Jedro

Če je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba, ki ni bila razvezana (pravna podlaga ni odpadla), pogodba tudi ni nična ali razveljavljena (ni podlage), ni mogoče govoriti o zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 30.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od vložitve tožbe do plačila in mu povrniti pravdne stroške po sodni odmeri z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.156,86 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo tožnik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je že v tožbi navedel, da bo vtoževano terjatev uveljavljal v pobot terjatvi, ki jo toženec uveljavlja zoper njega v pravdi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani II P 4404/2005. Glede na to sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti, da je vtoževana terjatev zastarala, saj terjatev, ki se postavlja v pobot drugi terjatvi med istima strankama, ne more zastarati, dokler ne zastara osnovna terjatev. Sodišče prve stopnje tudi ni jasno izkazalo subjektivnega začetka teka zastaralnega roka. Verjelo je tožencu, da sam ni sestavljal nobenih pogodb, kar naj bi pomenilo, da je bil tožnik seznanjen z vsebino pogodb že ob nastanku. Kdo je sestavljal pogodbe, ni bistveno. Odločilno je, da je toženec prejel bistveno več, kot je bil upravičen, kar izhaja iz notarskih potrdil. Toženec ni izkazal, da je kupnino od kupcev prejel tožnik, v zvezi s tem ni predlagal nobenega dokaza, dejstvo pa je, da je notarska potrdila kupcem izdajal neposredno toženec. Denar in kompenzacije z M. je prejemal toženec neposredno, čeprav bi se moral znesek, ki presega 190.000 DEM, izplačati tožniku. Sodišče je dokaz z zaslišanjem M. zavrnilo. O tem, da je M. izplačal kupnino 89.000 DEM tožencu in o izvedenih kompenzacijah je tožnik izvedel šele v pravdi II P 3304/2005. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da so v spisu II P 3304/2005 predložene le listine, ki se nanašajo na S. Z., saj so bili v citirani zadevi predloženi tudi dokazi, ki se nanašajo na obračun med strankama, kar neposredno izhaja iz pripravljalne vloge toženca z dne 7.4.2006, ki navaja vse pogodbe, razen tiste, ki jo je sklenil toženec z M. in sam od M. prevzel kupnino. Ta pogodba dne 7.4.2006 tako še ni bila predložena tožniku, zato je zastaralni rok začel teči šele po tem datumu, saj je šele z vpogledom v zemljiško knjigo tožnik pridobil to listino.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je nekritično sledilo tožnikovi pravni opredelitvi vtoževane terjatve in pravno razmerje med pravdnima strankama presojalo na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi (210. člen Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29-462/1978, v nadaljevanju ZOR). Po trditvah pravdnih strank in neizpobijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, je bila med tožnikom kot posrednikom ter tožencem kot naročnikom sklenjena pogodba, na podlagi katere se je tožnik zavezal, da bo za toženca posredoval pri prodaji toženčevega stanovanja v I. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu P. 68. Med pogodbenima strankama je bilo dogovorjeno, da je toženec upravičen le do prejema 190.000 DEM, kar pa bi kupci plačali več, bi dobil tožnik. Tožnik zatrjuje, da je toženec prejel več kot 190.000 DEM kupnine, zato od njega terja presežek, saj je do njega upravičen po pogodbi. Glede na navedeno je tožnikov tožbeni zahtevek nedvomno zahtevek za izpolnitev pogodbene obveznosti (262. člen ZOR). Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba, ki ni bila razvezana (pravna podlaga ni odpadla), pogodba tudi ni nična ali razveljavljena (ni podlage), zato ne gre za neupravičeno pridobitev.

Tožnik je na ugovor toženca, da je petletni zastaralni rok že potekel, saj je bila zadnja pogodba glede nepremičnine sklenjena dne 21.2.2001, zaradi česar je tožnikova terjatev zastarana, navedel, da je za preplačilo toženca lahko zvedel šele po prejemu listin, ki jih je toženec vložil skupaj s tožbo v pravdni zadevi P 3304/2005-II. Branil se je torej s sklicevanjem na subjektivni začetek teka zastaralnega roka. Poleg tega je navedel, da vtoževana terjatev ni zastarala, saj je nastala šele zaradi razsodbe v zadevi P 3304/2005-II.

Zahtevki za izpolnitev pogodbene obveznosti zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku (371. člen ZOR). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR). Za upoštevanje subjektivnega zastaralnega roka (kot na primer pri odškodninskih zahtevkih) pri zahtevkih za izpolnitev pogodbene obveznosti ni zakonske podlage. Odločilno za začetek teka zastaranja tožnikove terjatve je, kdaj je imel tožnik pravico terjati izpolnitev pogodbene obveznosti. Šteti je, da je imel tožnik pravico od toženca terjati izpolnitev pogodbene obveznosti (izročitev kupnine nad zneskom 190.000 DEM), ko je bila sklenjena zadnja v vrsti pogodb za prodajo toženčeve nepremičnine. Ta je bila sklenjena dne 21.2.2001 (listina A6), kar med pravdnima strankama glede na njune trditve ni sporno. Zastaralni rok petih let je glede na določbo prvega odstavka 361. člena ZOR začel teči dne 22.2.2001, zato je tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe nedvomno že zastarala.

V skladu s 388. členom ZOR se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zastaranje lahko upnik pretrga tudi z uveljavljanjem ugovora v pobot v pravdi, vendar mora slednjega uveljavljati. Na pretrganje zastaranja zaradi uveljavljanja terjatve v pobot v prejšnji pravdi se tožnik med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni skliceval. Navajal je celo, da je vtoževana terjatev z razsodbo v prejšnji pravdi šele nastala, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vtoževana terjatev iz predmetne pravde nima povezave z vtoževano terjatvijo toženca v pravdi P 3304/2005-II. Glede na navedeno tožnik ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bo terjatev, če ji bo v predmetni pravdi pravnomočno ugodeno, šele postavil v pobot terjatvi, ki jo vtožuje toženec v drugi zadevi. Ni utemeljena niti pritožbena navedba, da glede na tako uveljavljan pobot vtoževana terjatev ni zastarala, saj naj terjatev, ki se postavlja v pobot drugi terjatvi med istima strankama, ne bi mogla zastarati, dokler ne zastara osnovna terjatev.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo, čeprav z drugačno obrazložitvijo, je po povedanem pravilna.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe niso relevantne.

Ker je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Ur. l. RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Te stroške v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.