Jedro

Dvigovanje kontejnerja, kljub togi in zviti jeklenici in teži 5 ton ter dejstvu, da je bil kontejner postavljen izven transportne linije, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, saj je bilo mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri dvigovanju 5 ton težkega kontejnerja nadzorovati, zato tveganje za nastanek škode ni bilo večje od običajnega.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru podani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornost prvo tožene stranke, torej protipravno ravnanje, ker ni poskrbela za varno delovno okolje, krivda oziroma malomarno ravnanje, ker kljub vedenju, da se delavci pri delu dvigovanja kontejnerja izpostavljajo nevarnosti, te ni odpravila, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati 8.096,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 6.478,00 EUR od dne 2. 5. 2011 do plačila, od zneska 578,69 EUR od 2. 4. 2011 do plačila, od zneska 384,61 EUR od 6. 1. 2013 do plačila in od zneska 655,40 EUR od 8. 8. 2013 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Višji zahtevek za plačilo 22.173,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je sodišče zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna prvo in drugo toženi stranki plačati 1.516,83 EUR stroškov postopka v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne plačilne zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se v zavrnilnem delu in posledično zoper odločitev o stroških postopka pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je odločitev o temelju odškodninske odgovornosti nepravilna zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da je v konkretni zadevi podana objektivna in krivdna odgovornost prvo in drugo tožene stranke. Delavci prvo tožene stranke so delo stalno opravljali na nevaren način in je bilo vodstvo s tem seznanjeno. Tožnik je na nevarnost dela neuspešno opozarjal. Način dela, kot ga je opravljal tožnik, je bil ustaljen. Gre za mladega delavca z malo izkušnjami, ki je ravnal na način, kot so ga v delo uvedli starejši in bolj izkušeni sodelavci. V kolikor delodajalec delavcu naloži delo na nevaren način, soprispevek delavca ni podan. Zato tožnik ni prispeval k nastanku škode. Nepravilna je presoja sodišča glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku prisodilo prenizko odškodnino glede na pretrpljene in bodoče telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja ter glede na pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti, upoštevaje vse okoliščine primera ter temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo. Meni, da tožniku pripada celotna vtoževana odškodnina. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko v sodbi ni povzelo diagnoze psevdoartorze (nastanek lažnega sklepa), ki je po mnenju izvedenca podana pri tožniku. Navedene poškodbe so tožniku pustile posledice v obliki bolečin v levi roki ob fizičnih obremenitvah roke pri poklicnem delu, pri delu doma na kmetiji in pri rekreaciji. Tožnik je bil skupno v bolniškem staležu skoraj eno leto. Sodišče je izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke podcenilo, zato je bila prisojena nižja odškodnina, kot v primerljivih primerih (npr. v odločbah VSRS opr. št. II Ips 524/2000 in II Ips 15/2001). Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži plačilo stroškov pravdnega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo v ugodilnem delu se pritožujeta prvo in drugo tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navajata, da je sodišče samo ugotavljalo okoliščine, da je tožnik dvignil kontejner malo preveč od tal, ker je predolgo držal gumb na daljincu, saj je delal z rokavicami in je zato težje nadzoroval dvig kontejnerja. Tožnik v zvezi s tem ni podal trditev, zato je sodišče brez trditvene podlage presojalo o teh okoliščinah. S tem je sodišče kršilo pravila pravdnega postopka. Tožnik se na mestu škodnega dogodka ne bi smel nahajati in bi se tega moral zavedati, saj je imel opravljen izpit iz varstva pri delu ter je bil v delo uveden s strani sodelavcev. Tožnik je na tem delovnem mestu delal že leto dni pred poškodbo in so mu bile znane vse okoliščine dela. Poleg tega nihanje ni bilo sunkovito. Tožnik pa pri delu ni upošteval vseh varnostih kriterijev. Ne izvedenec A.A. ne izvedenec B.B. nista označila načina dela, kot ga je opisala prvo tožena stranka, za nepravilnega oziroma nevarnega. Tožnik je ravnal napačno, ko je 5 tonski kontejner skušal ustaviti z roko. Če tega ne bi poskušal, do poškodbe ne bi prišlo. Poudarjata, da izvedenec A.A. pri prvo toženi stranki ni ugotovil pomanjkljivosti ali nepravilnosti v zvezi z načinom organizacije dela. Tega ne ugotavlja niti izvedenec B.B., razen tega, da je po njegovi oceni, ki ni podprta z nobenim predpisom, jeklenica neprimerno delovno sredstvo. A.A. je tudi pojasnil, da nevarnost ne izhaja niti iz toge in zvite jeklenice oziroma je jeklenico označil kot primernejšo in varnejšo kot verigo. Poleg tega do poškodbe ne bi prišlo, če bi se tožnik, ko je dvignil breme do napetosti jeklenice, umaknil na varno mesto. Tožnik je na zaslišanju potrdil, da med kontejnerjema med dvigovanjem tovora ne bi smel stati. Tožnik je dotlej vedno upošteval varen način dela in se je umaknil, razen v konkretnem primeru, česar pa delodajalec ni mogel pričakovati. Zato menita, da je tožnik k nezgodi soprispeval v višini 40 %. Ne strinjata se s presojo sodišča glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Navajata, da je sodišče zmotno ocenilo izvedensko mnenje oziroma je napačno sledilo subjektivni izpovedi tožnika o pretrpljenih telesnih bolečinah zaradi poškodbe, kakor tudi o nevšečnostih med zdravljenjem. Primerna odškodnina iz tega naslova znaša 7.000,00 EUR. Prav tako je pravična odškodnina iz naslova strahu 1.500,00 EUR. Poudarjata, da pri tožniku ne gre za skaženost, ampak za kozmetični defekt, kar potrjuje izvedenec, ko ocenjuje, da lahko brazgotina povzroča nelagodje pri tožniku v tem smislu, da je možen predmet za vprašanja o vzrokih, pri okolici pa ne povzroča gnusa in odpora, zaradi česar bi tožnik duševno trpel. Sicer pa je vidna le ob nošenju kratkih rokavov. Sodišče je odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo v previsokem znesku. Pravična odškodnina iz tega naslova je 6.000,00 EUR. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča o povrnitvi materialne škode iz naslova stroškov prevoza v času zdravljenja. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v zvezi z Zakonom o uravnoteženju javnih financ glede upravičenosti do povračila potnih stroškov določa upravičenost v višini 8 % vrednosti enega litra 95 - oktanskega bencina za prevoženi kilometer, kar je bilo v času razsoje manj kot 0,37 EUR/km. Stroški prevozov v času zdravljenja bi se lahko priznavali skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Poleg tega tožnik ni utrpel take poškodbe, da ne bi mogel uporabljati organiziranega in njemu dostopnega javnega prevoza. Glede stroška za pridobitev specialnega mnenja v višini 101,00 EUR pa menita, da ne gre za strošek zdravljenja, potrebnega zaradi posledic škodnega dogodka. Zato tožnik do njega ni upravičen v celoti oziroma ga je potrebno upoštevati kot stroške, ki so nastali zaradi dokazovanja obsega škodljive posledice, kar sodi med pravdne stroške. Sodišče je zmotno ugotovilo, kdaj je nastala zamuda s plačilom nepremoženjske škode. O zamudi s plačilom nepremoženjske škode je mogoče govoriti šele po zaključenem zdravljenju dne 3. 2. 2013. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženih strank prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženih strank zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter toženima strankama naloži v plačilo pravdne stroške tožnika. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da je sodišče prve stopnje izven trditvene podlage tožnika ugotovilo določene okoliščine škodnega dogodka (da je tožnik dvignil kontejner preveč od tal, ker je predolgo držal gumb na daljincu), s čimer smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP - v zvezi s 7. in 212. členom ZPP (povezanost trditvenega in dokaznega bremena strank). Tožnik je v zvezi s škodnim dogodkom zatrjeval, da je kontejner med dvigovanjem z mostnim dvigalom nepričakovano zanihal, ker ni bil postavljen v transportni liniji. Sodišče je zato v skladu s tožnikovo trditveno podlago v postopku pravilno ugotavljalo, zakaj je pri dvigu kontejnerja prišlo do nihaja in posledično do tožnikove poškodbe. Z ugotovitvami, da je pri dvigovanju kontejnerja potrebna velika pazljivost delavca, da ne pride do zanihanja bremena in da je tožnik dvignil kontejner preveč od tal, ker je predolgo držal gumb na daljincu, sodišče ni prekoračilo trditvene podlage tožnika in s tem ni kršilo določb pravdnega postopka.

8. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka dne 20. 1. 2010. Do škodnega dogodka je prišlo pri premeščanju kontejnerja, polnega ostružkov in težkega 5 ton, ko je tožnik na svoji strani kontejnerja zvito jeklenico namestil na čepe in nato z daljincem, ki ga je upravljal z desno roko, kontejner pričel dvigovati, pri čemer je ta zanihal in mu stisnil levo roko k drugemu kontejnerju. Ob dvigovanju kontejnerja je tožnik stal med dvema kontejnerjema. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da dvigovanje kontejnerja v ugotovljenih okoliščinah ni predstavljalo nevarne dejavnosti, zato ni podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke za nastalo škodo. Je pa v konkretnem primeru ugotovilo krivdno odgovornost prvo tožene stranke, ker ni poskrbela za varen način obešanja kontejnerja in ni varno organizirala delovnega procesa. V zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti drugo tožene stranke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana tudi odgovornost drugo tožene stranke po zavarovalni polici št. .... Nadalje je presodilo, da je tožnik s svojim ravnanjem k nezgodi prispeval v višini 10 %. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9. Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), veljavnega v času spornega dogodka, ki je določal, da mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le-to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja, vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Drugi odstavek 131. člena OZ pa določa objektivno odškodninsko odgovornost in sicer, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je v konkretnem primeru podana tudi objektivna odgovornost toženih strank za nastalo nezgodo. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dvigovanje kontejnerja, kljub togi in zviti jeklenici in teži 5 ton ter dejstvu, da je bil kontejner postavljen izven transportne linije, ni predstavljalo nevarne dejavnosti, saj je bilo mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri dvigovanju 5 ton težkega kontejnerja nadzorovati in tako tveganje za nastanek škode ni bilo večje od običajnega. Sodišče prve stopnje je takšen zaključek utemeljeno sprejelo na podlagi ugotovitve, da so se delavci lahko izognili nevarnosti na način, da so pred pričetkom dvigovanja kontejnerja, ki so ga sami upravljali z daljincem ter tako določali čas dviga in ustavitve, v skladu s pravili o varnosti pri delu umaknili na varno območje. Bistveno pa je predvsem, da je tožnik lahko sam nadzoroval delovanje in učinke delovanja mostnega dvigala, s katerim je dvigoval kontejner ter s tem sam nadzoroval dvigovanje kontejnerja. Tožnik je lahko mostno dvigalo ustavil takoj, s pritiskom na gumb na daljincu, pri čemer je tudi sam določal hitrost dviga. Pravilna je presoja sodišča, da povečana nevarnost ne izhaja niti iz toge in zvite jeklenice, saj je postopek dvigovanja kontejnerja vedno potekal enako, niti je ne poveča dejstvo, da so delavci prejšnje izmene kontejner postavili izven linije, saj se je sodišče tudi z neposrednim ogledom prepričalo, da kontejner zaniha od dvigu tudi, kadar ne stoji v ravni liniji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke.

11. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prvo tožena stranka za delovno nesrečo krivdno odgovorna. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da so delavci delo običajno opravljali tako, da so po namestitvi dveh jeklenic (vsako na svoji strani) pričeli z rahlim dvigovanjem, da so se jeklenice napele in so v primeru, da se je jeklenica pričela snemati, to pridržali. Da takšen način obešanja kontejnerja ni bil ustrezen in da je prva tožena stranka za opravljanje dela zagotovila neustrezno privezovalno sredstvo, tj. jeklenico, ki se je snemala, izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca za varnost pri delu B.B., kateremu sodišče prve stopnje utemeljeno sledi. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je v zvezi z neustreznostjo privezovalnih sredstev sledilo izvedenskemu mnenju B.B. in ne izvedenskemu mnenju A.A., ki je sicer nasprotno menil, da je jeklenica primerno obešalo, če se z njo pravilno rokuje. Pritožbeno sodišče v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva, popolna in ustrezno obrazložena, ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Zgolj dejstvo, da ni zakonskih omejitev glede izbire in uporabe privezovalnih sredstev, kot to izpostavljata toženi stranki v pritožbi, pa prvo tožene stranke ne razbremenjuje njenih obveznosti, da svojim delavcem zagotavlja varnost in zdravje v zvezi z delom.

12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), ki prvo toženi stranki (delodajalcu) nalagajo splošno dolžnost zagotavljanja osebne varnosti delavcev na delovnem mestu. V prvem odstavku 5. člena ZVZD je določeno, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, v ta namen pa mora izvajati ukrepe, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V skladu z drugim odstavkom istega člena pa je delodajalec dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Skrbnost zagotoviti varne pogoje dela torej ne pomeni le ravnanja v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi, pač pa je strožja. Pomeni ravnati preventivno in ukrepati tako, da se ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode.

13. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka ni varno organizirala delovnega procesa, saj ni poskrbela za varen način obešanja kontejnerja oziroma tožniku ni nudila ustreznega delovnega sredstva za opravljanje delovnih nalog. Sodišče je sledilo izvedencu B.B., ki je v izvedenskem mnenju pojasnil, da mora delodajalec poskrbeti za ustrezna privezovalna sredstva, to so štiritočkovne vrvi ali verige in da se mora delavec po namestitvi privezovalnih sredstev umakniti na varno razdaljo ter nato tovor počasi dvigniti na najmanjšo višino (do 10 cm od tal). Tovor se ob minimalnem dvigu stabilizira, obrne glede na težišče, delavec pa mora počakati, da se tovor umiri, ga dvigniti na končno višino, potem pa ga lahko odpelje na želeno mesto. V zvezi s privezovalnimi sredstvi, ki jih je zagotavljala za delo prvo tožena stranka, je navedeni sodni izvedenec podal mnenje, da ta niso bila ustrezna, ker je bilo potrebno dvo točkovno vrv pogosto pridrževati z roko, da ni izpadla, zaradi česar je moral delavec stati ob tovoru, še posebno, če je bila vrv zvita in ker ni bila namenska za takšen tovor. Neustrezno je bilo tudi uho, saj je bilo namenjeno za pritrjevanje s kavljem. Prvo tožena stranka je bila s takšnim načinom dela seznanjena in ni poskrbela drugega ustreznega privezovalnega sredstva (verige ali štiritočkovno vrv). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da prvo toženi stranki ni mogoče očitati nepravilnosti v zvezi z načinom organizacije dela. Poleg tega pa je po spornem dogodku prvo tožena stranka pri dvigovanju kontejnerjev dejansko začela uporabljati tudi štiri točkovno verigo, kar kaže na to, da bi se bilo tudi v tožnikovem primeru možno izogniti škodljivi posledici.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornost prvo tožene stranke, torej protipravno ravnanje prvo tožene stranke, ker ni poskrbela za varno delovno okolje, krivda oziroma malomarno ravnanje prvo tožene stranke, ker kljub vedenju, da se delavci pri delu dvigovanja kontejnerja izpostavljajo nevarnosti, te ni odpravila, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

15. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da znaša tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 10 %. Ker njegova malomarnost izhaja zgolj iz tega, da se pri dvigovanju bremena ni umaknil na stran, kar je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, saj je imel opravljen izpit iz varstva pri delu in je bil o umiku med dvigovanjem bremena seznanjen tudi s strani sodelavcev ter iz tega, da je nihajoči kontejner poskušal ustaviti z roko, je zaključek sodišča prve stopnje o 10 % soprispevku pravilen. Tudi tožnik (delavec) je v skladu s 33. členom ZDR in 9. členom ZVDD dolžan spoštovati prepise o zdravju in varstvu pri delu. Ob ugotovitvah glede neskrbnosti prve tožene stranke in s strani sodišča prve stopnje ugotovljene neskrbnosti tožnika pa tožniku večjega prispevka k nastanku škode ni mogoče pripisati. V zvezi s tem so pritožbene navedbe toženih strank neutemeljene. Glede na ugotovitve o neskrbnem ravnanju tožnika pa je neutemeljeno tudi zavzemanje tožnika v pritožbi za ugotovitev, da k nastanku nezgode ni prispeval. 16. Sodišče prve stopnje je tožnikovem tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in je presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 11.000,00 EUR, za strah 2.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR in za skaženost 500,00 EUR, kar skupno znaša 23.500,00 EUR. Upoštevaje, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka prispeval v višini 10 %, znaša denarna odškodnina 21.150,00 EUR. Ob ugotovitvi, da sta toženi stranki tožniku delno že plačali odškodnino, in sicer drugo tožena stranka 13.500,00 EUR dne 13. 10. 2011 in prvo tožena stranka 500,00 EUR dne 10. 11. 2011, kar v revaloriziranem znesku na dan izdaje sodbe znaša 14.672,00 EUR, je sodišče zaključilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati še 6.478,00 EUR.

17. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

18. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom leve koželjnice v srednji tretjini s premaknitvijo kostnih odlomkov, poškodbo levega koželjničnega živca, lahko poškodbo levega podlahtnega živca in levega medialnega živca. Tožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri višini odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo diagnoze psevdoartorza (nastanek lažnega sklepa), ki jo je pri tožniku ugotovil tudi izvedenec. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče je v zvezi z nastankom poškodb, ki jih je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka, v celoti sledilo ugotovitvam izvedenca medicinske stroke dr. C.C. v podanem izvedenskem mnenju, glede katerega tožnik, ki je imel v postopku možnost podati pripombe, pripomb ni podal. Tudi sicer ne drži, da je izvedenec pri tožniku ugotovil obstoj psevdoartorze oziroma to iz izvedenskega mnenja ne izhaja. Izvedenec je diagnozo psevdoartroza navedel zgolj pri povzemanju odpustnega pisma D. oddelka, splošne bolnišnice E. (priloga A12), kot podatek, ki izhaja iz medicinske dokumentacije tožnika v zvezi z njegovo poškodbo, medtem ko izvedenec te diagnoze pri izvedenskem mnenju o opredelitvi poškodb, nastalih v škodnem dogodku, ni navedel. Zato je pritožbena navedba tožnika, da je izvedenec pri njem ugotovil tudi to diagnozo, protispisna.

19. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo tako na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke in kot tudi na izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, pri čemer je sodišče tožnikova subjektivna doživljanja poškodbe z vidika individualizacije ustrezno relativiziralo tako, da je upoštevalo mnenje izvedenca. Zato so neutemeljene pritožbe navedbe toženih strank, da je sodišče sledilo predvsem tožnikovi subjektivni izpovedi tožnika. Sodišče je upoštevalo, da je tožnik po prvem operativnem posegu (ko so mu naravnali kostne odlomke in jih učvrstili s ploščico in vijaki) in drugem operativnem posegu (ko so mu odstranili ploščice in vijake ter poravnano kost ponovno učvrstili s ploščico in vijaki) trpel stalne hude telesne bolečine dva do tri dni, občasne kratkotrajne hude bolečine dva do tri tedne, stalne srednje hude telesne bolečine sedem do deset dni, občasne kratkotrajne srednje hude telesne bolečine dva meseca, stalne lahke telesne bolečine približno tri do štiri tedne, nato pa občasno lahke telesne bolečine do drugega operativnega posega in od drugega do tretjega operativnega posega. Sodišče je upoštevalo tudi trajanje in intenziteto bolečin, ki jih je tožnik trpel po tretjem operativnem posegu (zaradi odstranitve osteosintetskega materiala). Tožnik je bil zaradi zdravljenja poškodbe odsoten z dela od 20. 1. 2010 do 15. 11. 2010 in od 18. 1. 2012 do 20. 1. 2012 (zaradi tretjega operativnega posega), imel je dva pregleda pri ortopedu, EMG preiskavo leve roke, CT preiskavo leve podlahti, 18 krat RTG slikanje leve podlahti, 109 krat fizikalno terapijo, 42 pregledov pri izbranem zdravniku, 13 kontrolnih pregledov pri kirurgu v SB E.. Hospitaliziran je bil trikrat, v skupnem trajanju 11 dni. Imel je tri operativne posege na levi podlahti v splošni narkozi. V času hospitalizacije je prejemal antibiotično zaščito, antiulkusno zaščito, antikoagulantno zaščito in protibolečinska zdravila. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 11.000,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje tožnika za njeno zvišanje in pritožbeno zavzemanje toženih strank za njeno znižanje pa neutemeljeno.

20. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma trajnih posledic je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da ima tožnik zaradi zloma leve koželjnice težave pri domačih opravilih, npr. pri delih z lopato, vilami, motorno žago, sekanju drv, pri delu s kosilnico in pri športnih aktivnostih npr. kolesarjenju, igranju košarke in odbojke. Poškodba levega koželjničnega živca tožniku ni pustila trajnih posledic, lahko pa mu povzroča neprijeten občutek pri neposrednih dotikih kože v teh predelih. Tudi poškodba levega medialnega živca lahko pri tožniku povzroča slabši občutek kože na dotik, zaradi česar ima tožnik težave pri delih, pri katerih je potreben popoln občutek za dotik v prstih leve roke. Zaradi poškodbe levega podlahtničnega živca pa tožnikove življenjske aktivnosti ne bodo zmanjšane. Ob upoštevanju teh ugotovitev in glede na to, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 21 let in bo posledice škodnega dogodka čutil še dolgo obdobje, je sodišče tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR. Pavšalno zavzemanje tožnika v pritožbi za njeno zvišanje in zavzemanje toženih strank v pritožbi za njeno znižanje ni utemeljeno.

21. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je tožnik ob dogodku utrpel hud primarni strah, saj se je bal za svoje življenje. Ta strah je bil kratkotrajen. Sledil je hud sekundarni strah, ki je trajal skupaj približno tri do štiri dni, občasen hud strah je tožnik trpel približno tri mesece, predvsem zaradi nepopolne ozdravitve poškodbe levega koželjčnega živca, strah ga je bilo tudi zaradi poteka celjenja zloma leve koželjnice. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je tožnik doživljal sekundarni strah vse do drugega operativnega posega in nato še po opravljenem drugem operativnem posegu ter da se je intenziteta strahu povečala po tretjem operativnem posegu. Zato 2.000,00 EUR, kot je zahteval tožnik iz tega naslova, predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

22. Tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo primerno odškodnino v višini 500,00 EUR. V okviru objektivnih kriterijev skaženosti je sodišče na podlagi tožnikove izpovedi, zdravstvene dokumentacije in neposrednega ogleda ugotovilo, da ima tožnik na levi podlahti 10 cm dolgo brazgotino. Zgolj dejstvo, da po izvedenčevem mnenju brazgotina pri okolici ne vzbuja gnusa, ne pomeni, da pri tožniku ne gre za skaženost, zaradi katere bi duševno trpel, kot to neutemeljeno navajata toženi stranki v pritožbi. Sodišče je namreč pravilno upoštevalo tudi tožnikovo izpoved, da ga brazgotina, ki je vidna predvsem v poletnem času, moti in se počuti neprijetno, ko ga sprašujejo, kaj se mu je zgodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za vidno spremembo zunanjosti, ki je glede na starost tožnika (21 let) vplivala na njegovo psihično ravnotežje, zato je odmerjena odškodnina za skaženost primerna. Pavšalno zavzemanje tožnika za prisojo te odškodnine v višjem znesku brez navedbe konkretnejših razlogov pa je neutemeljeno.

23. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 23.500,00 EUR (brez upoštevanja 10 % tožnikovega soprispevka k nastali škodi) ustreza višini 23,25 povprečnih neto plač na zaposlenega na dan odločitve sodišča prve stopnje, kar je v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine, saj ne odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih (prim. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 507/2007, II Ips 520/2001). Zato se pravdne stranke neutemeljeno zavzemajo za njeno zvišanje oziroma znižanje.

24. Toženi stranki v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odločitev sodišča prve stopnje, da je prvo tožena stranka prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v izpolnitvenem roku, je pravilna. Sodišče prve stopnje je glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno upoštevalo določbo 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, če obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnimi opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, da izpolni svojo obveznost. Glede na to, da je prvo tožena stranka tožnikov predpravdni odškodninski zahtevek prejela dne 17. 3. 2011 in ga v 15-dnevnem izpolnitvenem roku ni izpolnila, je po preteku tega roka v zamudi. V skladu s citirano določbo 299. člena OZ je zato sodišče prve stopnje pravilno določilo tek zakonskih zamudnih obresti od 2. 5. 2011 dalje, kot je to zahteval tožnik. Zavzemanje toženih strank v pritožbi, da sta prišli v zamudo s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo šele po 3. 2. 2013, ko naj bi bilo zdravljenje tožnika zaključeno v celoti, je neutemeljeno.

25. Sodišče prve stopnje je tožniku v skladu s 132. členom OZ pravilno priznalo tudi odškodnino za materialno škodo, ki mu je nastala v posledici škodnega dogodka. Oškodovanec ima pravico do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so v zvezi s tem, zato je sodišče tožniku pravilno priznalo povrnitev stroška pridobitve specialnega mnenja in stroška v zvezi s kontrolnim pregledom pri ortopedu v skupnem znesku 101,00 EUR. Dokazno breme glede nastanka škode in njene višine glede zatrjevanih stroškov v zvezi z zdravljenjem je bilo na tožniku. Tožnik je izkazal, da je opravil kontrolni pregled in pridobil mnenje predvsem zaradi skrbi za svoje zdravje, vse v posledici škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da gre za stroška, ki predstavljata premoženjsko škodo, nastalo v posledici škodnega dogodka in je zato tožnik upravičen do njihove povrnitve. Pritožbene navedbe toženih strank, da ne gre za stroške zdravljenja, pa so neutemeljene.

26. Pravilno je sodišče prve stopnje tožniku kot premoženjsko škodo priznalo tudi potne stroške, povezane z zdravljenjem, ki jih je tožnik uveljavljal kot povračilo kilometrine. Neutemeljeno toženi stranki v pritožbi uveljavljata, da je tožnik upravičen le do povračila stroškov za prevoze z javnim sredstvom, saj za to ni pravne podlage. Kot že rečeno, gre za povrnitev materialne škode, ki je oškodovancu nastala v zvezi z zdravljenjem v posledici škodnega dogodka. Tožnik je uveljavljal povrnitev kilometrine, sodišče pa je skladno z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006) določilo vrednost 0,37 EUR/km. Ob upoštevanju, da toženi stranki števila prevoženih kilometrov (2.234) nista prerekali, je sodišče tožniku pravilno priznalo povračilo materialne škode iz naslova povrnitve potnih stroškov v času zdravljenja v višini 826,58 EUR. Neutemeljeno se toženi stranki v pritožbi zavzemata, da bi morala podlago za določitev vrednosti kilometrine predstavljati Pravilnik o povrnitvi pravdnih stroškov v pravdnem postopku v zvezi z Zakonom o uravnoteženju javnih financ. Po tem pravilniku se namreč odmerja le povrnitev stroškov, ki gredo pričam, izvedencem, tolmačem in drugim osebam ob pogojih, ki so predpisani v zakonu o pravdnem postopku. Ravno tako ni utemeljenega razloga za določitev potnih stroškov v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, po katerem določa višino povračil Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije, za kar se neutemeljeno zavzemata toženi stranki v pritožbi.

27. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Na druge pritožbene navedbe, ki za odločitev v predmetni zadevi niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker pravdne stranke s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam tudi tožnik, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP).