Oškodovanec

Spol:

ženska

Starostna skupina:

ni opredeljeno

Škodni dogodek

Nezakonito pridržanje v psihiatrični bolnici:

1. od 26. do 27. 12. 199 (za 22 ur in 15 minut) - prvi škodni dogodek

2. od 28. 7. 2000 do 25. 9. 2000, skupaj 59 dni (9 dni na zaprtem oddelku, 44 dni na odprtem oddelku in 6 dni v dnevni oskrbi)

Prvi škodni dogodek: Tožnici je bila prostost odvzeta na zavajajoč način. Oče njenega otroka jo je pripeljal v bolnišnico po uspavalno tableto, ker ni mogla spati. Zdravnik jo je napotil skozi vrata, kjer ji bodo napisali recept. Nazaj ni mogla in povedali so ji, da je sprejeta. Drugi dan je sestre niso spustile, češ da mora zdravnik dovoliti izhod. Eno uro je razbijala po vratih in vpila, da so poklicali zdravnika, nato pa starše in jim dali v podpis izjavo, da prevzemajo odgovornost in gre lahko domov. S tem je bilo poseženo tudi v tožničino zasebnost.

Tožnici je prostost odvzela nepooblaščena oseba - sprejel jo je specializant, ki ne bi smel samostojno opravljati zdravniške službe (odločitve ni sprejel pod nadzorom mentorja).

Kršitev drugih pravic osebnosti

770 EUR za prvi škodni dogodek - Tožnica je bolj občutljiva na varovanje zasebnosti in ugleda. Zaradi specifičnih osebnih lastnosti (senzitivnost, nezaupljivost) je hospitalizacijo doživljala bolj stresno, ogroženo in ponižano kot drugi, ki bi se pojavili v takšni situaciji. Ker se je bolj zavedala svojih pravic tako s pravnega vidika kot zaradi večje introspekcije, je hospitalizacijo tudi bolj boleče doživljala. Osebnostne lastnosti tožnice so torej vplivale na intenzivnejši način izražanja njenih duševnih bolečin.

Tožnica je bila noseča. Proti svoji volji je prejela 10 mg Apaurina, predpisan pa ji je bil tudi Haldol. Zdravila so bila dana v predpisanih količinah in v skladu z izdanimi dovoljenji za zdravila, se pa v tistem času ni posvečalo pozornosti medsebojnemu učinkovanju zdravil. Zdravila so bila ustrezna glede na takratno in tudi današnjo zdravniško prakso. Glede predpisanih zdravil ni bila storjena napaka oziroma ni bilo nestrokovnega zdravljenja. Otrok se je kasneje rodil zdrav.

40.000 EUR za drugi škodni dogodek - Tožnica je bila za 59 dni hospitalizirana v času štiri mesece po porodu in torej ločena od svoje štirimesečne hčerke, ko je bila fizično in psihično bolj občutljiva in je zato imela posebne potrebe. Bivala je v neustreznih razmerah in prejemala zdravila z močnimi stranskimi učinki. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnica nekatere znake kronificirane posttravmatske stresne motnje, povezane s hospitalizacijo, ki se zrcalijo v socialnem umiku, povečani senzitivnosti in negativni samopodobi.

Vrhovno sodišče višine odškodnine za nepremoženjsko škodo za drugi dogodek ni presojalo. Ker je sodišče druge stopnje zmotno štelo, da je o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo iz drugega škodnega dogodka že pravnomočno odločeno, ni navedlo vsebinskih razlogov o zavrnitvi preostalega tožbenega zahtevka v tem delu. Zato je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper zavrnilni del sodbe prve stopnje v znesku 40.537,47 EUR in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Hospitalizacija

Tožnica je bivala v neustreznih bivalnih razmerah, prostori so bili prenatrpani, čez dan se ni smela zadrževati v spalnih prostorih, zato je večino časa presedela na hodniku na tleh. Sanitarni prostori niso omogočali zasebnosti, saj se niso mogli zakleniti in so se vrata stalno odpirala. Tuširanje je bilo možno le pod nadzorom sester. Osebne stvari se niso mogle shranjevati, saj so bile omarice brez ključev. Pridržane osebe so morale biti ves čas v v pižamah, ki so bile neustrezne velikosti in brez gumbov. V pižamah so morali tudi ven in pred sodišče.

Nevšečnosti med zdravljenjem

Zaradi stranskih učinkov zdravil je tožnica trpela motnje vida, pospešeno bitje srca, imela je suha usta in nabrekle ustnice, pekoč občutek in suho sluznico, bila je zaspana in utrujena, povečala se ji je telesna teža, po dveh tednih zdravljenja so se začele pojavljati oralne diskinezije zaradi katerih ni mogla nadzorovati gibov ust in čeljusti in ki so bile tako očitne, da so jih opazili tudi njeni sorodniki in obiskovalci.

Zveza:

Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR člen 200