Jedro

Sporazum o nadomestni izpolnitvi učinkuje le, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno dejanje, ki je predmet nove obveznosti. Gre za realno pogodbo, pri kateri mora biti za veljavno sklenitev izpolnjena dodatna predpostavka, da dolžnik hkrati z izjavo volje (ki je potrebna za sklenitev pogodbe) že opravi tudi izpolnitveno ravnanje, ki se ga z realno pogodbo zavezuje opraviti. Ker toženka izobraževanja (novega izpolnitvenega ravnanja) ni izvedla, pogodba o nadomestni izpolnitvi ni bila veljavno sklenjena in ni začela učinkovati. Prejšnja obveznost (plačila 1.567,00 EUR) zato ni ugasnila.

Kompenzacija je mogoča le v primeru obstoječih nasprotnih terjatev.

Pogojne terjatve se obravnava kot nezapadle, dokler se odložni pogoj ne izpolni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128450/2015 s 27. 10. 2015 v celotnem tretjem odstavku izreka in v prvem odstavku izreka za znesek 1.568,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2015 (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je razveljavilo v prvem odstavku izreka za znesek 72,47 EUR in za zakonske zamudne obresti, kot izhajajo iz II. točke izreka, in postopek v tem obsegu ustavilo. Toženki je naložilo plačilo 141,00 EUR pravdnih stroškov tožnice (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila pritožbo toženka in predlagala spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je (po delnem umiku tožbe) zahtevala plačilo desetih računov v skupni višini 1.568,78 EUR, izdanih na podlagi štirih pogodb, po katerih je tožnica nudila toženki storitve vzdrževanja strojne in programske opreme, najema virtualnega strežnika in poslovnega najema opreme. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR - prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Po prvem odstavku 458. člena ZPP se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica storitve opravila po naročilu toženke, ki dolga v znesku 1.567,00 EUR ni poravnala. Toženka je namreč ugovarjala, da je obstajal ustni dogovor o plačilu 1.567,00 EUR dolga s kompenzacijo, in sicer tako da toženka za tožnico opravi izobraževanje (trening prodajne ekipe) po ceni 1.567,00 EUR, nato pa se terjatvi pobotata. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je bil dogovor sklenjen pod odložnim pogojem, da bodo v letu 2014/2015 razpisana subvencijska sredstva Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije. Ker se pogoj ni izpolnil (javnega razpisa ni bilo), toženka izobraževanj ni izvedla.

7. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ustni dogovor o plačilu dolga s kompenzacijo ni bil pogojen. S temi navedbami namreč nedopustno izpodbija v prvostopnem postopku ugotovljeno dejansko stanje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedbe pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče zanemarilo elektronsko sporočilo z dne 6. 4. 2014 (pravilno 7. 4. 2014, B2)1 ne držijo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do elektronskega sporočila (15. točka izpodbijane sodbe) in pojasnilo, da ne predstavlja dokaza o natančni vsebini ustnega dogovora, sklenjenega med pravdnima strankama. Namenjeno je bilo namreč le seznanitvi računovodstva tožnice z dogovorom o plačilu dolga in navodilu za pripravo dobropisa. Ostalim naslovnikom (toženki) pa je bilo posredovano le v vednost. Pritožba sicer meni, da sporočilo ni bilo interne narave. Vendar s temi očitki toženka nasprotuje dokazni oceni prvostopnega sodišča, ki je v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati. Tudi očitek protispisnosti, ki jo pritožba vidi v zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil ustni dogovor pogojen, ni utemeljen. Tovrstna kršitev je podana le, kadar sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb, torej tedaj, ko sodišče dokazom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Gre za napako tehnične narave, ko sodišče v obrazložitev sodbe nepravilno prenese tisto, kar je v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov zapisano. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino listine (elektronskega sporočila z dne 7. 4. 2014) oziroma zapisnikov razume drugače kot stranka - v tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno. Nenazadnje pritožnica ne more uspeti z očitkom kršitve načela materialne resnice zaradi nepopolno izpeljanega dokaznega postopka. S tem namreč uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Enako velja za pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni prokurista toženke J. B. 8. Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila v obravnavanem primeru dogovorjena nadomestna izpolnitev (283. člen Obligacijskega zakonika), zaradi česar naj bi prvotna obveznost toženke (plačati 1.567,00 EUR) ugasnila. Ta sporazum namreč učinkuje le, če dolžnik hkrati opravi izpolnitveno dejanje, ki je predmet nove obveznosti. Gre za realno pogodbo, pri kateri mora biti za veljavno sklenitev izpolnjena dodatna predpostavka, da dolžnik hkrati z izjavo volje (ki je potrebna za sklenitev pogodbe) že opravi tudi izpolnitveno ravnanje, ki se ga z realno pogodbo zavezuje opraviti2 . Ker toženka izobraževanja (novega izpolnitvenega ravnanja) ni izvedla, pogodba o nadomestni izpolnitvi ni bila veljavno sklenjena in ni začela učinkovati. Prejšnja obveznost (plačila 1.567,00 EUR) zato ni ugasnila.

9. Pritožba drugačne odločitve ne more doseči z navedbami, da se lahko pobotata le nepogojni terjatvi3. V obravnavanem primeru toženka dolguje plačilo vtoževanih 1.567,00 EUR ravno zato, ker do pobota ni prišlo. Kompenzacija je mogoča le v primeru obstoječih nasprotnih terjatev. Da bi lahko prišlo do pobotanja, bi torej morala obstajati terjatev toženke iz naslova opravljenih storitev. Ker ta ni nastala (obstajala je le terjatev tožnice na plačilo dolg), do pobota ni moglo priti.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker pritožbeno sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka s pritožbo ni uspela zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, je izrek o njenih stroških odpadel (163. člen ZPP).

1 Iz elektronskega sporočila ne izhaja, da bi toženka tožnici že posredovala gradivo in termine izobraževanj. Tudi sicer pa ni bilo sporno, da sta pravdni stranki več let poslovno sodelovali, tako da je toženka tožnici zagotavljala računalniško podporo, medtem ko je toženka opravljala treninge profesionalne prodaje za tožnico. 2 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 326. 3 Drži sicer, da se lahko pobotajo le zapadle terjatve. Pogojne terjatve pa se obravnava kot nezapadle, dokler se odložni pogoj ne izpolni. Če pogojna obveznost zapade za nazaj, se ta dan lahko šteje za dan, ko o se izpolnili pogoji za pobotanje (glej M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, Ljubljana, str. 391).