Jedro

Pripadnost varnostni službi JA po 25.6.1991 je podlaga za oceno, da bi sprejem take osebe v državljanstvo RS predstavljal nevarnost za varnost ali obrambo države.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

V izpodbijani odločbi tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik aktivni pripadnik varnostne službe JA, ki je do odhoda JA iz Slovenije vseskozi deloval zoper interese Republike Slovenije. Na tej podlagi zaključuje, da obstajajo razlogi iz 8. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I), zaradi česar zavrača njegovo vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 3. odstavka 40. člena citiranega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je nepreverjena in pavšalna ugotovitev, da je kot aktivni pripadnik med in po agresiji na Slovenijo deloval zoper interese Republike Slovenije. Ves čas agresije je bil v vojašnici. Enota, za katero je bil zadolžen, pa je brez njega odšla v Bosno in Hercegovino. Ker ni hotel oditi s svojo enoto so ga črtali s seznama prejemnikov OD in od takrat do danes ni prejel nobenega osebnega dohodka niti pokojnine, čeprav je že 29.7.1991 vložil prošnjo za upokojitev. Dne 3.7.1991 je skupaj s predsednikom KS uspešno posredoval pri incidentu, ki so ga povzročili pripadniki JA v stanovanjskem bloku. Dejstvo, da ni deloval proti Republiki Sloveniji je poznano predsedniku KS in mnogim drugim krajanom. Tožnik živi v Sloveniji že 29 let. Tukaj si je ustvaril družino in ob rojstvu hčerke izrazil željo "da je slovenske narodnosti". Vključil se je v okolje in že v času agresije je bil trdno odločen, da bo ostal v Sloveniji. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da sta o delovanju tožnika zoper Republiko Slovenijo bili zaslišani pooblaščeni uradni osebi varnostne informativne službe Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije in Ministrstva za obrambo in s temi ugotovitvami je bil seznanjen tudi tožnik. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu (ZDS) je toženi stranki dana diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena zakona. Po citirani določbi se oseba lahko sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če njen sprejem ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik bil aktivni pripadnik varnostne službe JA in je kot njen pripadnik pred agresijo na Republiko Slovenijo, med njo in po njej, vse do odhoda JA iz Slovenije, deloval zoper interese Republike Slovenije. Tožnik s tožbo ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je bil aktivni pripadnik varnostne službe JA, kar je potrdil tudi na zaslišanju dne 6.5.1992. Na tej dejanski podlagi je tožena stranka zaključila, da pri tožniku obstojajo razlogi iz 8. točke 10. člena zakona, zaradi česar je zavrnila njegovo vlogo. Izpodbijana odločba je res zelo skromno obrazložena. Toda glede na dejstvo, da tožnik ne osporava, da je bil pripadnik varnostne službe JA, zakon pa določno ne opredeljuje pojmov nevarnosti za javni red, varnost in obrambo države, je treba dati vsebino tem pojmom z upoštevanjem konkretnega namena, ki naj ga nedoločni pravni pojem doseže. Nevarnost za javni red, varnost in obrambo države tudi pomeni določen položaj ali vlogo osebe, ki naj bi pridobila državljanstvo Republike Slovenije ali njeno aktivno ravnanje, ki lahko privede do takšnega dejanskega stanja, ki je podlaga za 8. točko 1. odstavka 10. člena cit. zakona. Varnostna služba, kateri je pripadal tožnik je že po naravi, vlogi in delovnem področju takšna, ki deluje zoper varnost ali obrambo druge države. Po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija postala samostojna in neodvisna država (1. odstavek 1. točke temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I) je varnostna služba nekdanje JA organizacija tuje države oziroma ni bila več organizacija Republike Slovenije, kar je pomenilo, da je njeno delovanje bilo usmerjeno proti interesom Republike Slovenije in je pomenilo tudi nevarnost za njeno varnost ali obrambo. Že navedena okoliščina, da je tožnik bil aktivni pripadnik varnostne službe JA tudi po 25.6.1991, je podlaga za oceno, da bi bil njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za varnost Republike Slovenije. Zato so pravno nepomembni vsi ostali tožbeni ugovori o tožnikovem posamičnem ravnanju in njegovih družinskih razmerah.

Iz navedenih razlogov je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.