Jedro

Pomoto v višini zneska glavnice in zamudnih obresti v sklepu o prisilni izterjavi je mogoče popraviti s popravnim sklepom, če je seštevek enak in izhaja tudi iz seznama zaostalih obveznosti, ki je izvršilni naslov in sestavni del sklepa o prisilni izterjavi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.2001. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti sklepu Davčnega urada L. z dne 16.11.2000, s katerim je bila na podlagi 1. odstavka 223. člena ZUP popravljena pisna napaka v sklepu z dne 16.10.2000 tako, da je bil v izreku znesek glavnice nadomeščen z zneskom 1.280.063,70 SIT in znesek zakonitih zamudnih obresti z zneskom 8.409.390,30 SIT.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, ki je glede na podatke upravnih spisov ter odločbe izpodbijane v upravnem sporu, vpogledala in preverila seznam zaostalih obveznosti z dne 16.10.2000, ki je v sklepu z dne 16.10.2000 naveden kot izvršilni naslov in je njegov sestavni del. Ker je ugotovila, da po seznamu, ob enakem seštevku dolgovanih zneskov, glavnica znaša 1.280.063,70 SIT, znesek zamudnih obresti 8.409.390,30 SIT, stroški izterjave pa 4.000,00 SIT je pravilno presodila, da je organ prve stopnje ravnal v skladu s 1. odstavkom 223. člena ZUP, ko je napako v sklepu z dne 16.10.2000 popravil. Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga iz premičnega premoženja pa ni upoštevalo, saj omenjeni sklep ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Tožnica v pritožbi navaja, da dvomi v pravilnost sklepa o odpravi pomote organa prve stopnje, saj pri različnih zneskih glavnic in enotnem obračunu obresti, naj ne bi bilo mogoče dobiti enake vsote. Še vedno sta sporna višina dolgovanega zneska in način obračuna obresti, na kar je sodišče prve stopnje opozarjala že v drugih upravnih sporih. Predlaga, da pritožbeno sodišče s pomočjo finančnega izvedenca ugotovi dejanski dolg in pravilnost obračuna zamudnih obresti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Po določbi 1. odstavka 223. člena ZUP, lahko organ, ki je izdal odločbo oziroma uradna oseba, ki jo je podpisala ali izdala, vsak čas popravi pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi ali njenih overjenih prepisih. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo (glede na podatke upravnih spisov) v davčnem postopku pravilno ugotovljeno, da je v izreku sklepa z dne 16.10.2000 prišlo do napake v višini zneska glavnice in višini zneska zamudnih obresti. Da gre za napako izhaja iz seznama zaostalih obveznosti z dne 16.10.2000, ki se v sklepu o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 16.10.2000 navaja kot izvršilni naslov in je sestavni del omenjenega sklepa. Ob enakem seštevku dolgovanih zneskov znaša namreč (glede na podatke seznama zaostalih obveznosti) glavnica 1.280.063,70 SIT, obresti 8.409.390,30 SIT ter stroški izterjave 4.000 SIT, kar je pravilno navedeno tudi v popravnem sklepu.

Ker se pritožbeni ugovori po svoji vsebini ne nanašajo na sklep o popravi pomote ampak na sklep o prisilni izterjavi dolga, jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke, pa pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 71. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.