Jedro

Če delodajalec ne odloči o ugovoru delavca, sodba nadomesti dokončni sklep delodajalca. Delavcu v tem primeru po 51. člen ZPPSL (in upoštevaje 12. točko 100. člena ZDR ter 106. člen ZDR) preneha delovno razmerje šele s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti razsodilo, da se razveljavi ugotovitveni sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki št. 5/2002 z dne 9.8.2002 in se ugotovi, da je tožeča stranka vse do dneva pranomočnosti te sodbe v delovnem razmerju pri toženi stranki. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko z dnem 9.8.2002 vrniti na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in jo prijaviti v socialno zavarovanje ter ji povrniti stroške zastopanja v ugovornem postopku pred toženo stranko v znesku 24.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2003 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 96.624,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje po sodišču prve stopnje dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožena stranka v pritožbi navaja glede očitka, da tožnici ni nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker v trenutkih izdaje sklepa o prenehanju še ni bil pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave, saj tožena stranka enostavno ni vedela, da sklep o prisilni poravnavi z dne 17.6.2002 ni postal pravnomočen in da tega datuma ni šteti kot dneva pravnomočnosti, saj je bil ugovor zoper sklep o potrditvi prisilne poravnave vložen pozneje in je za to dejstvo tožena stranka izvedela pozneje. Ker pa je dejansko prišlo do okoliščine, da je sklep o potrditvi prisilne poravnave postal pravnomočen šele 14.10.2002, bi bilo kvečjemu upoštevati še 30 dnevni odpovedni rok od tega datuma pravnomočnosti, to je od 14.20.2002 dalje.

Pritožba navaja, da je nesporno tožeči stranki prenehalo delovno razmerje zaradi ukinitve delovnega mesta. Če je bilo dejstvo pravnomočno ugotovljeno s 14.10.2002, je treba upoštevati, da od tega dne delovnega mesta tožnice več ni bilo in je nujno šteti prav od tega dneva dalje s tem, da je eventualno upoštevati še 30 dnevni odpovedni rok. Tožena stranka meni, da je sodišče nepravilno v konkretnem primeru zavzelo stališče, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev iz 5. odstavka 51. člena ZPPSL. Na delovnem mestu "ročni delavec 2" je bilo zaposlenih 5 delavcev in je vsem prenehalo delovno razmerje, ker je bilo delovno mesto ukinjeno. To izpričuje, da gre za primer po 2. točki 1. odst. 51. čl. ZPPSL. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu, ki se je ukinilo in s 14.10.2002 enostavno ni imela več delovnega mesta. Pritožba meni, da v konkretnem primeru ni upošteven 5. odstavka 51. člena ZPPSL, kjer je določeno, da se pri določitvi delavcev, ki jim preneha delovno razmerje na podlagi 1. odstavka navedenega člena upoštevajo kriteriji, ki so taksativno določeni.

Nadalje tožena stranka v pritožbi ocenjuje, da je dejansko stanje v konkretni zadevi nepopolno in zmotno ugotovljeno in da je odločitev sodišča nepravilna, še posebej ugotovitev sodišča, da je tožnica vse do dneva pravnomočnosti te sodbe v delovnem razmerju pri toženi stranki. K pritožbi prilaga še Analitično razvrstitev delovnih mest z dne 24.5.2002. Pritožbeno sodišče zaključuje, upoštevaje ugotovljena dejstva in pritožbene navedbe, da le-te niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila prvostopenjska odločba tožene stranke glede prenehanja delovnega razmerja izdana brez zakonite podlage, to je, ko še ni bilo pravnomočnega sklepa o začetku prisilne poravnave. Šele pravnomočni sklep bi pomenil razlog za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je bil zoper izdano odločbo prve stopnje vložen ugovor. Ob napačnem pravnem pouku je tožeča stranka vložila ugovor v okviru razumnega roka in je zato sodišče v skladu z določili 23. in 24. člena Zakona o delovnih sodiščih samo odločilo o pravici, obveznosti in odgovornosti delavca, ker odločba ni postala dokončna in ugovor ni bil reševan. Zato je s svojo sodbo sodišče nadomestilo dokončni sklep tožene stranke in bi zato delovno razmerje tožnici po 51. členu ZPPSL, upoštevaje tudi določbe 12. točke 100. člena ZDR ter 106. člena ZDR ob nedokončni in neizvršljivi odločbi delodajalca o prenehanju delovnega razmerja moglo prenehati delovno razmerje šele s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje zakonito odločilo, da je tožeča stranka vse do dneva pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče druge stopnje je tudi ob pritožbenih razlogih po uradni dolžnosti preizkusilo pravilnost uporabe materialnega prava in je iz prej navedenih razlogov zaključilo, da pritožba ni utemeljena; sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.