Jedro

Glede na to, da tožeča stranka ni izkazala nezakonitosti odpisa zemljišč na spornih parcelah in je sodba v tem delu pravnomočna, tudi ni upravičena do odškodnine, kot jo izrecno poimenuje v tožbi. Po splošnih načelih obligacijskega prava morajo biti za nastanek odškodninske terjatve sočasno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, odgovornost, vzročna zveza in škoda. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke, zato ni mogoče pravno sklepanje, da bi morala tožena stranka povrniti škodo (154. člen ZOR), saj je dokazala, da njeno ravnanje ni bilo nedopustno in da zato ni odgovorna za morebitno škodo.

Izrek

Revizija proti sodbi o ugotovitvi nezakonitosti zemljiškoknjižnih odpisov se zavrže. Revizija proti sodbi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 3,087.000 SIT se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da so nezakoniti posamezni zemljiškoknjižni odpisi naslednjih zemljišč: parcele 800/1 vl. št. 249 (brez označbe katastrske občine), parcele 801/1, vl. št. 206 (brez označbe katastrske občine), parcele 810/1, vl. št. 179 (brez označbe katastrske občine), parcele 813, vl. št. 179 (brez navedbe katastrske občine), parcele 758/2, vl. št. 85 (brez navedbe katastrske občine), parcele 758/3, vl. št. 85 (brez navedbe katastrske občine), parcele 760/1, vl. št. 85 (brez navedbe katastrske občine), parcele 814/1, vl. št. 179 (brez navedbe katastrske občine), parcele 814/2, vl. št. 179 (brez navedbe katastrske občine), parcele 761/2, vl. št. 85 (brez navedbe katastrske občine), parcele 761/1, vl. št. 85 (brez navedbe katastrske občine), parcele 776/1, vl. št. 145 (brez navedbe katastrske občine) in parcele 776/2, vl. št. 45 (brez navedbe katastrske občine). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka nerazdelno plačati 3,087.000 tolarjev. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, (1) da tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni predlagala državnemu pravobranilstvu ureditve spornega razmerja; (2) ker v času spremembe vpisov v zemljiški knjigi tožeča stranka ni bila lastnica spornih nepremičnin, temveč je bil lastnik F. J., ki je soglašal s spremembo; zato tožeča stranka ni aktivno legitimirana do odškodnine; in (3) ker je tožbeni zahtevek prepozno vložen oziroma je zastaran.

Po pritožbi tožeče stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je sicer s pritožbo, da predhodni predlog državnemu pravobranilstvu po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu v postopkih pred sodišči ni procesna predpostavka (op1), a je pritožbo kljub temu zavrnilo, ker v tožbi navedena dejstva ne utemeljujejo tožbenega zahtevka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bile sodišču prve stopnje in obema pravdnima strankama povsem jasne tožbene navedbe in da tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo tožnikoma ob rekonstrukciji k.o... odpisanih pol hektarja zemljišča in nakazan znesek 12.000 din. Zato meni, da je tožeča stranka opisala nezakonito ravnanje in konkretizirala škodo ter da je tožba sklepčna. Če ne bi bilo tako in tožba ne bi bila razumljiva, sodišče prve stopnje ne bi smelo obravnavati zadeve, temveč bi jo moralo po 108. členu Zakona o pravdnem postopku vrniti v dopolnitev, česar pa ni storilo. Opozarja tudi na določbo 180. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri tožeči stranki ni treba navajati pravne podlage, in zaključuje, da sodišče druge stopnje ni navedlo, katera so tista sporna dejstva, ki bi jih bilo smiselno presojati glede na tožbeni zahtevek in bi jih morala navesti tožeča stranka. Zato mu očita bistveno kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Dodaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zavrnilo predlagani dokaz z zaslišanjem strank in izvedenca. Namesto tega je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije in zastaranja. Tako je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo namesto določb Zakona o zemljiški knjigi uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih. Navaja, da sta bila tožnika tedanja in sta tudi sedanja lastnika spornih parcel, ki sta jih podedovala. Na koncu meni, da bi moralo sodišče druge stopnje razveljaviti sodbo in ker tega ni storilo, predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji, razveljavi obe sodbi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena obema zastopnikoma tožene stranke, ki nanjo nista odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko je izčrpana ustavno varovana pravica do pravnega sredstva.

Naperjena je proti pravnomočni sodbi (prvi odstavek 367. člena ZPP), zato je dopustna le v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. V premoženjskih sporih je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev. V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja dva tožbena zahtevka, ki se opirata na različno pravno podlago, zato je treba ugotoviti vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Prvi zahtevek se nanaša na ugotovitev nezakonitosti zemljiškoknjižnih odpisov, torej se ne nanaša na denarni zahtevek in tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti tega zahtevka (drugi odstavek 44. člena ZPP), zato si ni zagotovila pravice do revizije. Ker vrednost tega tožbenega zahtevka torej ni označena z vrednostjo več kot 1,000.000 tolarjev, revizija proti pravnomočni sodbi o zavrnitvi zahtevka, da so bili zemljiškoknjižni odpisi nezakoniti, ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

Drugače je z revizijo proti zavrnitvi zahtevka za plačilo 3.087.000 tolarjev, saj je v zvezi s tem zahtevkom revizija dovoljena.

Revizijsko sodišče jo je presodilo v skladu s 371. členom ZPP, a je ugotovilo, da ni utemeljena, zato jo je po 378. členu ZPP zavrnilo.

Sodišče druge stopnje namreč ni storilo očitane bistvene kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija ne loči procesnih predpostavk od sklepčnosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje mora po 273. in 274. členu ZPP po prejemu tožbe opraviti predhoden preizkus, pri katerem presoja ali je tožba razumljiva in popolna ter ali so izpolnjene procesne predpostavke, ki jih je sicer mogoče odpraviti že v predhodni fazi in sicer: ali so pomanjkljivosti, ki se tičejo sposobnosti tožeče ali tožene stranke, da bi bila pravdna stranka, ali so pomanjkljivosti v zvezi z zastopanjem strank pred sodiščem, ali odločanje spada v sodno pristojnost, ali je za sojenje pristojno sodišče splošne pristojnosti (in ne specializirano sodišče), ali je sodišče stvarno in krajevno pristojno za odločanje. Če ugotovi take pomanjkljivosti, jih skuša najprej opraviti, sicer pa zavrže tožbo.

Toda sodišče v fazi predhodnega preizkusa tožbe ne odloča o sklepčnosti tožbe, torej ne razsoja, če dejstva, na katera tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, lahko povzročijo materialnopravne posledice, ki jih zahteva v tožbenem zahtevku. Pri tem tožeča stranka sicer pravilno navaja, da ni dolžna navesti pravne podlage za svoj zahtevek in da tudi tedaj, če jo navede, sodišče ni vezano nanjo (drugi odstavek 180. člena ZPP). Toda navesti mora dejansko stanje, to je historičen dogodek, iz katerega pri pravilni uporabi pravnih pravil izvira zatrjevana pravna posledica. Navedena dejstva morajo torej omogočati sodišču, da z navedenimi dokazi ugotovi resničnost teh navedb in nato z uporabo materialnega prava lahko ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je sicer res zapisalo, da niso razumljive trditve tožeče stranke, češ da je šele sedaj ugotovila nezakonitosti pri rekonstrukciji k.o... odpisanih parcel, vendar je treba ta zapis razumeti v povezavi z vsebino tega in naslednjega odstavka na 2. strani utemeljitve sodbe, ki presoja vsebino v tožbi navedenih dejstev. V zvezi s temi pa je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožeča stranka, ki je podedovala nepremičnine od F. J. (drugačne navedbe v reviziji niso več dovoljene), ni upravičena do ugotovitvene tožbe, ker je tedanji lastnik privolil v odpis parcel in odpis ni bil nezakonit, sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da mora tožeča stranka v tožbi navesti tista dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek.

Glede na to, da tožeča stranka ni izkazala nezakonitosti odpisa zemljišč na spornih parcelah in je sodba v tem delu pravnomočna, tudi ni upravičena do odškodnine, kot jo izrecno poimenuje v tožbi. Po splošnih načelih obligacijskega prava morajo biti za nastanek odškodninske terjatve sočasno izpolnjene naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje, odgovornost, vzročna zveza in škoda. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni dokazala nedopustnega ravnanja tožene stranke, zato ni mogoče pravno sklepanje, da bi morala tožena stranka povrniti škodo (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78-57/89), saj je dokazala, da njeno ravnanje ni bilo nedopustno in da zato ni odgovorna za morebitno škodo.

Poleg tega sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da ni podlage za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, ki je kot obligacijski zahtevek tudi zastaral (376. člen ZOR). Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zaradi pomanjkanja ene od štirih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za nastanek odškodninske obveznosti, zavrnile tožbeni zahtevek za plačilo 3,087.000 tolarjev. S tem, ko je sodišče zavrnilo revizijo, je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

op1: Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, objavljeno v: Pravna mnenja, Ljubljana, 1998, št. 1, str. 20.