Jedro

Za vrednotenje zemljišč je odločilno stanje zemljišča ob podržavljenju, zato kasnejšega izboljšanja zemljišča pri vrednotenju ni mogoče upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote Radovljica z dne 5.11.2002, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za vrnitev podržavljene nepremičnine parcela, št. 30 k.o... v naravi, v ustreznem solastninskem deležu in zahteva za dodelitev zemljišča parcela št. 10 k.o...

V obrazložitvi sodbe sodišče soglaša s toženo stranko, da za denacionalizacijo navedenega zemljišča ni podlage. Navaja, da med strankama ni sporno, da je bilo zemljišče, ki je predmet denacionalizacije, podržavljeno na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (TZIKZ) z odločbo Komisije za arondacijo Skupščine občine Radovljica z dne 29.7.1965 in da sta tožnica in njena mati za arondirano zemljišče parcelo št. 30 k.o..., njiva 5. razreda v izmeri 1809 m2, dobili drugo zemljišče, in sicer parcelo št. 13 k.o..., travnik 4. razreda v izmeri 5040 m2, za kar sta se zavezali plačati odškodnino 29.550 din. Sporno pa je, ali je izpolnjen pogoj za denacionalizacijo iz določbe 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je, da upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Za ustrezno nadomestno zemljišče je, kot pravilno navajata prvostopni organ in tožena stranka, šteti zemljišče, katerega vrednost presega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča. Po presoji sodišča je bila ustreznost nadomestnega zemljišča pravilno ugotovljena s primerjavo vrednosti odvzetega zemljišča v skladu z določbo 44. člena ZDen in na podlagi te določbe izdanega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Odlok, Uradni list RS, št.16/92 in 21/92). Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da vrednost nadomestnega zemljišča, zmanjšana za doplačilo razlike predstavlja 221,07% vrednosti podržavljenega zemljišča. Tožnica je sicer v postopku dokazovala drugačno vrednost nadomestnega zemljišča, in sicer s cenitvijo sodne cenilke in izvedenke. Sodišče soglaša s toženo stranko, da navedena cenitev ne more biti podlaga za določitev vrednosti nadomestnega zemljišča. Pri določitvi vrednosti nadomestnega zemljišča je namreč cenilka upoštevala kot katastrsko kulturo travnik 8. razreda, za kar pa ni podlage. Vrednost zemljišča se namreč določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju sedanje vrednosti podržavljenega zemljišča, pri čemer je kot stanje zemljišča ob podržavljenju relevantno tisto stanje, ki izhaja iz podatkov uradne evidence, to je zemljiškega katastra. Po teh podatkih pa je bilo nadomestno zemljišče travnik 4. razreda.

Tožnica v pritožbi navaja, da sicer ne zanika pravilnosti izračuna upravnega organa. Vendar vztraja pri tožbenem ugovoru, da je bilo nadomestno zemljišče dejansko nerodovitno, zato je bila potrebna agromelioracija, kar je potrebno upoštevati pri vrednotenju.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista podala odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Presoja prvostopnega sodišča, ki temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih, ki izhajajo iz upravnih spisov, da v obravnavanem primeru ni pogojev za denacionalizacijo parcele, podržavljene na podlagi TZIKZ, je pravilna. Na tej podlagi podržavljena zemljišča so namreč po izrecni določbi 29. točke 1. odstavka 3. člena ZDen predmet denacionalizacije le, če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je upravni organ vrednost kmetijskega zemljišča določil glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi Odloka, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen in je edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, tako tistega, ki je bilo podržavljeno, kot tudi tistega, ki je bilo dano ob podržavljenju kot nadomestno zemljišče, ter s primerjavo na tej podlagi določene vrednosti in ob upoštevanju odškodnine, ki sta jo bili dolžni plačati prejšnji lastnici, izračunal, da vrednost nadomestnega zemljišča predstavlja 221,07 % vrednosti podržavljenega zemljišča. Tožnica niti v tožbi niti v pritožbi ne ugovarja samemu izračunu, meni pa, da bi moralo biti pri določitvi vrednosti zemljišč upoštevano, da je bilo nadomestno zemljišče dejansko nerodovitno zemljišče, in sicer travnik 8. razreda, in da so bila po podržavljenju v izboljšanje tega zemljišča vložena precejšna sredstva. Tak ugovor pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je glede na določbo 1. odstavka 44. člena ZDen bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Glede na navedeno kasnejše izboljšave zemljišča ne morejo vplivati na vrednotenje. Posledice zatrjevanih agromelioracij in spremembe katastrskega razreda ne morejo biti podlaga za ugotovitev stanja nadomestnega zemljišča, ki sta ga tožnica in njena mati prejeli ob podržavljenju kot odškodnino za podržavljeno zemljišče. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.