Jedro

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v i določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. O materialnem položaju tožnika je organ odločal po določbah 13. člena ZBPP. Organ je pravilno ugotovil, da je glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob izdaji odločbe znašal 595,06 EUR ter da glede na listinsko dokumentacijo tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 855,69 EUR mesečno, kar tudi ni sporno, in po presoji sodišča nato pravilno zaključil, da je s tem v navedenem drugem odstavku 13. člena ZBPP določeni limit za dodelitev (redne) BPP presežen.

Izrek

I. Predlog tožnika za prenos pristojnosti se zavrže. II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev nujne ali izjemne brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 12/2018. V svoji obrazložitvi navaja, da je v skladu z določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavljal finančni položaj tožnika. Ugotovil je, da tožnikov dohodek (pokojnina) v obdobju zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje za BPP znaša: v decembru 2017 843,32 EUR, v januarju 2018 843,32 EUR in v februarju 2018 880,42 EUR. Mesečno je torej tožnik prejel v povprečju 855,69 EUR. S tem presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in je ob izdaji izpodbijane odločbe znašal 297,53 EUR, 2-kratnik torej 595,06 EUR; zato pogojev za redno BPP ne izpolnjuje. Organ dalje navaja, da je seznanjen s prejemki tožnika kot prosilca in bi bilo nerazumno odločati na podlagi določbe 36. člena ZBPP o dodelitvi nujne BPP, ki se uporabi le, če bi zaradi odločanja o prošnji (t.j. zaradi pridobitve dokazil v zvezi z materialnim stanjem prosilca) prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Nadalje organ ugotavlja, da se tožniku tudi izjemna BPP ne more dodeliti, saj se po šesti alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP ne more dodeliti osebam, ki jim je bila omejena ali odvzeta poslovna sposobnost zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih, kar v konkretnem primeru ravno izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je organ za BPP njegovo prošnjo zavrnil na podlagi neresničnih in žaljivih ugotovitev o tožnikovem vlaganju očitno nerazumnih vlog in ob uporabi določbe šeste alineje 22. člena ZBPP. Ta določba pa je v nasprotju z Ustavo, vzpostavlja neenakost v nasprotju s 14. členom Ustave, ter je v nasprotju mednarodnimi deklaracijami o pravicah invalidov in duševno prizadetih oseb ter Zakonom o duševnem zdravju. Zato tožnik sodišču predlaga, da prekine sodni postopek in na podlagi 156. člena Ustave začne postopek za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe. Po odločitvi Ustavnega sodišča pa naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu za BPP v nov postopek.

3. Hkrati vlaga predlog za delegacijo upravnega sodišča. Navaja, da je izpodbijano odločbo izdala predsednica sodišča, ki bo zdaj odločalo o njegovi tožbi zoper navedeno odločbo. Predlog za delegacijo podaja zaradi zunanjega videza nepristranskosti. Kljub temu, da svojo prizadetost lahko izkaže s priloženima sodnim izvedeniškim psihiatričnim mnenjem z dne 17. 11. 2008 ter sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1545/2000 z dne 9. 3. 2005, in da so bile vse njegove vloge, ki jih je vlagal, dobro pravno argumentirane, mu je isti organ ob kršitvi ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave vseskozi brez podlage zavračal dodelitev odvetnika.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

K tč. 1:

5. Tožnik je predlagal prenos pristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu na drugo sodišče, glede na to, da se upravno sodišče pojavlja v vlogi zastopnika toženke ter hkrati odloča o zadevi.

6. V skladu z določbo 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je Vrhovno sodišče pristojno za sojenje oziroma za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, razen v zadevah, za katere zakon določa pristojnost drugega sodišča prve stopnje (1. točka prvega odstavka). Takšen predpis je ZUS-1, ki v 11. členu določa, da v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, če zakon ne določa drugače. Po določbi 12. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve predsednika države. Upravno sodišče je kot specializirano sodišče ustanovljeno za celotno državo, pri čemer sodno funkcijo opravlja na sedežu v Ljubljani in na zunanjih oddelkih glede na prebivališče oziroma sedež tožnika, kolikor ni določena izključna pristojnost sedeža sodišča (9. člen ZUS-1). Glede na navedeno je torej za odločanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP edino stvarno pristojno Upravno sodišče RS.

7. Po določbi 6. točke 106. člena Vrhovno sodišče odloča tudi o prenosu pristojnosti v primerih, ki jih določa zakon. Tak predpis je ZPP, ki v 67. členu določa, da lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Ker torej v določbah ZUS-1, ZPP in ZS ni pravne podlage za prenos pristojnosti na drugo sodišče, je sodišče predlog tožnika zavrglo. Enako stališče je Vrhovno sodišče (že) zavzelo v sklepu I Upr 1/2012 z dne 29. 8. 2012, in ob takem stališču je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sklep, s katerim je upravno sodišče zavrglo predlog za prenos pristojnosti (sklep I Up 256/2017 z dne 17. 1. 2018).

K tč. 2:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi je sporna zavrnitev tožniku prošnje za nujno ali izjemno BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem I. in II. stopnje v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. I U 12/2018. Organ je odločitev oprl na ugotovitev, da tožnik presega limit za odobritev redne BPP, na presojo, da o dodelitvi nujne BPP glede na to, da je lahko odločil o prošnji za redno BPP, ne bi bilo razumno odločati, ter na ugotovitev, da tožniku glede na šesto alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP tudi ni mogoče dodeliti izjemne BPP.

10. ZBPP določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev redne BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena).

11. O materialnem položaju tožnika je organ odločal po določbah 13. člena ZBPP. Organ je pravilno ugotovil, da je glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob izdaji odločbe znašal 595,06 EUR ter da glede na listinsko dokumentacijo tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 855,69 EUR mesečno, kar tudi ni sporno, in po presoji sodišča nato pravilno zaključil, da je s tem v navedenem drugem odstavku 13. člena ZBPP določeni limit za dodelitev (redne) BPP presežen.

12. Z razlogovanjem organa, da v obravnavanem primeru, ko so mu znani tožnikovi prejemki, odločanje na podlagi 36. člena ZBPP o dodelitvi tožniku nujne BPP ne bi bilo razumno, se sodišče strinja. Po 36. členu ZBPP namreč pristojni organ prosilcu dodeli BPP ne glede na njegov materialni položaj, (zgolj) po presoji pogojev iz 24. člena tega zakona, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Tega pa tožnik ne zatrjuje. Sicer pa se tudi v primeru dodelitve nujne BPP nato v 15 dneh od dodelitve preverja materialni položaj prosilca, prav tako po drugem odstavku 13. člena ZBPP; če prosilec ne bi bil upravičen do redne BPP, v tem primeru organ postopa po določbah zakona o neupravičeno prejeti BPP (43. člen ZBPP).

13. Sodišče tudi ne pritrjuje tožnikovemu zatrjevanju v tožbi, da je organ nepravilno zavrnil njegovo prošnjo za dodelitev izjemne BPP. Tožnik zmotno meni, da je organ nepravilno uporabil šesto alinejo drugega odstavka 22. člena ZBPP. Izjemna brezplačna pravna pomoč se po šesti alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP lahko dodeli, če gre za prosilca, ki mu je bil za zastopanje v sodnem postopku dodeljen skrbnik za posebni primer, ali za prosilca, ki mu je bila odvzeta poslovna sposobnost, razen če je bila prosilcu poslovna sposobnost omejena ali odvzeta zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Na podlagi podatkov spisa pa sodišče ugotavlja, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, poslovna sposobnost odvzeta „v delu, ki se nanaša na vse aktivnosti, povezane s sodnimi, upravnimi in drugimi uradnimi postopki“, zaradi neodmerjenega „kopičenja vlog v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih do te mere, da je to vplivalo na njegovo sposobnost skrbeti zase in za svoje pravice ter koristi v teh postopkih“. Glede na to sodišče sodi, da je organ pravilno zaključil, da so podane okoliščine, ki po šesti alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP tožnika izključujejo od dodelitve izjemne BPP, ter nasprotne tožnikove navedbe zavrača kot neutemeljene.

14. Sodišče pa tudi ni našlo razloga za začetek postopka za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Iz obrazložitve predloga 11. člena ZBPP-C v Poročevalcu DZ 20141 izhaja, da je navedena določba vnesena v zakon na predlog Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Varuha človekovih pravic, in da tako tudi po predlogu navedenih do izjemne BPP ne bodo upravičene tiste osebe, ki jim je bila poslovna sposobnost omejena ali odvzeta iz razloga veriženja vlog v sodnih postopkih. Določba je bila torej vnesena v zakon z namenom, da se kot upravičence do dodelitve izjemne BPP pod milejšimi pogoji (glede materialnega položaja) izključi prosilce, ki so poslovno sposobnost izgubili zaradi kverulantstva, s čemer se jim ne olajšuje ponovnega neodmerjenega vlaganja novih vlog v sodnih postopkih. Taka zakonska ureditev uresničevanja pravice do sodnega varstva z možnostjo dodelitve izjemne BPP pa po mnenju sodišča ne krši zahteve po enakopravnem obravnavanju enakih dejanskih stanj, kot to terja 14. člen Ustave, saj zakon v pogledu upravičenosti do izjemne BPP po mnenju sodišča iz stvarno utemeljenega razloga razlikuje med prosilci, ki jim je bila poslovna sposobnost odvzeta (omejena) zaradi neodmerjenega vlaganja vlog v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih ter prosilci, ki jim je bila poslovna sposobnost odvzeta zaradi drugih razlogov. Kot že navedeno je ta (stvarno utemeljeni) razlog za razlikovanje v tem, da se prosilcem, ki jim je bila poslovna sposobnost odvzeta (omejena) zaradi neodmerjenega vlaganja vlog v sodnih, upravnih in drugih uradnih postopkih, z manj strogim pogojem glede materialnega položaja za dodelitev (izjemne) BPP, ne olajšuje ponovnega neodmerjenega vlaganja novih vlog v sodnih postopkih. Zakaj naj bi bila določba šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP v nasprotju z mednarodnimi deklaracijami, na katere se sklicuje, ter Zakonom o duševnem zdravju, pa tožnik niti ne obrazloži ter tem navedbam sodišče že iz tega razloga ne more slediti.

15. Drugačne presoje sodišča pa tožnik tudi ne more doseči z zatrjevanjem na splošni ravni izgube premoženja, družine, zdravja in gospodarske dejavnosti ter sklicevanjem, da se je znašel v osebnem stečaju. Ne gre namreč za okoliščine, ki bi, tako zatrjevane, po ZBPP lahko bile relevantne za odločitev o dodelitvi BPP.

16. Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 z dne 12. 12. 2014