Jedro

Pritožba ni dovoljena, če je Upravno sodišče sicer samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je upravni akt le odpravilo in vrnilo v ponovno reševanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1) ali če je sicer spremenilo upravni akt v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), pa pred tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku. Za to presojo ni odločilno, da je sodišče izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, pomembno je, ali se je kot rezultat tega postopka spremenila dejanska podlaga za odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 324/2018-19 z dne 22. 4. 2021, začne za toženo stranko teči z dnem vročitve tega sklepa.

III. Vsaka stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru (v nadaljevanju Upravno sodišče), po ugotovitvi, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 36008-99/2018-9 z dne 25. 9. 2018. S to odločbo je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki odvzame pravica do sredstev, dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči z dne 31. 7. 2018, za nakup novega vozila na električni pogon, ker je bilo vozilo prvič registrirano na tožečo stranko 13. 6. 2018, na novega lastnika pa 27. 7. 2018. Tožeča stranka tako odtujila vozilo najkasneje 44 dni po opravljeni prvi registraciji, kar predstavlja kršitev prepovedi odtujitve predmeta sofinanciranja pred potekom dveh let od prve registracije.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče med drugim pojasnilo, da relevantno dejansko stanje izhaja iz v upravnem sporu izvedenih dokazov, to je listin, ki so bile predložene že v postopku pred toženo stranko, in zaslišanja priče. Med strankama ni sporno, kar je bilo ugotovljeno že v izpodbijani odločbi, da je tožeča stranka vozilo, ki je bilo predmet nepovratne finančne spodbude po predmetnem javnem pozivu, registrirala 13. 6. 2018, nato je (kot je izjavila priča, zaradi refinanciranja) 23. 7. 2018 sklenila pogodbo o finančnem leasingu, zaradi česar je bilo 27. 7. 2018 izdano drugo prometno dovoljenje, v katerem je kot lastnik navedena leasing hiša A., d. o. o., kot uporabnik pa tožeča stranka. Sklad dodeljuje sredstva z javnimi pozivi ali javnimi razpisi v skladu s pogoji, določenimi v javnih pozivih. V 146h. členu Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določa razloge za odvzem že pridobljenih sredstev in izpodbijana odločitev temelji na 6. točki prvega odstavka tega člena, ki določa, da se pravico do pridobljenih sredstev odvzame z odločbo, če upravičenec ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa. Namen in predmet obravnavanega javnega poziva so nepovratna finančna sredstva za naložbe v nakup (ali predelavo) okolju prijaznejših vozil za cestni promet, ki bodo prvič po proizvodnji (ali predelavi) registrirana v Republiki Sloveniji. Pri tem javni poziv omogoča dve obliki pridobitve takšnega vozila v uporabo. Vlagatelj vloge na predmetni javni razpis je lahko bodisi prvi lastnik vozila bodisi prvi zakupnik. Za izpolnitev pogojev tako ni ključna pridobitev lastninske pravice ampak, da vlagatelj to vozilo uporablja kot lastnik ali kot leasingojemalec. Namen javnega poziva je torej spodbujanje uporabe okolju prijaznejših vozil, zato pri tem ni relevantno, na kakšni podlagi vlagatelj vloge na javni razpis vozilo uporablja. Po presoji sodišča tako določbe 4.g javnega poziva, ki določa, da mora vozilo ostati registrirano najmanj dve leti po prvi registraciji in v lasti prejemnika nepovratne finančne spodbude, ni mogoče razlagati brez ostalih določb javnega poziva in njegovega namena kot celote. Ta pa je po presoji Upravnega sodišča v predmetni zadevi izpolnjen, saj je tožeča stranka ves čas uporabnica predmetnega vozila, najprej kot lastnica, nato kot leasingojemalka. Glede na to je po presoji Upravnega sodišča tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, to je določbo 146h. člena ZVO-1, saj pri razlagi ni upoštevala namena javnega poziva za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud. Zato je Upravno sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo.

3. V skladu s pravnim poukom v izpodbijani sodbi je tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo zoper sodbo in Vrhovnemu sodišču predlagala naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne oziroma podredno pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v novo sojenje.

4. Ugovarja razlagi oziroma uporabi določb o prepovedi odtujitve ter poudarja, da so pogoji za dodelitev spodbude po javnem pozivu določeni v naprej, jasni in enaki za vse. Zato ni pravilna odločitev Upravnega sodišča, ki z izpodbijano sodbo od pritožnice zahteva, da odloči arbitrarno, brez vnaprej postavljenih meril in pogojev za dodelitev spodbude iz javnih sredstev. Javni poziv in pogodba namreč poleg samega namena nakupa novega vozila določata tudi prepoved odtujitve v obdobju dveh let od prve registracije vozila in sankcije za kršitev te prepovedi. Tožeča stranka je naložbo financirala z lastnimi sredstvi in postala lastnica vozila (kar je ena od možnosti, druga možnost je financiranje s finančnim leasingom). S tem je lastninska pravica nad vozilom prešla na tožečo stranko. Ko je kasneje za vozilo sklenila pogodbo o finančnem leasingu, je lastninska pravica prešla na leasingodajalca. Tako je ravnala v nasprotju s pogoji javnega poziva, saj je vozilo odtujila prej kot v dveh letih od prve registracije. Pojma lastninske pravice namreč ne gre enačiti s pojmom posesti. Tudi če je tožeča stranka pri tem ostala uporabnica vozila, to ne spremeni dejstva, da je prišlo do spremembe lastništva.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

**K I. točki izreka**

6. Pritožba ni dovoljena.

7. V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožba dovoljena le v primeru, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani akt ali če je odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, to je v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1. Le v teh dveh primerih je zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti pritožbo. V vseh drugih primerih je pritožba že po samem zakonu izključena, dopustno pa je vložiti predlog za dopustitev revizije po 367b. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Zgoraj navedena pogoja (da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt) morata biti izpolnjena kumulativno. Tako pritožba ni dovoljena, če je Upravno sodišče sicer samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je upravni akt le odpravilo in vrnilo v ponovno reševanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1) ali če je sicer spremenilo upravni akt v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), pa pred tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku. Za to presojo ni odločilno, da je sodišče izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, pomembno je, ali se je kot rezultat tega postopka spremenila dejanska podlaga za odločitev.1

9. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk za pravno sredstvo (torej tudi pritožbo) pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožba ni dovoljena, če zanjo niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji in nedovoljene pritožbe Vrhovno sodišče ne sme vsebinsko obravnavati. Kot že navedeno, je pritožba dovoljena le izjemoma v točno določenih primerih, sicer je zoper sodbo predvideno izredno pravno sredstvo, v posledici tega pa je tudi obseg presoje izpodbijane sodbe drugačen.

10. Ob reševanju pritožbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je Upravno sodišče kot podlago za odločitev navedlo kršitev materialnega prava in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Res je izpodbijano odločbo (samo) odpravilo in zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje, kar po vsebini pomeni odločitev o obveznosti stranke po prvem odstavku 65. člena ZUS-1, vendar iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče drugače ugotovilo dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.

11. Ob takem procesnem dejanskem stanju te zadeve pa, ne glede na pravni pouk v izpodbijani sodbi pritožba ni dovoljena. Ker stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne sme pridobiti več pravic, kot ji gredo po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, Vrhovno sodišče nedovoljene pritožbe ne more vsebinsko obravnavati.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrglo.

**K II. točki izreka**

13. Ker je pritožnica rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zamudila zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi, pa ji zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice. To pomeni, da lahko pritožnica od sezanitve s temi razlogi Vrhovnega sodišča, torej od vročitve tega sklepa, vloži predlog za dopustitev revizije v zakonskem roku za njegovo vložitev.2 **K III. točki izreka**

14. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k odločitvi, zato tudi tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej Kerševan E., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 415. 2 Glej tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 218/2019 z dne 5. 2. 2020 in I Up 55/2018 z dne 28. 3. 2018 ter sklep Ustavnega sodišča Up-276/96 z dne 18. 11. 1996 in s tem primerljiv sklep Ustavnega sodišča Up-943/2017 z dne 20. 12. 2017.