Jedro

Tožnik je skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izpodbijal 6. člen aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi o uvrstitvi v plačni razred in sicer s predlogom za delno razveljavitev aneksa, ki ga je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS zavrnila. Ta sklep je tožnik prejel 1. 8. 2011 in dne 17. 8. 2011 vložil tožbo. Iz tožbenih navedb izhaja, da izpodbija tako določbo 6. člena aneksa št. 4, kot tudi sklep komisije za pritožbe, vendar pa je prvotno postavil le zahtevek, s katerim je izpodbijal določbo 6. člena aneksa št. 4, dne 13. 10. 2011 pa je postavil še zahtevek, s katerim je izpodbijal tudi sklep. Ker je tožnik skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izkoristil notranjo pot za odpravo nezakonitosti uvrstitve v plačni razred, je lahko skladno z 2. odstavkom 25. člena ZJU v roku 30 dni od prejema sklepa komisije za pritožbe vložil tožbo na pristojno delovno sodišče. Ker je glede na določbe ZJU in ZSPJS tožnik lahko vložil tožbo šele po tem, ko je izkoristil notranjo pot pri delodajalcu, bi moralo sodišče prve stopnje o obeh zahtevkih za izpodbijanje odločitve delodajalca, odločiti na isti način, kar pomeni ali tožbo v celoti zavreči ali pa o zahtevkih odločiti meritorno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je 6. člen aneksa št. 4 z dne 30. 3. 2011 nezakonit v delu, ki se nanaša na razvrstitev tožnika v plačni razred in določitev osnovne plače, ter se razveljavi 6. člen aneksa št. 4 z dne 30. 3. 2011 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2007, sklenjen med toženo stranko in tožnikom, da se toženi stranki naloži, da sklene za časovno obdobje od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 nov aneks k pogodbi o zaposlitvi št. … z dne 21. 5. 2007, ki bo v 6. členu spremenjen tako, da bo tožnik razvrščen za čas od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 v 53. plačni razred in mu bo za ta čas določena osnovna plača v višini 53. plačnega razreda (točka I/1 izreka sodbe) in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati za čas od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 razliko med dejansko izplačano plačo in plačo z vsemi dodatki, ki bi jo moral prejeti plačano, če bi bil že ob sklenitvi aneksa št. 4 z dne 30. 3. 2011 k pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2007, razvrščen v 53. plačni razred in bi mu bila določena osnovna plača za 53. plačni razred, od dneva zapadlosti vsake posamezne plače do plačila, tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom pa je sklenilo, da se zavrže tožba v delu zahtevka, da se ugotovi, da je sklep Komisije za pritožbe iz delovnih razmerij Vlade RS št. ... z dne 20. 7. 2011 nezakonit in se kot tak odpravi (točka I izreka sklepa) ter da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške v višini 282,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka sklepa).

Zoper sodbo in sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v meritorno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno. Tožnik je namreč sledil pravnemu pouku na koncu izpodbijanega sklepa in je vložil tožbo. S tem si je zavaroval prekluzivni 30 dnevni rok. Iz same tožbe izhaja, da se s sklepom Komisije za pritožbe ne strinja in izpodbija njeno odločitev. Že pred prvim narokom je tožnik zgolj formalno preoblikoval tožbeni zahtevek, ni pa tožbe popravil vsebinsko. Pred delovnim in socialnim sodiščem pa lahko tožnik svoje tožbene zahtevke spreminja do zaključka postopka na prvi stopnji.

Nezakonita je tudi sodba sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo preostale tožbene zahtevke. Zmotna je ugotovitev, da je tožnik do izdaje spornega aneksa št. 4 opravljal delo na delovnem mestu A.B. (šifra DM ...) zgolj v nazivu „C“, katerega izhodiščni plačilni razred je bil 44. Ta ugotovitev predstavlja bistveno kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz zapisnika o zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 29. 11. 2013 izhaja, da je bil tožnik že z dnem 1. 10. 2001 imenovan za direktorja PU D. in je na tem delovnem mestu z napredovanji dosegel količnik za določitev plače 8. Na delovno mesto direktorja PU E. je bil razporejen po službeni potrebi v začetku leta 2007 in je dela opravljal v nazivu svetnika, kar izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 21. 5. 2007. Tožnik je torej delovno mesto direktorja PU E. opravljal v uradniškem nazivu „F“. Ob prevedbi je tožnik na zakonit način dosegel 48. plačni razred, ki je bil 7 plačni razred tega delovnega mesta in 4 plačni razred uradniškega naziva „C“, kar je razvidno iz aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 18. 8. 2008. V tem uradniškem nazivu je z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 10. 2008 napredoval za 2 plačna razreda in mu je bil za osnovno plačo določen 50. plačni razred. Za položajno delovno mesto direktorja PU E. so bile določene položajne oznake A3 - F I. Ta oznaka, ki je pripadala tožnikovemu položajnemu delovnemu mestu, je bila enaka, ne glede na to, v katerem uradniškem nazivu je zaposleni delo opravljal. Položajna oznaka „C“ v Aktu o notranji organizaciji in Uredbi o uniformi, položajnih oznakah in simbolih policije sploh ne obstoji. Ker tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da se je delo na delovnem mestu direktorja PU E. opravljalo v dveh uradniških nazivih in da je bil izhodiščni plačni razred delovnega mesta 41., je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje nerazumljiva in zmotna.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi zmotno uporabilo določbo ZSPJS in sicer 1. odstavek 20. člena. Formulacija tega odstavka je nedvoumna in se nanaša na število doseženih plačnih razredov na delovnem mestu. Plačni razred delovnega mesta direktorja PU E. je bil 41. in z 10 možnimi napredovanji 51., izhodiščni plačni razred direktorja G. pa 44. in z 10 možnimi napredovanji 54.. Po 6. odstavku 5. člena Uredbe o napredovanjih javnih uslužbencev v plačne razrede, je bil 50. plačni razred tožnika na delovnem mestu direktor PU E. dosežen z napredovanjem za 9 plačnih razredov tega delovnega mesta, ker pa je bil za novo delovno mesto, na katerega je bil tožnik razporejen, t.j. direktor G., določen 44. plačni razred, bi ob pravilni uporabi 20. člena ZSPJS moral biti tožniku določen 53. plačni razred. Tako sodišče prve stopnje pri utemeljevanju svojega zaključka, da je tožnik dosegel na prejšnjem delovnem mestu samo 6 plačnih razredov in ne 9, zamenjuje izraza delovno mesto in naziv, čeprav je 20. člen ZSPJS jasen, da obdrži uradnik ob premestitvi na drugo delovno mesto plačne razrede, dosežene na prejšnjem delovnem mestu. Tako je sodišče prve stopnje napačno pritrjevalo stališču izpodbijanega sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 20. 7. 2011, prezrlo pa je s tožnikove strani predložen dopis MJU z dne 22. 12. 2010, pri katerem MJU pri razlagi 1. odstavka 20. člena ZSPJS za prenos plačnih razredov ne omenja več vezanost prenosa plačnih razredov na nazive, ampak samo na delovno mesto in poudarja, da je ohranitev števila plačnih razredov doseženih z napredovanji odvisno od doseganja pričakovanih rezultatov dela in zakonitosti napredovanj.

Nadalje poudarja, da so neutemeljeni očitki sodišča prve stopnje, da je tožnik že s podpisom spornega aneksa izrazil željo za njegovo sklenitev in ni uveljavljal napak volje. Neskladje aneksa o določitvi plače z zakonskimi predpisi je razlog za izpodbijanje aneksa pred sodiščem, je pa tožnik že pred sklenitvijo aneksa dvomil v zakonitost določene višine njegove plače, za kar je kot dokaz predložil tudi elektronska sporočila z dne 25. 3. 2011. Tožnik je aneks podpisal, saj je vedel, da na podlagi določb 3 in 3.a člena ZSPJS uveljavlja svoje pravice glede zakonite določitve plače. Iz previdnosti pa se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj v sporih iz delovnih razmerij delavec tudi v primeru neuspeha ne trpi plačila stroškov svojega delodajalca, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu napačna. Priglaša stroške sodnih taks.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je sklep Komisije za pritožbe iz delovnih razmerij Vlade RS št. ... z dne 20. 7. 2011 nezakonit in se kot tak razveljavi. Ugotovilo je, da je tožnik s tem zahtevkom zamudil 30 dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe. Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti aneksa št. 4 z dne 30. 3. 2011 v 6. členu, ki se nanaša na tožnikovo razvrstitev v plačni razred in določitev osnovne plače in zahtevek, da tožena stranka s tožnikom za čas od 4. 4. 2011 do 1. 9. 2013 sklene nov aneks k pogodbi o zaposlitvi, ki bo v 6. členu spremenjen tako, da bo tožnik razvrščen za to obdobje v 53. plačni razred in mu bo na tej podlagi določena osnovna plača, pa je zavrnilo. Ugotovilo je namreč, da je tožnik dela delovnega mesta „A.B.“ opravljal v nazivu „C.“, za katerega je bil določen 44. izhodiščni plačni razred, z napredovanji je bil tako uvrščen v 48. plačni razred, po napredovanju za dva plačna razreda v oktobru 2008 pa je bil uvrščen v 50. plačni razred. Ob premestitvi na drugo delovno mesto „A.“ na G., ki se opravlja v nazivu „H.“, za katerega je prav tako kot izhodiščni določen 44. plačni razred, je tožnik obdržal vseh šest plačnih razredov napredovanj in je bil tako pravilno uvrščen v 50. plačni razred.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijanje sklepa Komisije za pritožbe z dne 20. 7. 2011, zavrglo, v preostalem pa tožbo obravnavalo po vsebini in tožbeni zahtevek zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je skladno s 4. odstavkom 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) izpodbijal 6. člen aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi in sicer s predlogom za njegovo delno razveljavitev (A10). O tem predlogu je odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS dne 20. 7. 2011, na podlagi 76. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in tožnikov predlog zavrnila. Ta sklep je tožnik prejel 1. 8. 2011 in dne 17. 8. 2011 vložil tožbo. Iz tožbenih navedb izhaja, da izpodbija tako določbo 6. člena aneksa št. 4, kot tudi sklep komisije za pritožbe, vendar pa je prvotno postavil le zahtevek, s katerim je izpodbijal določbo 6. člena aneksa št. 4, dne 13. 10. 2011 pa je postavil še zahtevek, s katerim je izpodbijal tudi sklep z dne 20. 7. 2011. Ker je tožnik skladno s 4. odstavkom 3.a člena ZSPJS izkoristil notranjo pot za odpravo nezakonitosti uvrstitve v plačni razred, je lahko skladno z 2. odstavkom 25. člena ZJU v roku 30 dni od prejema sklepa komisije za pritožbe vložil tožbo na pristojno delovno sodišče. Ker je glede na določbe ZJU in ZSPJS tožnik lahko vložil tožbo šele po tem, ko je izkoristil notranjo pot pri delodajalcu, bi moralo sodišče prve stopnje v obeh zahtevkih za izpodbijanje odločitve delodajalca, odločiti na isti način, kar pomeni ali tožbo v celoti zavreči ali pa o zahtevkih odločiti meritorno. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek voditi skladno z 286.a členom ZPP in o zadevi odločiti meritorno, saj se tožnik s sklepom z dne 20. 7. 2011 ni strinjal in je zato skladno s pravnim poukom iz tega sklepa vložil tožbo. Iz do sedaj izvedenega postopka pa sicer izhaja, da je bil tožnik z izpodbijanim 6. členom aneksa št. 4 k pogodbi o zaposlitvi uvrščen v pravilni plačilni razred.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v nov postopek (355. člen ZPP in 3. odstavek 365. člena ZPP), saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa z dne 20. 7. 2011 sploh ni bilo ugotovljeno, o obeh zahtevkih pa je potrebno določiti sočasno. Pritožbeno sodišče pa glede na to, samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe (3. odstavek 165. člena ZPP).