Jedro

Nujna BPP se dodeli za tisto dejanje prosilcu, ki mu je nujno potrebno, da se izogne posledicam, kar ne velja za sestavo in vložitev revizije, saj se ta lahko vloži le, če je dopuščena, zato posledično odločitev o BPP za njeno sestavo in vložitev ni nujna, o njej bi lahko sodišče odločalo kot o redni BPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju št. Bpp 386/2022 z dne 30. 3. 2022 se odpravi in se vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahtevek prizadete stranke A. A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnji A. A. (prizadete stranke v tem postopku) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) ugodila in ji odobrila nujno BPP v obliki sestave in vložitve predloga za dopustitev revizije ter za sestavo in vložitev revizije zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju opr. št. III N 682/2020 z dne 15. 10. 2021 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 4/2022 z dne 26. 1. 2022 (s katerim je bila zakonska zveza med predlagateljem in prosilko kot nasprotno udeleženko razvezana iz razloga nevzdržnosti).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prosilka vložila nepopolno prošnjo, ki jo po pozivu sodišča na dopolnitev kljub dvema dopisoma z dne 25. 3. 2022 in 26. 3. 2022 v postavljenem roku ni dopolnila tako, da bi bila sposobna za obravnavanje. Sodišče je po uradni dolžnosti pridobilo sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. III N 682/2020 z dne 15. 10. 2021 in sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 4/2022 z dne 26. 1. 2022. Organ po pregledu predloženih listin ni mogel ugotoviti, ali prosilka izpolnjuje subjektivni pogoj za dodelitev BPP, saj v trenutku odločanja o prošnji še ni razpolagal z vsemi podatki o njenem finančnem in premoženjskem stanju in jih bo tako še moral pridobiti iz uradnih evidenc. Prošnja prosilke tako ne vsebuje vseh za odločanje potrebnih podatkov, v skladu z določili 32. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), vendar pa se prosilki izteka rok za vložitev predloga za dopustitev revizije, zato je organ na podlagi 36. člena ZBPP odločil, da se prosilki odobri nujna BPP. Meni, da prosilka izpolnjuje pogoje po 24. členu ZBPP v zvezi s presojo objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Pri tem je s pogledom v elektronski nepravdni vpisnik navedene zadeve ugotovila, da se je postopek vodil zaradi razveze zakonske zveze na predlog predlagatelja D.T. zoper prosilko, ta je zoper sklep vložila pritožbo, Višje sodišče v Celju pa je njeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (pravnomočen je postal 26. 1. 2022). Sklicuje se na 367.b člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku glede pravočasne vložitve predloga za revizijo (v 30 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje). Ugotavlja, da prosilka sicer v prošnji ni navedla razlogov za predlog za dopustitev revizije. Šele v telefonskem pogovoru, kot izhaja iz U.Z. z dne 18. 3. 2022, pa je povedala, da želi v zadevi vložiti predlog za dopustitev revizije in revizijo zato, ker so bile v postopku kršitve. Organ po pregledu zadeve ugotavlja, da ni na prvi pogled mogoče zaključiti, da prosilka z vložitvijo predloga za dopustitev revizije ne bi imela vsaj minimalnih izgledov za uspeh. Prav tako pa je za prosilko nedvomno izjemnega pomena, da bo lahko s strokovno pomočjo odvetnice sestavila predlog za dopustitev revizije. Po oceni sodišča bo prosilka pri oblikovanju tega nedvomno potrebovala strokovno pomoč odvetnice. Zadeva tako ni očitno nerazumna, je pa tudi pomembna za osebni in socialno-ekonomski položaj prosilke. Tako je izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči v skladu s 24. členom ZBPP.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Pri tem se v tožbi sklicuje na 36. in 24. člen ZBPP. Navaja, da je sodišče s sklepom Cp 4/2022 z dne 26. 1. 2022 razvezalo zakonsko zvezo med prosilko, ki je bila v postopku udeležena kot nasprotna udeleženka, in predlagateljem iz razloga nevzdržnosti. Prosilka ne soglaša z razvezo zakonske zveze, saj meni, da zakonski razlog nevzdržnosti za razvezo zakonske zveze ni izpolnjen. V zvezi s slednjim želi prosilka zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Celju Cp 4/2022 z dne 26. 1. 2022 vložiti predlog za dopustitev revizije in revizijo. Prosilka v prošnji konkretnih razlogov za predlog za dopustitev revizije ni navedla, je pa v telefonskem razgovoru s toženo stranko (zgolj pavšalno) zatrjevala, da so bile v postopku kršitve. Tožena stranka je presodila, da prosilka izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP in ji zaprošeno BPP tudi dodelila. Tožnik meni, da je odločitev v delu, kjer je prosilki odobrena nujna BPP (tudi) za sestavo revizije, v nasprotju z določbo 36. člena ZBPP. Če bi prosilka izpolnjevala objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP (pa ga po mnenju tožnika ne), bi bila torej kvečjemu upravičena do nujne BPP zgolj za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije, nikakor pa ne tudi za sestavo in vložitev revizije. Prav tako je odločitev v tem delu preuranjena, saj ta postopek še ni v teku in tudi ni gotovo, ali bo revizija dopuščena, zato ni mogoče vnaprej dodeliti BPP za sodni postopek, za katerega ni gotovo, ali sploh bo, zlasti ne nujne.

4. Tožnik tudi meni, da prosilka tudi ne izpolnjuje objektivnega pogoja, ki določa, da mora imeti prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tj. z vložitvijo predloga za dopustitev revizije (in sestavo in vložitev revizije) zoper sklep Višjega sodišča v Celju Cp 4/2022 z dne 26. 1. 2022. Tožena stranka je presodila, da prosilka izpolnjuje kriterij na podlagi določbe 24. člena ZBPP, vendar je po navedeni določbi pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP je obseg navedene zakonske določbe večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Meje oziroma obseg tega preizkusa predstavlja standard očitnosti (tako sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013), pri čemer očitno pomeni, da je spoznavno na prvi pogled (tako sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1479/2021-7 z dne 26. 10. 2021). Zakonska zveza je inštitut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Čim vsi ti elementi zakonske zveze niso več vzajemno podani, je njena nevzdržnost le še nujna posledica, četudi jo kot tako doživlja le eden od obeh partnerjev. Sklenitev in prav tako razveza zakonske zveze je svobodna odločitev vsakega posameznika, zato zadostuje že, da eden izmed zakoncev sklenjene zakonske zveze te ne želi več ohranjati. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakonska zveza nevzdržna za enega od zakoncev, prosilka ne more prisiliti sedaj bivšega zakonca, da v zakonski zvezi vztraja. Ovira za sprejeto odločitev ne more biti niti prosilkino nestrinjanje z razvezo oziroma razlogom vsebine nevzdržnosti. V taki situaciji mora sodišče razvezati zakonsko zvezo kljub temu, da bi želel drug zakonec v zakonski zvezi vztrajati. V nasprotnem primeru bi se namreč zakonca sililo v vztrajanje v (zanj) nevzdržni zakonski zvezi, kar bi pomenilo poseg v njegovo ustavno varovano dostojanstvo. Takšnega trdnega in jasno oblikovanega stališča sodne prakse prosilka ne more omajati v postopku pred Vrhovnim sodiščem. Glede na navedeno tožnik ocenjuje, da je zadeva očitno nerazumna in prosilka ne izpolnjuje kriterija iz 24. člena ZBPP. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilke zavrne kot neutemeljen, podrejeno vrne v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Sodišče je tožbo poslalo v izjavo tudi prizadeti stranki - prosilki A. A., ki v obširnem odgovoru na tožbo navaja, da ne drži, da ne bi soglašala z razvezo zakonske zveze, ker bi menila, da zakonski razlog nevzdržnosti za razvezo zakonske zveze ni izpolnjen. Pojasnjuje, da na podani prošnji za BPP ni navedla razlogov, zakaj želi uveljaviti izredno pravno sredstvo, k prošnji tudi niso bile priložene nobene listine, iz katerih bi bili razvidni razlogi uveljavitve izrednega pravnega sredstva. Meni, da po telefonu uslužbenka strokovne službe za BPP ni bila upravičena poizvedovati po razlogih za izbiro izrednega pravnega sredstva in kateri zapleti so botrovali tej odločitvi. Enako velja tudi glede dopisa z dne 18. 3. 2022, ko je še druga uslužbenka skušala pridobiti od nje podatke o razlogih nepravdne zadeve in posredovanja tajnih listin sodišču, ki predstavljajo tajne oz. zaupne podatke iz nepravdne zadeve, razveze zakonske zveze. Meni, da je tožena stranka pravilno presodila, da izpolnjuje pogoj iz 24. člena ZBPP in ji zaprošeno BPP tudi dodelila. Navaja, da v nepravdni zadevi III N 682/2020 predlagatelj razveze zakonske zveze ni bil zaslišan v postopku, ko je sama sodišču na prvem naroku 9. 7. 2021 predstavila dokaze predlagateljevih kaznivih dejanj zoper njo. Sodnica je imela sprva namero zaslišati predlagatelja, kar je dala vedeti tudi predlagateljevi pooblaščenki na razpravi, vendar je sodnica kasneje opustila to namero in brez zaslišanja predlagatelja izdala sklep o razvezi zakonske zveze. V nepravdnem postopku je tako sodišče prve stopnje kršilo bistveno določilo določb postopka - s tem, ko je sodišče opustilo zaslišanje predlagatelja, so bile razmere v zakonski zvezi predstavljene le enostransko. S tem se je porušilo procesno razmerje med strankama, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka. S tem, ko so bila kršena bistvena določila nepravdnega postopka, je bilo posledično ugotovljeno napačno dejansko stanje in tudi podana nepravilna končna odločitev sodišča. Iz navedenega izhaja, da je nastal upravičen razlog za uveljavitev izrednega pravnega sredstva, kar je očitno prepoznal tudi organ za BPP, ko ji je podelil zaprošeno BPP. Opredeljuje se še do ravnanj dodeljene ji odvetnice B. B. ter uslužbenk strokovne službe za BPP. Strinja se sicer s stališčem tožnika, da nikakor ni upravičena do nujne BPP za sestavo in vložitev revizije, ker je v tem delu odločitev preuranjena, saj ta postopek še ni v teku in ni gotovo, ali bo revizija dopuščena. Glavni razlog v moralnem smislu, zakaj podaja predlog za dopustitev revizije, je ohranitev svetosti zakonske zveze - zaveze, ki je v Božjih očeh nedotakljiva, z vsemi pravnimi pravicami, ki iz nje izhajajo. Zakonska ureditev je zaveza za vse življenje, do smrti. Če bi bil predlagatelj zaslišan, te obljube ne bi prelomil. Tako ni dokazal niti tega, da je zanj zakonska zveza postala nevzdržna v subjektivnem pogledu, še manj pa v objektivnem pogledu. V postopkovnem smislu pa je glavni razlog nestrinjanja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki ni zaslišalo predlagatelja, drugostopenjsko sodišče pa je nezakonito ravnanje prvostopenjskega enostavno povzelo in prikrilo njegove nezakonitosti. Opredeljuje se tudi do ravnanj odvetnic C. C. ter D. D., kakor tudi do sklepa Bpp 386/2022 z dne 7. 4. 2022 in 19. 4. 2022. Dodaja še, da kdor molči in ne odgovori na tožbo, se z vsebino (tožbe) strinja.

7. Sodišče je v tej zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 21. 9. 2022, kjer je vpogledalo v vse listine v upravnem spisu zadeve ter v sodni spis predložene listine A1 (izpodbijani akt) s strani tožnika, kakor tudi priloge C1 - C6 prizadete stranke.

8. Sodišče pa je zavrnilo vpogled v prilogo C7 - zgoščenko prizadete stranke, predloženo na naroku, s katero je prizadeta stranka želela dokazovati, da je v postopku, ko je skušala naznaniti disciplinske kršitve odvetnice B. B., kakor tudi, ko je o sodnici, ki je odločala v nepravdnem postopku, želela vložiti naznanitev na Sodni svet, trčila na kazniva dejanja odločevalcev - pooblaščenih oseb, ki prikrivajo kazniva dejanja, tako glede disciplinskega postopka odvetnice, kot na Sodnem svetu ter disciplinskem sodišču, kar so prikrili z nezakonitimi dopisi, ki so na zgoščenki, s čimer navedeni zlorabljajo svoj položaj. Pojasnila je tudi, da so na zgoščenki C7 tudi dokazila, da tudi policija ne ukrepa, kajti 21. 3. je bila vložena ovadba zoper E. E., višjo pravosodno svetovalko pri toženi stranki, pri čemer do danes še ni bilo nič ukrepano, ukrepali pa niti niso s kazensko ovadbo B. B., kot tudi ne zoper svetovalko F. F. kot tudi predsednico tožene stranke R. R. Ker navedena dejstva niso pravnorelevantna v konkretni zadevi, kjer sodišče preverja zakonitost in pravilnost izpodbijanega akta, je sodišče zavrnilo izvedbo navedenega dokaza.

9. Sodišče pripominja v zvezi z navedbo prizadete stranke glede strinjanja z vsebino tožbe, če tožena stranka po njenem prejemu molči, da v upravnem sporu ni mogoče izdati zamudne sodbe. O tem vprašanju se je sicer izreklo tudi že Vrhovno sodišče, vendar v okoliščinah, ko še ni veljala sprememba ZPP iz leta 2017.1 Do uveljavitve ZPP-E je po ZUS-1 veljalo, da se za vprašanja, ki niso urejena z ZUS-1, "primerno" uporabljajo določbe ZPP. Z uveljavitvijo ZPP-E pa velja, da se "v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače." Zamudna sodba temelji na opustitvi zakonske dolžnosti podati (obrazložen) odgovor na tožbo.2 Ta vidik pa ZUS-1 ureja drugače, saj v 38. členu ne določa obveznosti vložitve odgovora na tožbo. Predvideva le, da sodišče pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženki in drugim strankam (prvi odstavek) in da določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od trideset dni (drugi odstavek), pri čemer mora tožena stranka v določenem roku poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če jih ne pošlje niti na novo zahtevo ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o stvari tudi brez spisov (tretji odstavek). Vrhovno sodišče je v okoliščinah, ko še ni veljal ZPP-E, iz tega izpeljalo interpretacijo, da mora tožena stranka poslati upravne spise, lahko pa izkoristi možnost in na tožbo odgovori. Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 (38. člen tega zakona) ni obveznost tožene stranke, odločitev tožene stranke, da te možnosti ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Uporaba določb ZPP o zamudni sodbi v upravnem sporu bi zato po mnenju Vrhovnega sodišča pomenila "neprimerno" uporabo ZPP v upravnem sporu.3 Temu mnenju se tudi naslovno sodišče pridružuje in zato v konkretni zadevi, kjer sicer tožena stranka ni odgovorila na tožbo ob tem, ko je sodišču posredovala upravne spise v zvezi z zadevo, ni izdalo zamudne sodbe.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče v obravnavani zadevi uvodoma ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na določbah 36. in 24. člena ZBPP, ki določa pogoje za dodelitev nujne BPP. Med strankama in prizadeto stranko ni sporno, da zaradi nujnosti zadeve ni bilo možno pridobiti vseh listin glede ugotovitve izpolnjevanja subjektivnega pogoja prosilke za dodelitev nujne BPP. Nadalje med njimi tudi ni sporno, da prosilka v prošnji ni navedla niti opravilne številke nepravdne zadeve, v zvezi s katero je zaprosila za nujno BPP za sestavo in vložitev dopustitve revizije in same revizije, kakor tudi ni navedla drugih dejstev o zadevi, v telefonskem razgovoru je šele navedla opravilno številko zadeve, kasneje v telefonskem razgovoru pa še to, da želi izredno pravno sredstvo uveljaviti zaradi kršitev v postopku.

12. Nujno BPP ureja 36. člen ZBPP, in sicer določa, da če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje, mu pristojni organ za BPP po presoji izpolnjevanja pogojev iz 24. člena tega zakona, ne glede na njegov materialni položaj, nemudoma dodeli BPP samo za tisto dejanje, ki mu je nujno potrebno, da se izogne posledicam. Po navedenem tako mora prosilec za priznanje nujne BPP izpolnjevati pogoje iz 24. člena ZBPP.

13. Sodišče se najprej opredeljuje glede dodelitve nujne BPP za sestavo in vložitev revizije. Že tožnik, ki mu sicer pritrjuje tudi sama prizadeta stranka, navaja, da je odločitev v delu, kjer je prosilki odobrena nujna BPP (tudi) za sestavo revizije, v nasprotju z določbo 36. člena ZBPP. Meni, da je odločitev v tem delu preuranjena, saj ta postopek še ni v teku in tudi ni gotovo, ali bo revizija dopuščena, zato ni mogoče vnaprej dodeliti BPP za sodni postopek, za katerega ni gotovo, ali sploh bo, zlasti ne nujne. Sodišče se strinja z navedeno ugotovitvijo. Po 36. členu ZBPP se namreč kot nujna BPP dodeli (ne glede na izpolnjevanje subjektivnih pogojev) le BPP za tisto dejanje prosilcu, ki mu je nujno potrebno, da se izogne posledicam (če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje). Navedeno ne velja za sestavo in vložitev same revizije, saj se ta lahko vloži le, če je dopuščena, zato posledično odločitev o BPP za njeno sestavo in vložitev ni nujna, o njej bi lahko sodišče odločalo kot o redni BPP. Zato je v tem delu sodišče ugotovilo, da je bila za sestavo in vložitev revizije neupravičeno in v nasprotju s 36. členom ZBPP prizadeti stranki dodeljena nujna BPP, zato je že zato tožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano odločbo v tem delu odpravilo in jo vrnilo toženi stranki v tem delu v ponovni postopek.

14. Tožnik nadalje ugovarja, da je za sestavo in vložitev dopustitve revizije prosilki (pa tudi sicer za vložitev in sestavo revizije) tožena stranka nepravilno preučila izpolnjevanje pogojev po 24. členu ZBPP in posledično neutemeljeno dodelila za navedena dejanja nujno BPP prizadeti stranki.

15. Tudi pri odločanju o dodelitvi nujne BPP, je treba (enako kot pri odločanju o dodelitvi redne ali izjemne BPP, glej tretji odstavek 11. člena in 22. člen ZBPP) ugotavljati, ali je izpolnjen objektivni kriterij za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Takšna zakonska ureditev sledi namenu (Z)BPP, ki ni v tem, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, v katerih prosilec nima verjetnih izgledov za uspeh. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo prosilca za uspeh v postopku dopušča tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

16. Glede na 24. člen ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialnoekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po 32. členu ZBPP pa mora prošnja za BPP vsebovati tudi podatke o zadevi.

17. Navedeno pomeni, da bi morala prosilka v prošnji za BPP o zadevi navesti ne le, da vlaga prošnjo v zvezi z nepravdno zadevo (glede katere je potem opr. št. navedla v telefonskem razgovoru) in da želi BPP za dopustitev revizije oz. revizijo, pač pa tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi organ za BPP lahko ocenil, ali bi prosilka z navedenim izrednim sredstvom lahko uspela. Prosilka pa je tudi v naknadnem telefonskem razgovoru le navedla, da želi vložiti to pravno sredstvo zaradi kršitev v postopku, ki jih ni podrobneje opredelila. Iz odločitev prvo- in drugostopenjskega sodišča v nepravdni zadevi (ki se nahajajo v upravnem spisu), pa tudi iz odgovora na tožbo prizadete stranke v konkretni zadevi in njenih navedb v zaključni besedi opravljenega naroka v zadevi pa je razvidno, da s kršitvami v nepravdnem postopku prizadeta stranka opredeljuje ravnanje nepravdnega sodišča, ki ni na naroku zaslišalo predlagatelja (ki na narok ni pristopil; prosilka mu namreč tudi očita, da za svoj izostanek z naroka ni predložil opravičila) in ga tudi ni ponovno pozvalo, naj se opredeli do (lastnega) predloga razveze zakonske zveze, čeprav je bil na navedenem naroku zastopan po svoji pooblaščenki). S tem kot procesne kršitve v postopku uveljavlja dejanja v zvezi z drugo stranko v postopku in ne dejanj, ki bi bila zagrešena proti njej.

18. Vendar pa se do navedenega tožena stranka ni podrobneje opredelila, saj je že pavšalno navedbo prizadete stranke, da je prišlo do kršitev v nepravdnem postopku, vzelo kot znak, da ni na prvi pogled očitno, da prizadeta stranka s predlogom za dopustitev revizije (in nato naprej tudi revizije) ne bi imela vsaj minimalnih možnosti za uspeh, da pa zadeva očitno ni nerazumna, je dodatno utemeljila še s tem, da je za prosilko izjemnega pomena, da bo lahko s strokovno pomočjo odvetnice sestavila predlog za dopustitev revizije (za kar bo potrebovala strokovno pomoč odvetnice), kar pa je pomembno tudi za njen osebni in socialnoekonomski položaj.

19. ZBPP opredeljuje podkriterije, po katerih se oceni zadevo, da šteje za očitno nerazumno, v tretjem odstavku 24. člena, in sicer: če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ali pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Glede na to mora prošnja za BPP navajati dejstva in okoliščine o zadevi, da organ za BPP lahko po navedenih podkriterijih oceni, ali je izpolnjen kriterij, da ne gre za očitno nerazumno zadevo, česar pa prošnja prosilke tudi po pozivih tožene stranke na dopolnitev ni vsebovala.

20. Po 66. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora vloga med drugim obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem tudi zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog ter druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis. Če je vloga nepopolna, mora organ v roku 5 delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti (67. člen ZUP). Pred izdajo odločbe je namreč treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembna, strankam pa omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).

21. V konkretni zadevi je prosilka kljub pozivom tožene stranke na dopolnitev nepopolne vloge za BPP navedla le opravilno številko zadeve, v zvezi s katero je zaprosila za BPP, ter navedla, da je prišlo do (neimenovanih) kršitev v nepravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosila za BPP za izredno pravno sredstvo. Sodišče ugotavlja, da bi pred odločitvijo o izpolnjevanju objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP organ za BPP skladno z 32. členom ZBPP ter s 66., 67. in 138. členom ZUP moral imeti več podatkov o zadevi, saj bi se le tako lahko v skladu s 24. členom ZBPP prepričal o izpolnjevanju pogojev glede objektivnega pogoja za dodelitev BPP, predvsem glede ne/razumnosti zadeve, posebno v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

22. Posledično je ugotoviti, da organ za BPP ni opravil ustrezne presoje objektivnega pogoja za dodelitev BPP (24. člen ZBPP), kar pomeni, da posledično ni izkazana razumnost in verjetnost izgleda za uspeh v sodnem postopku. Razlog za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP ne predstavlja samo za sebe dejstvo, da prosilka potrebuje odvetnika za sestavo vloge za dopustitev revizije, kar je pomembno za njen socialnoekonomski položaj, kot je ugotavljal organ. Po ZBPP se (socialno šibkejši) osebi zagotovi uresničevanje pravice do sodnega varstva takrat, kadar izpolnjuje tudi objektivne pogoje, ki pomenijo določeno verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet pravne pomoči, imelo končni uspeh. Tudi pavšalne ugotovitve, da bi bila dodelitev BPP koristna glede na osebni in socialnoekonomski položaj prosilke, ne zadostijo zahtevi iz 24. člena ZBPP, ob tem, da prizadeta stranka v prošnji sploh ni podala podatkov, ki bi omogočali presojo objektivnega razloga za dodelitev BPP. Kljub temu pa je organ sklenil, da prosilka izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev BPP, ki pa ga glede na razloge izpodbijane odločbe torej ni mogoče preizkusiti.

23. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi. Razlogi za odločitev morajo biti jasni, tako da je stranki jasno, kaj so bili preudarki, ki so organ, ki je v zadevi tudi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zadeva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.4 Pomanjkljiva obrazložitev, zaradi katere odločitev ni mogoče preizkusiti, pomeni bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zato je sodišče tožbi ugodilo (tako glede odobrene BPP za sestavo in vložitev predloga za dopustitev revizije kot tudi same revizije) in izpodbijano odločbo odpravilo v celoti ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

24. Skladno s 24. členom ZBPP bo tožena stranka morala opraviti presojo, ali zadeva ni očitno nerazumna oziroma ali ima prosilka v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati.5 Navedeno pomeni, da mora organ vsaj v omejenem obsegu opraviti tudi vsebinski preizkus zadeve. To presojo organ za BPP (tožena stranka) opravi na podlagi navedb prosilke v prošnji ter podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev BPP. Od prosilke, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek BPP ne more pridobiti te pomoči, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljila razloge za uspeh (z izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodno odločbo); ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh.

**K II. točki izreka:**

25. Sodišče je zavrnilo zahtevo prizadete stranke za povrnitve stroškov postopka. Pri odmeri stroškov prizadetim strankam v upravnem sporu se skladno s sodno prakso uporablja ZPP in ne četrti odstavek 25. člena ZUS-1.6 Prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Ti stroški so po mnenju sodišča potrebni, če so v vlogi navedbe, ki so pomembne za razjasnitev zadeve oziroma vplivajo na odločitev sodišča. Po presoji sodišča pa prizadeta stranka v odgovoru na tožbo, vlogi in na izvedenem naroku takih navedb ni podala, saj je sodišče odločilo drugače, kot je sama predlagala. Tako prizadeta stranka ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča ter ji posledično po oceni sodišča niso nastali potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 10/17; v nadaljevanju: ZPP-E. 2 ZPP v 277. členu določa, da mora toženka odgovoriti na tožbo v tridesetih dneh od njene vročitve, razen če ta zakon ne določa drugače (prvi odstavek), in da mora sodišče opozoriti toženko, da bo v primeru, če v roku iz prvega odstavka tega člena ne bo odgovorila na tožbo ali če odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo (drugi odstavek). 3 Tako se opredeljuje Vrhovno sodišče v zadevi I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016, odst. 5-9. 4 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 248/2002 z dne 10. 11. 2004. 5 Iz sodne prakse Evropskega sodišče za človekove pravice je razvidno, da je treba v sistemu brezplačne pravne pomoči paziti, da odločanje v njem ne bo arbitrarno (Sialkowska proti Poljski, 8932/05, 22. 3. 2007). Pri tem pa ni nedopustno, če sodišče predlogu ugodi le, če presodi, da ima zadeva razumne možnosti za uspeh, odločitev o tem pa ne sme biti arbitrarna (Herma proti Nemciji, 54193/07, sklep 8. 12. 2009). 6 Tako sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.