Jedro

Tožnik je do krožišča pravilno vozil po desnem robu smernega vozišča, saj na kolesarsko stezo ni bil opozorjen. Do uvoza v krožišče tako tožnik ni bil dolžan uporabljati kolesarske steze, to pomeni, da k nastanku škode, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, ni soprispeval. Pravno upošteven ni zgolj strah za življenje, temveč tudi strah pred poškodbo ali pred bližajočim se udarcem, če ga ni mogoče preprečiti.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: glede temelja odškodninske odgovornosti tako, da je toženka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo, glede višine dosojene odškodnine pa tako, da se tožnikov zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrne, ter se izrek sodbe v spremenjeni 1. in 2. točki sedaj glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v petnajstih dneh po prejemu te sodbe znesek 3.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.400,00 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila in od zneska 1.680,00 EUR od 16. 11. 2011 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku petnajst dni po prejemu te sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.128,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.“ Sicer se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za škodo, utrpelo v prometni nezgodi 3. 5. 2009, v višini 3.104,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, ki jih je sodišče odmerilo na 1.167,23 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo.

Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je tožnik prispeval k nastali škodi v deležu 20 %. Iz izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke izhaja, da je bila vzrok za prometno nesrečo premajhna pozornost voznika tovornega vozila M. V., saj je spregledal kolesarja. Tožeča stranka je pravilno zapeljala v krožno križišče in vozila po njem, saj iz njene smeri ni bila mogoča uporaba kolesarske steze, ker ni bila označena s prometno signalizacijo ter nanjo ni bilo uvoza. Kolesarska steza je sicer iz smeri vožnje tožnika obstajala, vendar je bila od ostalega cestišča ločena z robnikom višine 0,17 m. Iz dopolnitve izvedeniškega mnenja cestnoprometne stroke, ki ga sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, izhaja, da tožeča stranka ni mogla in ni bila dolžna vedeti, da se na njeni desni strani nahaja kolesarska steza. Tožniku tako soodgovornosti ni mogoče očitati, pa tudi če bi tožnik peljal po kolesarski stezi, bi prav tako imel prednost pred voznikom tovornega vozila in bi lahko prišlo do trčenja. Vožnja tožeče stranke po voznem pasu tako ni vzrok predmetnega škodnega dogodka. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča v delu, ko je slednje odločilo o višini odškodnine za telesne bolečine in o odškodnini za primarni strah. Sodišče je sicer pravilno povzelo izvedeniško mnenje, vendar pa je vsem težavam dalo premalo poudarka. Zaradi utrpelih poškodb je moral tožnik treninge opravljati po prilagojenem programu, pomen prizadetega zdravja je bil zanj večji. Sodišče je mimo izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke, zavrnilo zahtevek za primarni strah. Obstoj tega je potrdil tudi tožnik, zaslišan kot stranka.

Tožena stranka pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža za 810,00 EUR, skladno z uspehom pa nato ponovno odloči o povračilu stroškov. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o višini nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika med zdravljenjem zagotovo ni doseglo stopnje intenzivnosti, zaradi katere bi tožnik bil upravičen do odškodnine. To ne izhaja ne iz mnenja izvedenca medicinske stroke, ne iz zaslišanja tožnika. Tožnik se je po poškodbi nemoteno udeleževal športnih prireditev in dosegal visoke rezultate, kar je toženka že navajala v pripravljalni vlogi. Za prestani sekundarni strah je sodišče prisodilo tožniku znesek 320,00 EUR, kar je po mnenju tožene stranke preveč. Tožnikovo življenje ni bilo v nevarnosti, pa tudi k zdravniku je šel prvič šele po dveh dneh od škodnega dogodka. Sekundarni strah je bil torej pri tožniku zelo nizke intenzitete, saj vitalni organi niso bili prizadeti in ni niti v krajšem niti v daljšem časovnem razdobju porušil njegovega duševnega ravnovesja. Primerna odškodnina za strah bi bila 150,00 EUR. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, katere pravdne stroške in v kakšni višini je sodišče priznalo obema strankama.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pravdni stranki v pritožbi ne izpodbijata, izhaja, da je zavarovanec tožene stranke kot voznik tovornega vozila pri vožnji v krožno križišče spregledal, da se v njem že nahaja tožnik kot kolesar, zato je prišlo do rahlega trčenja tožnika v zadnji levi del vozila. Oba udeleženca nesreče sta vozila v okviru dovoljene hitrosti, kritično prometno situacijo pa je povzročil voznik tovornega vozila (ki je tudi objektivno odgovoren kot imetnik nevarne stvari po določilu 150. člena Obligacijskega zakonika, OZ), ker ni upošteval določila 48. člena takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) o vožnji skozi krožno križišče. Tožnik v krožišče ni zapeljal po kolesarski stezi, zato je sodišče prve stopnje ocenilo, da je z 20 % soprispeval k nastanku škode, kljub temu da je ugotovilo, da kolesarska steza v smeri tožnikove vožnje ni imela uvoza in tudi ni bila označena. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da glede na omenjene dejanske ugotovitve sodišče določila tretjega odstavka 153. člena OZ ni uporabilo pravilno. Kolesarska steza se je namreč v smeri tožnikove vožnje začela približno 88 m pred krožiščem, neposredno sredi dvignjene cone za pešce, vendar ni bila označena in nanjo ni bilo uvoza (kar nazorno izhaja tudi iz fotografij izvedenca cestnoprometne stroke O. Š.). Tožnik je torej do krožišča pravilno vozil po desnem robu smernega vozišča, kot to dopušča 103. člen ZVCP-1, saj na kolesarsko stezo ni bil opozorjen. Do uvoza v krožišče tako tožnik ni bil dolžan uporabljati kolesarske steze (ki to postane šele po označitvi s prometno signalizacijo glede na določilo 23. člena ZVCP-1), to pomeni, da k nastanku škode, za katero odgovarja zavarovanec tožene stranke, ni soprispeval. Za škodo nastalo tožniku je glede na navedeno v celoti odgovorna tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi glede temelja odškodninske odgovornosti ugodilo.

Tožnik je v nezgodi utrpel poškodbe lažje stopnje, in sicer zvin vratne hrbtenice lažje stopnje, udarnino leve strani prsnega koša lažje stopnje, udarnino področja levega kolka lažje stopnje in udarnino levega kolena lažje stopnje. Hudih telesnih bolečin ni trpel, občasne srednje hude bolečine so se pojavljale pet dni, za tem pa je nastopilo obdobje manj intenzivnih bolečin, ki so v trajni obliki trajale deset dni, nato pa so se enako obdobje pojavljale le občasno. Nevšečnosti pri zdravljenju so bile povezane z obiski protibolečinske terapije (11 krat) in splošnega zdravnika (3 krat) ter niso bile večje intenzitete ali obsega. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da znaša primerna odškodnina za to vrsto škode, tudi ob upoštevanju mladosti tožnika in njegovega aktivnega statusa športnika, 1.000,00 EUR. Tožnik je v času zdravljenja sodeloval na treningih in tekmah, kjer je dosegal vrhunske rezultate, zgolj jemanje upravičevala dosojo višje odškodnine.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišča dosojajo odškodnino za škodo, ki je praviloma trajne narave. Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se odškodnina dosodi zgolj izjemoma, če je zmanjšanje močnejše intenzitete ali če to upravičujejo posebne okoliščine (primerjaj Poročilo VS SRS 1986/2). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik trajnih posledic omenjene nezgode ne trpi, zato tudi nima duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po oceni pritožbenega sodišča tudi v času zdravljenja (manj kot dva meseca) tožnikove življenjske aktivnosti niso bile zmanjšane do te mere, da bi upravičevale odmero denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svoje vsakodnevne aktivnosti nadaljeval tudi med zdravljenjem, pri čemer je treninge opravljal po prilagojenem programu. Tožnik se je udeleževal vseh tekem, v času zdravljenja pa postal tudi državni prvak. Tožena stranka zato utemeljeno opozarja, da v danem primeru glede na ustaljeno sodno prakso pogoji za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku za to postavko priznalo 800,00 EUR odškodnine, materialnopravno napačna.

Tožnik je ob zaslišanju izpovedal (20. stran spisa), da je bilo zanj trčenje nepričakovano. Avto je v krožišče pripeljal hitro, zato se je ustrašil, ko ga je videl prihajati. Strah mu je ostal tudi še sedaj, saj veliko kolesari in od tega delno živi. Glede na tako tožnikovo izpoved sodišče druge stopnje pritrjuje tožnikovi pritožbi, da je neutemeljen zaključek, da tožnik ni utrpel pravno priznanega primarnega strahu. Pravno upošteven namreč ni zgolj strah za življenje, temveč tudi strah pred poškodbo ali pred bližajočim se udarcem, če ga ni mogoče preprečiti. Vendar pa je kljub temu sodišče prve stopnje odškodnino za prestani strah odmerilo pravilno. Sekundarni strah je bil namreč pri tožniku le manjše intenzitete, saj je utrpel zgolj blage poškodbe, ki ne zapuščajo trajnih posledic. Odmera odškodnine za prestani strah v višini 400,00 EUR bi bila tako zgolj ob upoštevanju sekundarnega strahu odmerjena previsoko, ob upoštevanju celotnega prestanega strahu pa predstavlja pravično odmeno za to vrsto škode in tudi ne odstopa od drugih podobnih primerov iz sodne prakse.

Po povedanem je torej tožena stranka tožniku za nepremoženjsko škodo dolžna povrniti znesek 1.400,00 EUR, za premoženjsko škodo (v pritožbi nesporni znesek) pa 1.680,00 EUR, oboje z obrestmi, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje (njihovemu teku stranki v pritožbi ne nasprotujeta). Pritožbeno sodišče je zato glede na navedeno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila petega odstavka 358. člena ZPP.

Kadar sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato ponovno odmerilo stroške pravdnih strank, saj odločitve sodišča prve stopnje glede višine odmerjenih stroškov ni bilo mogoče preizkusiti, na kar je tožena stranka utemeljeno opozorila. Tožeči stranki je priznalo stroške zastopanja po tarifnih št. 3100, 3102 in 6002 v skupnem znesku 872,05 EUR, povečano za DDV pa v znesku 1.047,00 EUR (stroškovnik A 24), priznalo ji je stroške sodne takse v višini 423,00 EUR, stroške izvedenin v višini 1.667,48 EUR, tako da skupaj odmerjeni stroški tožnika znašajo 3.137,48 EUR. Glede na njegov uspeh v pravdi v višini 43 % je upravičen do povračila 1.349,11 EUR. Toženi stranki pa je sodišče priznalo stroške za izvedenca v višini 97,52 EUR ter stroške prihodov na sodišče v skupni višini 290,08 EUR, tako da skupaj odmerjeni stroški toženke znašajo 387,06 EUR, ob upoštevanju 57 % uspeha v pravdi pa 220,93 EUR. Po pobotanju je tožena stranka tožniku dolžna povrniti znesek 1.128,18 EUR stroškov pravdnega postopka z obrestmi, kot izhajajo iz izreka te sodbe.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi določil drugega odstavka 154. in 155. člena ZPP. Obe stranki sta s pritožbama delno uspeli, vendar se v bistvenem uspeh strank v postopku ni spremenil. Zato vsaka krije svoje stroške sestave pritožbe. Sodišče je tudi odločilo, da tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z omenjeno vlogo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in ta za postopek ni bila potrebna.