Jedro

Pri pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih, v katerih je bilo odločeno o denacionalizaciji premoženja, kjer tožeča stranka ni niti upravičenec, niti pravni naslednik upravičencev, ne odloča o nobeni njeni pravici ali pravni koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišča prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/1997, 70/2000 in 92/2005 - odločba US) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 11.2.2004. Z navedeno odločbo je tožena stranka združila v skupno obravnavo in odločanje pritožbena postopka proti sklepoma Upravne enote Kranj z dne 28.10.2002, ki sta se vodila pri toženi stranki, ter odločila, da se pritožbi zavrneta.

Tožena stranka je navedla, da je organ prve stopnje s sklepom z dne 28.10.2002 zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Kranj z dne 3.12.1999, v zadevi denacionalizacije kmetijskih zemljišč, podržavljenih Rimskokatoliškemu župnijstvu X., ker je obnovo predlagala neupravičena oseba. Z drugim sklepom pa je zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote Kranj z dne 20.2.1998 v zadevi denacionalizacije kmetijskih zemljišč, podržavljenih Rimskokatoliškemu župnijstvu Y., iz istega razloga. Tožnik je predlagal obnovo dveh postopkov, ki se nanašata na vračanje zemljišč iz kompleksa kmetijskih zemljišč, imenovanega A v k.o. ..., v katerih ni sodeloval kot stranka, niti kot stranski udeleženec. Tožnik zato ni izkazal pravnega interesa za obnovo. Pri izvrševanju pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov, v katerih je bilo odločeno o denacionalizaciji premoženja, kjer tožeča stranka ni niti upravičenec niti pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev, se ne odloča o nobeni njeni pravici ali pravni koristi.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi obeh upravnih organov in razlogom za zavrženje predlogov za obnovo postopka. Zavrača tožbene ugovore. Ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi navaja, da sodba temelji na zmotnem pravnem naziranju. Po 7.12.1998 ZDen več ne pozna kompleksov in predvideva vračanje v last in posest. Zatrjuje, da ima pravni interes, saj je izid njegovega postopka povezan z izidom drugih dveh postopkov. Potrebno je voditi enoten postopek.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da pritožba tožnika ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizija tudi ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Zato revizijsko sodišče sodbe tudi v tej smeri ni preizkusilo.

Ni podlage za presojo, da bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo.

Zakon o splošnem upravnem postopku - ZUP(1999) v 261. členu določa, da lahko obnovo postopka predlaga tudi stranka. Stranka je v skladu z 42. členom ZUP(1999) lahko vsaka fizična in pravna oseba, pa tudi drugi, če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku, na katere zahtevo se je začel postopek ali zoper katero teče postopek. Tak položaj ima tudi oseba, ki izkaže pravni interes, to je oseba, ki vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je neposredna na zakon ali drug predpis oprta osebna korist - 43. člen ZUP(1999).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča sta oba upravna organa pravilno uporabila navedene določbe. Pravilno je stališče, da tožnik ni izkazal pravne koristi, ki je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist - 2. odstavek 43. člena ZUP(1999). Tožnik zatrjuje, da je izkazana njegova pravna korist s tem, da bo tudi on upravičen do solastninskega deleža v denacionalizacijskem postopku vrnjenega kmetijskega kompleksa. Toda samo to dejstvo - kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje - še ne pomeni, da ima tožnik pravni interes, da je udeležen v denacionalizacijskih postopkih drugih denacionalizacijskih upravičencev, ki so ali bodo pridobili solastniški delež na istem zemljiškem kompleksu. ZDen še vedno ureja vračanje v zemljiškem kompleksu. Po 3. odstavku 27. člena ZDen se zemljišča, ki ležijo v kompleksu, vračajo s postavitvijo solastninske pravice v kompleksu. Kompleks si po pravnomočnosti solastniki razdelijo sporazumno v nepravdnem postopku, lahko pa predlagajo izvedbo komasacijskega postopka. Zato je pravilno tako stališče tožene stranke kot stališče prve stopnje, da se pri pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkih, v katerih je bilo odločeno o denacionalizaciji premoženja, kjer tožeča stranka ni niti upravičenec, niti pravni naslednik upravičencev, ne odloča o nobeni njeni pravici ali pravni koristi. Če bo tožeča stranka (tožnik) upravičena do vračila podržavljenih zemljišč v obliki solastninskega deleža v tem kompleksu, mu bo delež določen po enakih merilih, kot je bil določen s pravnomočno odločbo Rimokatoliškemu župnijstvu X. in Rimokatoliškemu župnijstvu Y. Tožnik bo lahko ugovore, ki jih ima v zvezi s tekom lastnega denacionalizacijskega postopka, uveljavljal v svojem postopku. S pravilno uporabo materialnega prava je bil predlog za obnovo postopka pravilno zavržen, saj ga je podala neupravičena oseba - člen 267/I ZUP(1999). Zato sta tudi odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje zakoniti.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.