Jedro

Napačna je tožnikova interpretacija 112. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, da se mu v delovno dobo, od katere se odmerja dodatek na stalnost, všteva tudi delovna doba v obdobju 1979 - 1988, ko je bil zaposlen pri organu za notranje zadeve. Namen citiranega člena je bil v izenačitvi policistov s pooblaščenimi uradnimi osebami v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij na področju pravic socialnega zavarovanja. Ob smiselni uporabi 86. čl. ZPol je potrebno 112. člen ZIKS razumeti tako, da pooblaščenim uradnim osebam iz uprave pripada za vsako začeto leto delovne dobe v upravi nad pet let dodatek na stalnost v višini 0,5 osnovne plače. Drugačna intrepretacija 112. člena ZIKS bi pomenila, da bi bile uradne osebe, zaposlene v zavodu za izvrševanje kazenskih sankcij, favorizirane, kar pa je v nasprotju z namenom citirane določbe.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. 143-02/99 z dne 11.2.1999 in št. 541-24/99 z dne 23.6.1999, na priznanje dodatka na stalnost v višini 7,5 % na dan 1.1.1999 za vsako začeto leto delovne dobe nad pet let in na povrnitev stoškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 17.100,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da pripada delavcu dodatek na stalnost le za čas zaposlitve pri posameznem državnem organu, in da se dodatek ne prenaša iz enega državnega organa v drugega, čeprav imata oba državna organa določen dodatek za stalnost. 112. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS - Ur. l. SRS, št. 17/78 - 10/98) ne izenačuje delavcev Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (uprave) s policijo, pač pa izenačuje delavce uprave s pooblaščenimi uradnimi osebami organov za notranje zadeve. Iz navedene zakonske določbe je mogoče nesporno zaključiti, da se pri obračunavanju dodatka upošteva tudi delo pooblaščene uradne osebe v organih za notranje zadeve. Opozarja, da je potrebno upoštevati status pooblaščene uradne osebe, ki ji kot taki pripada dodatek za stalnost. Pravna podlaga za priznanje dodatka za čas dela v organu za notranje zadeve je izkazana v 112. čl. ZIKS in Uredbi o določitvi delovnih mest v Ministrstvu za pravosodje, Upravi za izvrševanje sankcij, na katerih imajo delavci pravice po 112. čl. ZIKS (uredba - Ur. l. RS, št. 50/1998 - 54/1998). Dodatek pripada delavcu, ki zaseda delovno mesto v skladu z uredbo, pa tudi delavcu, ki je opravljal dela in naloge pooblaščene uradne osebe. Tožnik ta pogoj izpolnjuje in bi se mu moral priznati dodatek na stalnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in je ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Napačna je tožnikova interpretacija 112. čl. ZIKS, da se mu v delovno dobo, od katere se odmerja dodatek na stalnost, všteva tudi delovna doba v obdobju 1979 - 1988, ko je bil zaposlen pri organu za notranje zadeve. Namen 112. člena ZIKS je bil v izenačitvi pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve - policistov s pooblaščenimi uradnimi osebami v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij na področju pravic iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ob smiselni uporabi 86. čl. Zakona o policiji (ZPol - Ur. l. RS, št. 49/98) to dejansko pomeni, da se je pooblaščenim uradnim osebam iz uprave priznal dodatek na stalnost v višini 0,5 % osnovne plače za vsako začeto leto delovne dobe. Ob smiselni uporabi 86. čl. ZPol je potrebno 112. člen ZIKS razumeti tako, da pooblaščenim uradnim osebam iz uprave pripada za vsako začeto leto delovne dobe v upravi nad pet let dodatek na stalnost v višini 0,5 osnovne plače. Drugi odst. 86. člena ZPol se uporablja le za policiste, ki so imeli pred sprejemom ZPol namesto naziva "policist" status "pooblaščena uradna oseba" po Zakonu o notranjih zadevah. Takšna interpretacija izhaja (tudi) iz 2. čl. uredbe, ki povzema 112. čl. ZIKS, le da izraz pooblaščena uradna oseba organa za notranje zadeve zamenjuje s policistom.

Namen 112. člena ZIKS je bil v nekaterih pravicah izenačiti pooblaščene uradne osebe, ki delajo v upravi, s policisti. Na podlagi tožnikove interpretacije pa bi prišlo do favoriziranja pooblaščenih uradnih oseb v upravi. Policistom bi se v delovno dobo, od katere bi se obračunaval dodatek na stalnost štela le delovna doba v policiji (oziroma bivšem Republiškem sekretariatu za notranje zadeve), pooblaščenim uradnim osebam v upravi pa seštevek delovnih dob pri policiji in organu za izvrševanje kazenskih sankcij. Takšno neenako obravnavanje pa je v nasprotju z 112. členom ZIKS, ki določa izenačitev pooblaščenih uradnih oseb v policiji s pooblaščenimi uradnimi osebami v upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.