Jedro

Investitor mora zaprositi za lokacijsko dovoljenje za zgrajeni hlev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi urbanistične inšpektorice Uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko z dne 25.5.1992, po kateri mora tožnik v enem mesecu zaprositi za lokacijsko dovoljenje pri Sekretariatu za urejanje prostora občine za hlev tlorisnih dimenzij 4.70 x 8,80 m, ki ga je zgradil na zemljišču s parc.št. 792/21. Odločeno je tudi bilo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Tožena stranka je ugotovila, da utemeljeno ni bil izdan ukrep o ustavitvi del, ker je investitor objekt že zgradil brez dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je res zgradil navedeni objekt na podlagi dovoljenja, ki mu ga je dalo gozdno gospodarstvo. Prepričan je bil, da mora prošnjo za gradnjo vložiti lastnik zemljišča, to pa je gozdno gospodarstvo. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi predloženih upravnih spisov sodišče ugotavlja, da niso podani izpodbojni razlogi v smislu 10. člena zakona o upravnih sporih. Tožnik je bil investitor, kar ni sporno. Za gradnjo objekta bi si moral zagotoviti pravico razpolaganja z zemljiščem in pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Tožnik pa je objekt zgradil na tujem zemljišču brez lokacijskega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato je prvostopni inšpekcijski organ utemeljeno izrekel ukrep po 1. in 2. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS št. 26/90 in 3/91 - ZUN).

Tožnik se ne more uspešno sklicevati na to, da bi moralo Gozdno gospodarstvo poskrbeti za lokacijsko dovoljenje. Lokacijsko dovoljenje se izdaja investitorju, GG pa ni bilo investitor. Iz upravnih spisov celo izhaja, da je GG tožilo tožnika zaradi motenja posesti in temeljno sodišče je že odločilo, da mora tožnik objekt odstraniti.

Izpodbijana odločba je zakonita. Vrhovno sodišče RS je zato tožbo zavrnilo na podlagi 2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).