Jedro

Sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe le zaradi najhujših postopkovnih kršitev takšne narave, ki so stranki preprečile sodelovanje v postopku, iz katerega izvira sodba.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi. Nadaljnje stroške upnika je odmerilo na znesek 149.872,00 SIT. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je v obravnavani zadevi dovolilo izvršbo na podlagi sodbe italijanskega sodišča, ki je pravnomočna in izvršljiva in je bila predložena v prevodu v slovenski jezik, dolžnik pa ni uspel dokazati, da v postopku pred tujim sodiščem zaradi nepravilnosti v postopku ni mogel sodelovati, njegove ugovorne navedbe, ki se tičejo same terjatve pa so zgolj pavšalne.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik po svoji pooblaščenki vložil pritožbo (in dopolnitev pritožbe, ki jo je sodišče prejelo 23.11.2005 in je vložena prepozno) zaradi kršitve materialnega in procesnega prava ter predlagal njegovo spremembo ali razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarja, da ni resnično dejstvo, da je dolžnik poslal svojega zastopnika na sodišče v Gorico v Italijo, ker je to bila pisarniška delavka iz poslovne enote v V., ki je na sodišče odnesla odgovor na tožbo, ki ga je poslal zakoniti zastopnik ene tožene stranke za obe toženi stranki (čeprav teh pooblastil ni imel). Ne glede na navedeno, je tuje sodišče v sodbi zapisalo, da je bil zakoniti zastopnik prisoten na prvi obravnavi in četudi je šlo za dve toženi stranki, zgolj z zagotovitvijo take "prisotnosti" odločilo v škodo obeh strank. Pri tem pa je vseskozi vedelo, da je bila ena od strank zgolj uvoznik, ker po tedanjih predpisih (bivše SFRJ) sama organizacije, ki je stroje ali drugo blago uvažala, uvoznih storitev ni smela opravljati. Iz obrazložitve odločitve tudi izhaja, da dolžnica svojih trditev v zvezi z vojnim stanjem v BiH in možnostjo izterjave istega dolga od prvo tožene stranke ni z ničemer dokazala. Takšna trditev je neprimerna, saj dolžnik ne more dokazati plačilnega prometa v vojnem stanju, ker takih dokazov na noben način ne more pridobiti. Je pa dolžnik dokazal, da vabila na sodišče ni prejel (poštna knjiga) in da je bil le uvoznik, če pa je v postopku poskušal na miren način reševati stvari, to še ne pomeni priznanje dolga. Dolžnik je prosil tudi pravega dolžnika - tj. R. za podatke in prav tako J., vendar teh podatkov o plačilih ni dobil. Na banki so mu sicer povedali, da je bila garancija vnovčena, več pa mu niso hoteli povedati. Že starost sodbe daje dvom v njeno aktualnost, saj devet let od pravnomočno zaključenega postopka pomeni lahko marsikaj - ne le izterjavo v različnih državah, tudi pozabljanje pri dolžniku (C.), ki se po vedenju dolžnika iz tega spora stvari ne spominja. Namreč, dolžnik je tudi sam prosil upnika, da terja plačilo od pravega dolžnika. V obširnih pismih mu je pojasnjeval situacijo in način poslovanja v tedanji SFRJ, vendar brezuspešno. Kot sedaj vidi, je upniku do poplačila ne glede na dolžnika, zaradi česar je izbral najlažjo pot - nepremičnine dolžnika v R Sloveniji. Kot že rečeno, pa ni garancije, da ne bi upnik enakega zneska terjal tudi od C., tega dolžnik ne ve in ne more dokazati.

Listinsko nesporna bi morala biti naslednja dejstva: da je pogodbo o leasingu z dne 16.10.1989 podpisalo podjetje P., Italija kot dajalec leasinga, R. kot koristnik leasniga in U. kot uvoznik v tem poslu; da je obveznost plačila po navedeni pogodbi prevzel R.; da je bila v korist P. izdana bančna garancija J. po nalogu C. in da je U. po pogodbi o leasingu imel le status pristojne (registrirane) uvozne organizacije. Zato je nemogoče, da bi sodišče v zakonitem postopku organizaciji za zunanjetrgovinski promet, kot je dolžnik, naložilo plačilo obveznosti dejanskega dolžnika, če bi le vpogledalo zadevno leasing pogodbo.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe (sodbe sodišča v Gorici, Italija, opr.št. 248/96 z dne 14.3.1996). Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur.l.RS št. 56/99) v 108. čl. in naslednjih ureja poseben postopek priznanja tuje sodne odločbe, vendar pa 6. odst. 108. čl. ZMZPP tudi določa, da če o priznanju tuje sodne odločbe ni bil izdan poseben sklep, lahko vsako sodišče odloča o priznanju odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek.

Glede na takšno ureditev je sodišče prve stopnje v sklepu o izvršbi z dne 18.2.2004 pravilno odločilo o priznanju navedene sodbe kot o predhodnem vprašanju in pravilno temeljilo svojo odločitev na ZMZPP, saj uporaba predpisov Evropske unije (EU) še ni prišla v poštev, glede na to, da je bil sklep o izvršbi izdan pred vstopom Slovenije v EU, ugovor zoper sklep o izvršbi je bil vložen pred tem, pa tudi sodba, ki predstavlja v obravnavani zadevi izvršilni naslov, je bila izdana pred tem.

Po določilu 1. odst. 96. čl. ZMZPP sodišče Republike Slovenije zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku. Pri tem se zlasti šteje, da oseba, zoper katero je bila izdana tuja sodna odločba, ni mogla sodelovati v postopku, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušana, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji (2. odst. 96. čl. ZMZPP). Sodišče torej zavrne priznanje tuje sodne odločbe le zaradi najhujših postopkovnih kršitev takšne narave, ki so stranki preprečile sodelovanje v postopku, iz katerega izvira sodba. In tudi po mnenju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru takšne kršitve niso bile storjene.

V zvezi s priznanjem sodbe italijanskega sodišča dolžnik v pritožbi delno ponavlja svoje trditve, podane glede tega vprašanja že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tako navaja, da ni resnično dejstvo, ki ga je v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče prve stopnje, češ da je dolžnik poslal svojega zastopnika na sodišče v Gorico v Italiji, saj da je dejansko bila pisarniška delavka iz poslovne enote v V. tista, ki je na sodišče odnesla odgovor na tožbo. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi trditvami ugotavlja, da niti ni pomembno, kdo je odnesel odgovor na tožbo na sodišče, ampak je pomembno, da je odgovor na tožbo s strani sedanjega dolžnika v pravdnem postopku bil vložen; kar se pa tiče trditev, da naj bi odgovor na tožbo za sedanjega dolžnika podal zakoniti zastopnik ene tožene stranke za obe toženi stranki (čeprav teh pooblastil ni imel), je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da si prihaja dolžnik v tem delu svojih trditev v nasprotje, saj v ugovoru zoper sklep o izvršbi trdi, da M.C., ki je podal dopis z odgovorom na tožbo, ni bil zakoniti zastopnik dolžnika, v ugovoru zoper sklep o začasni oredbi, ki je bila izdana v predmetni zadevi, pa izrecno navaja, da je bil imenovani zastopnik dolžnika. Glede na navedeno nasprotje v dolžnikovih navedbah sodišče prve stopnje utemeljeno ni sprejelo trditev dolžnika, češ da odgovora na tožbo ni podal njegov zakoniti zastopnik. Dolžnik sam je v postopku na prvi stopnji navajal, da ga je v postopku pred italijanskim sodišče zastopal začasni zastopnik; vendar pa v zvezi s tem ni zatrjeval, da bi bil ta postavljen v nasprotju s postopkovnim predpisom sodišča, ki je izdalo sodbo, ampak da je s takšnim načinom zagotovitve dolžnikove prisotnosti v postopku, sodišče odločilo v škodo dolžnika (ki da je bil le uvoznik stvari v skladu s tedaj veljavnimi predpisi SFRJ, ne pa zavezanec za plačilo). Utemeljeno pa ni niti sklicevanje dolžnika na dejstvo, da je bila sodba izdana v odsotnosti toženca (sedanjega dolžnika) v času, ko je v njegovi državi bilo razglašeno vojno stanje (od 4.4.1992 do konca leta 1996) in da je to nemoralno in v nasprotju z javnim redom RS. Po mnenju pritožbenega sodišča gre za to, da če bi sodba italijanskega sodišča bila za dolžnika presenečenje, potem bi navedene trditve lahko tudi imele določeno težo, vendar pa je v obravnavanem primeru dolžnik vedel za postopek (v katerem ga je zastopal začasni zastopnik, kot je to sam navajal), vedel pa je tudi za sodbo, ki je bila izdana na njegovi podlagi, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je zastopnik dolžnika, M.C. (in S.Č.) 6.11.1996 (torej še v času vojnega stanja v državi dolžnika), na sestanku v Gorici z zastopnikom upnika dogovarjal o načinu poravnavanja obveznosti po navedeni sodbi. Ta sodba pa tudi vsebuje potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti, dolžnik pa ni niti zatrjeval in niti izkazal, da bi potrdilo o pravnomočnosti kakorkoli izpodbijal, zato ni mogoče upoštevati njegove trditve, češ da sodbe ni dobil. Skladno z 2. odst. 98. čl. ZMZPP sodišče zavrne priznanje tuje sodne odločbe v primeru, če sodišče, ki je odločbo izdalo, ni upoštevalo sporazuma o pristojnosti sodišč Republike Slovenije. V obravnavanem primeru pa ni šlo za takšen sporazum, ampak je potrditvah dolžnika bilo v pogodbi predvideno reševanje sporov pred švicarsko arbitražo, glede na to je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ugovor dolžnika v tem delu.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi navedbe dolžnika v delu, kolikor se te tičejo same terjatve. Dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ne more izpodbijati samega obstoja upnikove terjatve zoper njega oziroma ne more uspešno uveljavljati trditve, da mu je bila s sodbo neutemeljeno naložena obveznost; in ravno to poskuša dolžnik tudi v pritožbi, ko obširneje izpostavlja, da je pravi dolžnik C. - koristnik leasinga po pogodbi o leasingu z dne

16.10.1989, pritožnik pa da je imel po tej pogodbi le status pristojne uvozne organizacije.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje; pri tem ni upoštevalo odgovora upnika na pritožbo, glede na to, da ta v zvezi s pritožbo zoper sklep ni predviden (366. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).