) ter se posledično o njih ni mogel izjaviti. Navedeni dokazi nadalje niso bili izvedeni, zaradi česar sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo možnosti za premestitev tožnika na delovno mesto, na katero je tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na novo zaposlila P. H.. Ob pravilni dokazni oceni bi bilo potrebno zahtevku tožnika iz tožbe ugoditi; sicer pa tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni dokazala obstoja poslovnega razloga. V ta namen ni predložila nobenega dokaza, zaradi česar ni bilo moč ugotoviti, kdaj so začeli teči roki za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri samem sprejemu odločitve o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kot kriterij za izbiro delavca je tožena stranka upoštevala dolžino delovne dobe) je bil tožnik podvržen diskriminaciji, saj je imel drugi zaposleni orodjar manj delovne dobe. Delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu sodišče oziroma tožena stranka ne bi smela upoštevati, ker gre za dva pravno popolnoma neodvisna subjekta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožnika o kršitvah pravil postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku niso bile vročene priloge B11, B12 in B13 (Primerjava proizvodnje plastičnih izdelkov, Potrdilo o prijavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje za P. H. in Pogodba o zaposlitvi med delodajalcem D. d.o.o. in delavcem P. H.). Navedeni dokazi naj bi služili dokazovanju dejstva, da je tožena stranka na delovno mesto vodje proizvodnje upravičeno zaposlila P. H. za obdobje od 1.3.2004 do 30.6.2005 ter da posledično ni imela prostega delovnega mesta, na katero bi lahko zaposlila tožnika. Vendar pa so po stališču pritožbenega sodišča predlagani dokazi irelevantni za odločitev v predmetnem individualnem delovnem sporu, saj je tožena stranka manjši delodajalec, ker je imela pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku zaposlenih 9 delavcev, sedaj pa jih ima še 8 (torej manj kot 10 zaposlenih delavcev po določilu 3. odstavka 5. člena Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR). Za manjše delodajalce po 4. odstavku 88. člena ZDR ne velja obveznost preverbe možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma za morebitno dokvalifikacijo za delo, ki ga opravlja ali prekvalifikacijo na drugo delo pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Skladno z navedenim tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali obstoje možnosti za zaposlitev tožnika in ji tega dejstva tudi ni bilo potrebno dokazovati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se je tožnik v tožbi ter nadaljnih pripravljalnih vlogah sam skliceval na zaposlitev P. H. in je bil torej z njegovo pogodbo o zaposlitvi nedvomno seznanjen.

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi sicer utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 106. člena ZPP s tem, ko ni naložilo toženi stranki dostave prilog B11, B12 in B13 v dodatnem izvodu in jih nato vročilo tožniku. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je sicer kršilo citirano določbo ZPP, vendar pa to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, tako da smiselno zatrjevana kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Tožena stranka je tako, kot je pravilno ugotovilo in izčrpno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku (dokončanje projekta, manj pričakovanih naročil in posledično sprememba razvida del in nalog družbe dne 15.7.2004).

Dne 15.7.2004 je tožniku poslala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nadalje redno odpovedana dne

22.7.2004. Pritožbeno sodišče ob tem le dodaja, da se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da ni obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka ni predložila seznama "Projekt filter pralnega stroja", iz katerega bi bilo razvidno, kdaj je bila izdelava tega projekta zaključena. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne

23.11.2004 sam potrdil, da so s tem projektom zaključili in da je šlo za zahtevno nalogo. Nadalje sta bila spoštovana v 5. odstavku

88. člena ZDR določena subjektivni (tridesetdnevni) in objektivni (šestmesečni) rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbene navedbe tožnika, po katerih ni moč preizkusiti pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, kdaj so bili končani projekti, zaradi katerih je postalo delo tožnika nepotrebno, so neutemeljene.

Pritožbeno sodišče namreč soglaša z ugotovitvami iz izpodbijane sodbe, po katerih so navedeni roki pričeli teči s spremembo akta o notranji organizaciji dela pri toženi stranki.

Glede določitve tistega izmed dveh zaposlenih delavcev na delovnem mestu "orodjar", ki mu bo tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se tožena stranka ni bila dolžna držati v

100. členu ZDR predpisanih kriterijev za določitev delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker ni šlo za primer odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (96. člen ZDR). V primeru, da ne gre za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je v izključni pristojnosti delodajalca, da določi enega izmed delavcev, katerega delo je zaradi poslovnega razloga postalo nepotrebno. Pri tem pa mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka

82. člena ZDR in pri določitvi delavca ne sme ravnati diskriminatorno (6. člen ZDR). Samo na podlagi navedb, da je tožena stranka neustrezno presodila dolžino delovne dobe tožnika in zato njemu neupravičeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je bil drugi orodjar pri njej zaposlen krajši čas, ne pomeni, da je bil tožnik diskriminiran, torej postavljen v neenakopraven položaj v smislu zakonske prepovedi, ker ni šlo za razlikovanje na podlagi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega oziroma drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega ter socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okolščin.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih tožnik ni priglasil.