Jedro

Ker sodišče prve stopnje ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice, je jasno, da te kot akcesorna obveznost tečejo do izpolnitve glavne obveznosti. Ta odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialno pravno pravilna.

Tožena stranka je zatrjevala, da je datum kompenzacije na originalni listini (24. 1. 2003) napačen, pri tem pa ni navedla, kdaj naj bi bila sporna pobotna izjava dejansko podana. To dejstvo pa je v konkretnem primeru odločilno za presojo, ali se je s sporno kompenzacijo sploh lahko poplačal vtoževani račun z dne 15. 2. 2003, saj je že sodišče druge stopnje v svojem sklepu, opr. št. I Cpg 124/2007, z dne 16. 1. 2008 opozorilo, da v času, ko je bila pobotna izjava podana (24. 1. 2003), vtoževani račun sploh še ni bil izdan (15. 2. 2003).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je uvodoma razveljavilo 1. in 3. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0007 Ig 2005/00944 z dne 5. 2. 2005 (1. točka izreka), v nadaljevanju pa razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni od prejema odločbe tožeči stranki plačati znesek 943,07 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 259.356,00 SIT od 19. 2. 2003 do 24. 1. 2005, od zneska 225.997,22 SIT od 25. 1. 2005 do 1. 1. 2007 in od zneska 943,07 EUR od 1. 1. 2007 dalje, ter izvršilne stroške v višini 114,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2005 dalje (2. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 16. 12. 2009 je 2. točko izreka dopolnilo z besedilom: »Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne.« Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 8-ih dni od prejema odločbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 866,70 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper 2. in 3. točko izreka sodbe se po svojem pooblaščencu pritožuje tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču v Ljubljani predlaga, da razveljavi napadeno odločbo in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa v plačilo odmeri pravdne stroške tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila, podrejeno temu pa, da napadeno odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 13. januarja 2010, ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pa pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je sodba v 2. točki izreka napačno sestavljena in kot taka ni izvršljiva, saj sodišče prve stopnje ni določilo, do kdaj tečejo zamudne obresti od zneskov 943,07 EUR in 114,44 EUR. Po stališču tožene stranke je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz 2. točke izreka sodbe namreč izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od zneska 943,07 EUR od 1. 1. 2007 dalje, od zneska 114,44 EUR pa od 5. 2. 2005 dalje. Ker sodišče prve stopnje ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti do višine glavnice, je jasno, da te kot akcesorna obveznost tečejo do izpolnitve glavne obveznosti. Ta odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialno pravno pravilna.

V nadaljevanju pritožba smiselno očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do prikaza, kako so bili poplačani vsi računi tožeče stranke, in da ni omogočilo izvedbe dokazov, ki bi potrdili trditve tožene stranke. Tudi s to pritožbeno navedbo tožena stranka uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, za katero pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju obstoja in vsebine kompenzacije oprlo na originalno listino o kompenzaciji, glede katere je ugotovilo, da ne potrjuje navedb tožene stranke. Tožena stranka je vztrajala, da se sporna kompenzacija kljub napačni navedbi številke računa in datuma sklenjene kompenzacije nanaša na vtoževani račun št. 2 (in ne na račun št. 20, kakor izhaja iz originalne listine o kompenzaciji), to pa je utemeljevala s prikazom izstavljanja in plačevanja računov med pravdnima strankama. Tožena stranka trdi, da je bil račun št. 20 v višini 961.647,00 SIT z dne 18. 12. 2002 delno poravnan s kompenzacijo z dne 2. 10. 2002 v višini 124.496,01 SIT, s plačilom 14. 10. 2002 v višini 300.000,00 SIT, s plačilom 17. 1. 2003 v višini 92.602,75 SIT, s plačilom 10. 2. 2003 v višini 309.246,98 SIT in s plačilom 24. 1. 2005 v višini 135.301,26 SIT, iz česar naj bi izhajalo, da je bil vtoževani račun št. 2 lahko poravnan le s sporno kompenzacijo v višini 375.997,27 SIT, ki naj bi bila realizirana preko TRR tožene stranke 4. 6. 2003. S temi trditvami pa tožena stranka ne more ovreči dejstev, ki izhajajo iz originalne listine o kompenzaciji, ali z drugimi besedami: te trditve niso pravno relevantne za presojo o tem, ali je s sporno kompenzacijo prenehala obveznost tožene stranke po računu št. 2. Tožena stranka je zatrjevala, da je datum kompenzacije na originalni listini (24. 1. 2003) napačen, pri tem pa ni navedla, kdaj naj bi bila sporna pobotna izjava dejansko podana. To dejstvo pa je v konkretnem primeru odločilno za presojo, ali se je s sporno kompenzacijo sploh lahko poplačal vtoževani račun z dne 15. 2. 2003, saj je že sodišče druge stopnje v svojem sklepu, opr. št. I Cpg 124/2007, z dne 16. 1. 2008 opozorilo, da v času, ko je bila pobotna izjava podana (24. 1. 2003), vtoževani račun sploh še ni bil izdan (15. 2. 2003). Ker tožena stranka tega pravno odločilnega dejstva ni navedla, so njene ugovorne trditve nesklepčne, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je njen ugovor prenehanja obveznosti zavrnilo in posledično na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da se ni opredelilo do ugovora res iudicata, ki ga je tožena stranka postavila v vlogi z dne 18. 5. 2006. V tej vlogi je tožena stranka opozorila na zadevo, opr. št. Ig 2004/00484, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v kateri je tožena stranka kot upnik od tožeče stranke kot dolžnika izterjala natanko isti znesek, kot je sporni znesek v tem pravdnem postopku. Golo dejstvo, da je tožena stranka v izvršilnem postopku dosegla izvršbo za natanko isti znesek, kot ga tožeča stranka vtožuje v tem postopku, še ne pomeni, da tožeča stranka v tem postopku zahteva tisto, kar je v izvršilnem postopku plačala. Nenazadnje, tožeča stranka v obravnavani zadevi vtožuje del zneska po računu št. 2, pri čemer tožena stranka ni ugovarjala, da tožeča stranka storitev po tem računu ne bi opravila, torej na podlagi opravljene pogodbeno dogovorjene, pa po toženi stranki neplačane storitve, in ne na podlagi neupravičene obogatitve tožene stranke. Trditve tožene stranke se tako izkažejo za povsem nekonkretizirane in pomenijo zgolj poskus tožene stranke izogniti se plačilu vtoževanega zneska. Že zaradi nesklepčnosti trditev, ki se nanašajo na ugovor res iudicata, je bilo treba ta ugovor kot neutemeljen zavrniti.

Končno tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeči stranki povrniti vse stroške pravdnega postopka, in zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo uspeha v pravdi, saj tožeča stranka ni uspela z 12 % svojega zahtevka, kar je »sorazmerno opazni del«. Pritožbeno sodišče ta pritožbeni očitek zavrača. V okoliščinah konkretnega primera pritožbeno sodišče ugotavlja, da zavrnjeni del zahtevka, ki ga je tožeča stranka želela umakniti, tožena stranka pa se z umikom ni strinjala, dejansko predstavlja sorazmerno majhen del tožbenega zahtevka, glede katerega posebni stroški niso nastali.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, niso podani, prav tako tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).