Jedro

Pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti niti za izpolnjevanje drugih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določene v 41. členu ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2014 v drugem odstavku izreka (I. točka izreka), tožnici kot delovnemu invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni priznalo pravico do dela na drugem delu, kjer bo opravljala fizično lažja dela, izmenoma sede in stoje, z dvigovanjem lažjim bremen (do 5 kg), ki naj na izmeno ne presegajo 300 kg, brez stalne prisilne drže in globokega sklanjanja ali dvigovanja bremen nad višino ramen ter brez vsiljenega tempa in ritma dela, s krajšim delovnim časom od polnega, štiri ure dnevno, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 6. 2014 dalje (II. točka izreka), v preostalem, to je glede odprave odločbe toženke z dne 10. 9. 2014 v prvem, tretjem, četrtem in petem odstavku izreka in odprave prvostopenjske odločbe z dne 2. 6. 2014 ter glede uvrstitve tožnice v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 14. 5. 2014 in priznanja pravice do invalidske pokojnine od istega datuma ter naložitve toženi stranki izdajo upravne odločbe o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da povrne tožnici stroške postopka na račun prvostopenjskega sodišča (IV. točka izreka). Prvostopenjsko sodišče je po dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo in prebralo listine v sodnem spisu, v upravnem spisu, pridobilo izvedeniško mnenje in na naroku zaslišala tožnico in izvedenca ugotovilo, da pri tožnici obstaja preostala delovna zmožnost, da je tožničina delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, pri tožnici gre predvsem za ortopedske težave zaradi tega ima določene stvarne razbremenitve, tako da delovnem mestu lakirec prašnega lakiranja ne more opravljati, lahko pa v okviru svojega poklica opravlja delo na drugem delovnem mestu z stvarnimi razbremenitvami, vse v okviru III. kategorije invalidnosti, v 4-urnem delovnem času. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

2. Pritožuje se tožnica. V pritožbi navaja, da se kljub priznanim stvarnim razbremenitvam, v okviru III. kategorije, položaj ni izboljšal, kvečjemu poslabšal, saj še naprej ne more sodelovati v delovnem procesu. Izvedenec je podal mnenje, da zdravljenje hernia disci ni končano, sodišče pa je napačno interpretiralo njegovo mnenje, kot da je zdravljenje končano. Za ugotovitev invalidnosti bi bilo potrebno, da je zdravljenje pri tožnici končano, šele takrat bi se lahko ugotavljala invalidnost. Sodišče bi moralo dokončno odločbo tožene stranke z dne 10. 9. 2014 odpraviti in bi v veljavi obstala prvostopenjska odločba z dne 2. 6. 2014, da zdravljenje pri tožnici ni končano, ki je sicer neugodno, vendar vseeno boljše od drugostopenjske in tudi od sodbe prvostopenjskega sodišča. Višina nadomestila se bo namreč pri tožnici sedaj zmanjšala za 72,17 EUR. Tožnica se tudi ne strinja z izvedenskim mnenjem, saj se izvedenec ni opredelil do težav tožnice s hernia disci, kot to izhaja iz izvidov ortopeda z dne 24. 1. 2014, kjer ta predlaga celo upokojitev. Izvedensko mnenje se tudi ni opredelilo do tega, ali sme tožnica zaradi težav z gastritisom jemati močnejša protibolečinska sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v okviru pritožbenih navedb in v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom in prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke, s katero se je pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 2. 6. 2014, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, zavrnila, izpodbijano odločbo pa odpravila. Tožnici delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni se je priznala pravica do dela na drugem delu, kjer bo opravljala fizično lažja dela, izmenoma stoje in sede, z dvigovanjem lažjih bremen, ki naj izmeno ne presegajo 300 kg, brez stalne prisilne drže in globokega sklanjanja, s krajšim delovnim časom od polnega, štiri ure dnevno od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 6. 2014 dalje.

6. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s sprem.). Po 63. členu citiranega zakona je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V skladu z drugim odstavkom istega člena se invalidnost razvršča v III. kategorije. V I. kategorijo so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njih podana poklicna invalidnost, nimajo pa več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. Invalidnost III. kategorije je podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. V skladu s tretjim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V skladu s prvim odstavkom 64. člena je preostala delovna zmožnost podana: če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti ali; če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali; če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj 4 ure dnevno ali; če zavarovanec lahko opravlja delo najmanj štiri ure dnevno.

7. Če se zavarovancu, pri katerem je podana invalidnost II. ali III. kategorije, že ugotovljena invalidnost poslabša ali nastane nov primer invalidnosti zaradi bolezni ali poškodbe zunaj dela, tako da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nove pravice, pridobi to pravico, če na dan nastanka spremembe ali nove invalidnosti izpolnjuje pogoje starosti in zavarovalne ali pokojninske dobe, določene s tem zakonom, za pridobitev nove pravice (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).

8. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnosti II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 55 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno, brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti, ob upoštevanju še ostalih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.

9. Glede zdravstvenega stanja tožnice je prvostopenjsko sodišče na podlagi celotne dokumentacije in izvedenskega mnenja izvedenskega organa ugotovilo, da ima tožnica degenerativne spremembe v hrbtenici, kjer nastopajo tudi bolečine, z izraženo torakalno kifozo. Ima tudi začetne znake degenerativnih sprememb desnega kolena ter nakazane spremembe tetiv rotatorne manšete in prizadetost malih sklepov palca desne roke, kar zmanjšuje moč prejema desnice. Tožnica se zdravi zaradi povišanega krvnega tlaka, imela je težave z želodcem zaradi polipoze in vnetja želodčne sluznice. Tožnica ima končano osnovno šolo, opravljala je delo pleskarke oz. delo na delovnem mestu „lakirec prašnega lakiranja“, od leta 2008 je brezposelna.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanska in pravna stališča podana v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pri tožnici je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti in lahko delo na drugem delovnem mestu opravlja v krajšem delovnem času od polnega štiri ure dnevno ob upoštevanju stvarnih razbremenitev.

11. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da zdravljenje ni končano, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je sodni izvedenec na glavni obravnavi v zvezi s tem vprašanjem izpovedal, da je tožničino funkcionalno stanje takšno, da se lahko poda ocena njene delazmožnosti, kar pa seveda ne pomeni, da je zdravstveno stanje tožnice dokončno, to se lahko spreminja, saj so določene zdravstvene težave pogojene tudi z napredovanjem starosti, jemati je potrebno ustrezna zdravila, ipd. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz definicije invalidnosti po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2 izhaja, da ni pogoj pri presoji invalidnosti, da bi bilo zdravljenje zaključeno. Invalidnost je podana v primeru sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V kolikor bodo pri tožnici nastajale nadaljnje spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ne bo mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in se bo zaradi tega njena zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje spreminjali, se bo ponovno ugotavljala eventualne spremenjena delovna zmožnost, torej poslabšanje zdravstvenega stanja in nova invalidnost, kakor to določba 93. člen ZPIZ-2. 12. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se je izvedensko mnenje izrecno opredelilo do težav tožnice s hernia disci, upoštevan je bil tudi izvid ortopeda z dne 24. 1. 2014, kar izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja in tudi iz izpovedi na glavni obravnavi zaslišanega izvedenca, ki je izrecno izpovedal, da so izvedenci mnenje podali na podlagi preučitve celotne zdravstvene dokumentacije, vključno s citiranim ortopedskim izvidom. Izvedenec je tudi izpovedal, da so se opredelili tudi do težav tožnice vezane na diskus hernijo, saj so v statusu natančno opisali gibljivost hrbtenice in ekstrimitet in tudi v zaključnem mnenju zapisali, da so pri tožnici ugotovljene degenerativne spremembe hrbtenice, kakor to izhaja tudi iz ugotovitev na strani 8 in 9 izvedeniškega mnenja.

13. Tožničine težave z gastritisom ne vplivajo na celokupno delazmožnost, ob že podanih razbremenitvah. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi ne navaja, da bi jemala opijatske analgetike, ki bi eventualno lahko vplivali na delazmožnost, jemanje klasičnih nesteroidnih antirevmatikov za bolečine pa v predpisanih odmerkih na delazmožnost ne vpliva.

14. Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče z dodatnim priznanjem stvarnih razbremenitev pravilno poseglo zgolj v drugi odstavek izreka dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 9. 2014 in pravilno zavrnilo zahtevek tožnice, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in da se ji priznajo pravice do invalidske pokojnine. Pri tožnici ne gre za popolno izgubo delovne zmožnosti, niti za izpolnjevanje drugih pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kakor so določene v 41. členu ZPIZ-2. 15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se odločitev lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tožnica, ki v pritožbi ni uspela, sama trpi stroške postopka.