Jedro

Pravico do revizije si mora zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način, predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sodno odpoved najema poslovnih prostorov z dne 5.5.1994, ki jo je dopolnilo s tem, da sta najemnika - toženca dolžna do vključno 14.2.1995 izprazniti vse poslovne prostore, ki se nahajajo v gostinskem kompleksu kampa. Proti takšni odločitvi sta se pritožila toženca, vendar je sodišče druge stopnje njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev odločb sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri odločitvi o tem, da je zavrnilo ugovor litispendence, je sodišče prve stopnje prezrlo, da je tožeča stranka svoj zahtevek spremenila in da je sodišče prve stopnje spremenjeni zahtevek vzelo v obravnavanje. Sicer pa je tožena stranka že plačala del najemnine za leto 1995. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, naj jo revizijsko sodišče kot nedopustno zavrže, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena.

Obravnavani spor med strankama ima premoženjskopravno naravo. Zato je dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta (1. in 3. odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si mora torej zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta (2. odstavek 186. člena ZPP in 2. odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče v okolnostih in na način, predviden v 3. odstavku 40. člena ZPP. Tožeča stranka je vrednost spornega predmeta ocenila z zneskom 80.000,00 SIT na prvem naroku dne 8.11.1994, zaradi česar pogojem iz določbe 2. odstavka 186. člena in 2. odstavka 40. člena ZPP ni zadoščeno, vendar pa tudi na glavni obravnavi dne 8.11.1994 označena vrednost spornega predmeta (če bi bila dana v okolnostih iz 3. odstavka 40. člena ZPP) ne presega zneska 80.000,00 SIT, in zato ne zadošča za dopustnost revizije po določbi 9. člena zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št. 55/92) v zvezi z določbo 382. člena ZPP.

Ker je posledica izostanka navedbe vrednosti spornega predmeta oziroma navedba te vrednosti, ki ne presega v zakonu predpisanega zneska, izguba strankine pravice do revizije (kar velja za obe pravdni stranki), je bilo treba revizijo na podlagi določb 392. člena ZPP zavreči. Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker jih tožeča stranka v odgovoru na revizijo ni zaznamovala.

Določbe zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ št. 4/77 do 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).