Jedro

ZJU ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 (o prevedbi plače v nov plačni sistem) na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost in odpravo (dokončnega) sklepa z dne 17. 11. 2008 (zoper katerega tožnik v zakonskem roku ni uveljavljal varstva pravic), pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbo Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 2. 2015 v 2. točki spremenilo tako, da je pritožbo tožnika zaradi molka organa prve stopnje v zvezi z vloženo zahtevo za odpravo kršitev pravic z dne 9. 12. 2011 in zoper sklep z dne 9. 1. 2012, da se kot neutemeljena zavrne (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep tožene stranke z dne 17. 11. 2008 ničen in nezakonit ter se kot takšen odpravi; da se odločbi tožene stranke 9. 1. 2012 in 15. 2. 2012 (glede I. točke) razveljavita; da je tožena stranka dolžna za tožnika opraviti novo sistemizacijo delovnih mest s prevedbo plače, in sicer tako, da bo tožnik pri svoji plači izenačen s plačo, ki bi jo prejemal v primeru, da bi dne 31. 7. 2008 oz. ob prevedbi še vedno zasedal delovno mesto policist specialist oziroma upoštevaje organizacijske spremembe pri toženi stranki in veljavne predpise glede napredovanja temu delovnemu mestu enakovredno delovno mesto (II. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo v delu, da je tožena stranka dolžna za obdobje od 1. 8. 2008 dalje do izpolnitve zahteve iz prejšnje točke obračunati in tožniku izplačati razliko med plačami, ki bi tožniku pripadale na podlagi ravnanja iz prejšnje točke in dejansko izplačanimi plačami, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 417,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje vezano na zahtevke tožnika, da se ugotovi ničnost sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008. Zaključek sodišča, da je vprašanje neveljavnosti posamičnih aktov delodajalca urejeno v Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) z zaključenim krogom sankcij, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008, na podlagi prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), je materialnopravno zmotno. Tožnik je vezano na zahtevo ugotovitve ničnosti zatrjeval in dokazal, da je tožena stranka z navedenim aktom posegla v pridobljene pravice tožnika. Nesporno je, da je tožnik delovni invalid. V 88. členu Zakona o Policiji so policistom - delovnim invalidom priznane posebne pravice, katere je tožnik pridobil pred prevedbo v letu 2008 in katere so mu bile s sklepom tožene stranke z dne 17. 11. 2008 neupravičeno odvzete. Tožena stranka je z dopisom z dne 3. 12. 2010 dejansko priznala, da je nova ureditev nezakonita, pa vseeno se nezakonita situacija, kljub temu, da ima ustrezno zakonsko podlago, ne želi sanirati. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek v zvezi z zatrjevanim nemoralnim ravnanjem tožene stranke, to je zavračanjem tožnika, da bodo stvari urejene, čemur je tožnik verjel in iz tega razloga tudi ni uveljavljal dovoljenih pravnih sredstev. Ko je nepravilnost ugotovil, pa je s strani toženke prejel obljube, da bo nezakonitost sanirana. Meni, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, zato je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje, saj zatrjevane nezakonitosti vsebinsko ni presojalo, prav tako pa se ni opredelilo do zatrjevanega nemoralnega ravnanja tožene stranke. Tožnik z 2. točko tožbenega zahtevka, ki je posledica predhodnega postopka po 77.a členu ZJU, zahteva razveljavitev sklepov tožene stranke izdanih dne 9. 1. 2012 in 15. 2. 2012 in ne sklepa z dne 17. 11. 2008. Razveljavitev teh dveh sklepov sama po sebi še ne posega v sklep z dne 17. 11. 2008, vendar bi toženka dobila nekakšno instrukcijo, da to stanje v ponovljenem postopku na podlagi 77.a člena ZJU odpravi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je tožnik dne 9. 12. 2011 na toženo stranko naslovil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja oz. spremembo nezakonitega akta (na podlagi 77.a člena ZJU), v kateri je navedel, da je sklep tožene stranke z dne 17. 11. 2008, s katerim mu je bilo odrejeno nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu „policist specialist“ od 1. 8. 2008 dalje, v nasprotju z zakonom (A3); - da je tožena stranka s sklepom z dne 9. 1. 2012 tožnikovo zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja zavrnila in navedla, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od leta 1992 dalje, od 1. 6. 1997 dalje na delovnem mestu „policist specialist ..“, od 23. 1. 1999 dalje pa na delovnem mestu „policist“. Ob prehodu v nov plačni sistem mu je bila ponujena v podpis pogodba o zaposlitvi, ki je ni podpisal, zato mu je bil izdan sklep z dne 27. 11. 2008, v katerem je bilo določeno, da s 1. 8. 2008 nadaljuje delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu „policist specialist“ v 28. plačilnem razredu; - da je bila tožnikova plača prevedena v nov plačni sistem s sklepom z dne 17. 11. 2008 in zoper ta sklep tožnik ni uveljavljal pravnega varstva, zato je postal dokončen in pravnomočen; - da tožnik v predmetnem sporu zahteva odpravo sklepa tožene stranke z dne 9. 1. 2012 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 2. 2012, ugotovitev ničnosti sklepa z dne 17. 11. 2008 ter da tožena stranka naredi novo sistemizacijo delovnega mesta s prevedbo plače tako, da bo v svoji plači izenačen s plačo, ki bi jo prejemal v primeru, da bi 31. 7. 2008 zasedal delovno mesto „policist specialist ...“.

6. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v kolikor se tožnik ni strinjal z razporeditvijo ob prevedbi, bi moral vložiti pritožbo ali vsaj naknadno predlog za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 17. 11. 2008, ki je vseboval jasen pravni pouk, da se zoper sklep lahko vloži pritožba v roku 8 dni od vročitve sklepa. Naveden sklep je bil tožniku vročen 1. 12. 2008 in tožnik zoper sklep ni vložil pritožbe in tudi v nadaljevanju ni sprožil sodnega spora.

7. ZJU v prvem odstavku 75. člena določa, da se pogodba o zaposlitvi in drugi akti, s katerimi se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, lahko deloma razveljavijo, če so posamezne določbe v škodo javnega interesa ali v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo ter nadomesti z določbami, ki so v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo. Po določbi 76. člena ZJU o razveljavitvi odloča Komisija za pritožbe na lastno pobudo oziroma na predlog samega javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, računskega sodišča ali inšpektorata. Rok za razveljavitev in odškodnino ureja 77. člen ZJU, ki določa, da se sklepi o razveljavitvi iz tega poglavja lahko izdajo v treh letih od sklenitve pogodbe oz. aneksa h pogodbi ali izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek). Tožnik v roku 3 let (torej od 1. 12. 2011) ni podal predloga za razveljavitev sklepa na Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja. Tožnikova pritožba zoper sklep z dne 9. 1. 2012 (ki ni bila predlog za razveljavitev sklepa z dne 17. 11. 2008 v smislu določil 74. in 75. člena ZJU) je bila na komisijo za pritožbe vložena šele 21. 1. 2012, torej po preteku 3-letnega roka od izdaje sklepa z dne 17. 11. 2008. Ker tožnik ni uveljavljal neveljavnosti sklepa z dne 17. 11. 2008 po postopkih in v rokih, ki jih določa ZJU, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila s potekom roka za tožnika ta pravica izgubljena. Sklep z dne 17. 11. 2008 je tako pravnomočen.

8. V konkretnem primeru je tožnik po poteku 3-letnega roka na toženo stranko vložil zahtevo za odpravo kršitve iz delovnega razmerja, s katero je zahteval, da delodajalec sklep z dne 17. 11. 2008 spremeni na podlagi 77.a člena ZJU(1). Navedena določba daje podlago le predstojniku, da lahko spremeni izdan akt, če meni, da je v nasprotju s s prisilnimi predpisi, vendar je v konkretnem primeru tožena stranka očitno menila, da je sklep z dne 17. 11. 2008 zakonit (kar izhaja tudi iz obrazložitve sklepa z dne 9. 1. 2012). Zato tožnik z vložitvijo zahteve za odpravo kršitev iz delovnega razmerja na podlagi 77.a člena ZJU v sodnem postopku ne more doseči spremembe ali odprave sklepa z dne 17. 11. 2008. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

9. Glede uveljavljanja ničnosti prvi odstavek 86. člena OZ določa, da je pogodba, ki nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje drugega. V konkretnem primeru ZJU natančno ureja postopek za uveljavljanje neveljavnosti posamičnega akta delodajalca. Delavec tako lahko na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZJU zoper sklepe delodajalca o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja vloži pritožbo v roku 8 dni od vročitve sklepa, o kateri odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 35. člena ZJU), ker ima v nadaljevanju možnost sodnega varstva v 30 dneh od vročitve sklepa komisije za pritožbe oz. od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepe komisije za pritožbe (drugi odstavek 25. člena ZJU). Prav tako javnemu uslužbencu ZJU v 74. in 75. členu daje možnost vložitve predloga za razveljavitev sklepa delodajalca, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca. O predlogu odloča komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (prvi odstavek 76. člena ZJU), pri čemer se sklepi o razveljavitvi lahko izdajo v 3 letih od izdaje odločbe ali sklepa (prvi odstavek 77. člena ZJU). Neveljavnost posamičnih aktov delodajalca je torej urejena v ZJU, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za ugotovitev ničnosti sklepa tožene stranke z dne 17. 11. 2008 na podlagi prvega odstavka 86. člena OZ, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost in odpravo sklepa z dne 17. 11. 2008, pravilno zavrnilo.

10. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ta določa, da lahko predstojnik ne glede na določbe X. poglavja ZJU kadarkoli v korist javnega uslužbenca spremeni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca, če ugotovi, da je akt v neskladju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivne pogodbe.