Jedro

Tožnik v postopku, v katerem se odloča o ničnosti denacionalizacijske odločbe, izdane v postopku, v katerem je sam nastopal kot stranka (vlagatelj), ne more z uspehom zatrjevati, da je nična denacionalizacijska odločba, izdana v drugem denacionalizacijskem postopku, na podlagi zahteve drugih vlagateljev in v korist drugega upravičenca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 1.6.2001. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da se pravnomočna delna odločba Upravne enote L., Izpostave B. z dne 18.1.2000, izdana v korist pokojnega I.G. kot upravičenca, v delu, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin s parc. št. 620/91, 620/1 in 620/102, vse k.o. B., izreče za nično.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 66. člen Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da odločbe o denacionalizaciji z dne 18.1.2000, s katero so bile upravičencu I.G. med drugim vrnjene nepremičnine s parc. št. 620/91, 620/101 in 620/102, vse k.o. B., v delu glede teh nepremičnin v zemljiški knjigi ni bilo mogoče izvršiti in se je zato zemljiška knjiga o tem izrekla s sklepom, kar med strankami ni sporno. Prav tako ni sporno, da je nemožnost izvršitve odločitve obstajala že v času izdaje odločbe, saj so bile z denacionalizacijsko odločbo z dne 18.6.1996, izdano torej pred denacionalizacijsko odločbo v korist pravnega prednika tožnika, sporne nepremičnine že vrnjene kot upravičencu A.A. ter je le-ta na njeni podlagi, ko je postala pravnomočna, na navedenih nepremičninah že pridobil lastninsko pravico. Tožnik v postopku, v katerem se odloča o ničnosti denacionalizacijske odločbe, izdane v postopku, v katerem je sam nastopal kot stranka (vlagatelj), ne more z uspehom zatrjevati, da je nična denacionalizacijska odločba, izdana v drugem denacionalizacijskem postopku, na podlagi zahteve drugih vlagateljev ter v korist drugega upravičenca - A.A. Presoja ničnosti druge denacionalizacijske odločbe je namreč lahko predmet le drugega postopka. V postopku odločanja o ničnosti odločbe, izdane v postopku, v katerem je sam tožnik nastopal kot stranka, pa je organ pravilno ugotovil neizvršljivost te odločbe, kar pa so tudi edine relevantne okoliščine, ki jih je bil pri odločanju dolžan upoštevati.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da izkazuje pravni interes, da se denacionalizacijska odločba, izdana A.A., izreče za nično. Za dejstvo, da je bila nepremičnina, do katere vračila bi bil po veljavni zakonodaji upravičen, je izvedel šele, ko je prejel sklep zemljiške knjige, da njegova odločba ni izvršljiva, ker je nepremičnino, ki bi po veljavni zakonodaji morala biti vrnjena tožnikovemu pravnemu predniku, dobil v last in posest A. Zakaj in kako je lahko do tega prišlo, tožnik ne more vedeti, morala pa bi vedeti in svojo napako popraviti upravna enota, ki je A. vrnila nekaj, kar nikoli ni bilo njegovo. Če je upravna enota lahko izrekla za nično tožnikovo odločbo, zakaj ne bi mogla izreči za nično tudi odločbo A. Odločitev ni ne poštena, ne pravična. Verjetno bo moral predlagati izdajo dopolnilne odločbe in svoj zahtevek modificirati tako, da bo namesto nepremičnine, ki bi jo moral dobiti vrnjeno, pa je bila ta dana tretjemu, zahteval obveznice. Toda en hektar zemlje, čeprav danes kmetijske, bo jutri bistveno več vreden kot obveznice, ki jih bo za to nepremičnino dobil tožnik. Sodišče prve stopnje je o njegovi tožbi odločilo z dvema sodbama, čeprav je tožena stranka z eno odločbo odločila o dveh tožnikovih predlogih, sam pa je vložil le eno tožbo.

Odgovori na pritožbo niso bilo vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje. Res je, da je tožnik z eno tožbo izpodbijal dve odločbi tožene stranke, vendar se ti dve odločbi ne nanašata na isti predmet, zato združitev v skupno obravnavo in odločanje, kar je stvar procesnega vodstva, po presoji pritožbenega sodišča ni bila mogoča. Sodišče prve stopnje je v zadevi, št. U 1425/2002, presojalo zakonitost odločbe tožene stranke z dne 3.6.2002, ki se nanaša na denacionalizacijsko odločbo Upravne enote L., Izpostave B., z dne 18.1.2000, ki je bila izdana v korist tožnikovega pravnega prednika pok. I.G. Odločba tožene stranke z dne 4.6.2002, ki je predmet presoje v upravnem sporu, št. U 1719/2002, pa se nanaša na odločbo Upravne enote L., Izpostave B., z dne 18.6.1996, izdano A.A. Zato so pritožbeni ugovori o nepravilnem postopanju sodišča, ki je ločeno obravnavalo dva tožnikova zahtevka, neutemeljeni.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila v obravnavani zadevi podana v času izdaje odločbe upravnega organa prve stopnje z dne 18.1.2000, nemožnost njene izvršitve zaradi predhodno izdane in v zemljiški knjigi vpisane denacionalizacijske odločbe z dne 18.6.1996, na podlagi katere je upravičenec A.A. ob izpolnjenih pogojih za denacionalizacijo pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. V tem postopku, ki se nanaša na ničnost konkretne upravne odločbe oziroma njenega dela, ni mogoče presojati pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pravnomočno in v zemljiško knjigo vpisano denacionalizacijsko odločbo, ki se glede istih parcelnih številk nanaša na drugega upravičenca. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Res je, da kot to izhaja iz predloženih spisov, odgovor na tožbo ni bil vročen tožniku, vendar je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla le to, da prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Ker torej tožena stranka v odgovoru na tožbo ni navajala nič takega, kar bi lahko vplivalo na odločitev o zadevi, nevročitev odgovora na tožbo ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.