Jedro

Shranjevanje stvari v stanovanju in prihajanju ponje ne pomeni uporabe stanovanja v smislu izvrševanja stanovanjske pravice, to je za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (2. odst. 1. čl. ZSR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prvi toženki prenehalo stanovanjsko razmerje za trisobno stanovanje v III. nadstropju hiše, t.j. sporno stanovanje. Obema tožencema je naložilo, da stanovanje izpraznita in ga izročita tožeči stranki ter ji povrneta pravdne stroške v znesku 1.440.00 SIT. Ugotovilo je, da se je toženka v oktobru 1990 preselila v drugo stanovanje, drugi toženec pa se je tedaj vselil v sporno stanovanje. Od tedaj dalje prva toženka ni več stanovala v spornem stanovanju. To stanovanje je v celoti oddala drugemu tožencu kot podnajemniku. Zato ji je na podlagi 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih prenehalo stanovanjsko razmerje. Drugemu tožencu pa je na podlagi 76. člena istega zakona prenehala pravica da uporablja stanovanje kot podnajemnik, ker je prvi toženki kot podstanodajalki prenehala stanovanjska pravica.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo prve toženke proti tej sodbi. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da toženka v spornem stanovanju ne prebiva več, ker ga je v celoti oddala drugotožencu v podnajem.

Proti tej sodbi vlaga prva toženka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je prenehala uporabljati stanovanje, ker je drugi toženec zamenjal ključavnico. Ko so je to zgodilo, mu je odpovedala stanovanjsko razmerje in ga tožila na izselitev. Sodišče bi moralo obe pravdi združiti. Ugotovitev, da je toženka v celoti oddala stanovanje drugemu tožencu v podnajem, je v nasprotju z izpovedmi prič, ki so povedale, da je toženka zadržala zase sobo, souporabo kuhinje in pritiklin, saj je imela v kuhinji svoje pohištvo, v sobi pa svoje stvari in oblačila. Meni, da jo je drugi toženec izigral. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 58. člena zakona o stanovanjskih razmerjih preneha stanovanjsko razmerje imetniku stanovanjske pravice, če več kot šest mesecev ne uporablja stanovanja ali če stanovanje v celoti odda v podnajem. Za prvo toženko sta ugotovljena oba razloga za prenehanje njene stanovanjske pravice na spornem stanovanju: preselila se je v drugo stanovanje svoje (sedaj sporno) stanovanje pa je v celoti prepustila drugemu tožencu. Toženka to sicer zanika in navaja, da je v spornem stanovanju pustila še svoje stvari in je zaradi tega prihajala v stanovanje vse dotlej, dokler ji tega drugi toženec ni samovoljno preprečil. Vendar okoliščine, na katere se sklicuje toženka, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Shranjevanje stvari v stanovanju in prihajanje ponje namreč ne pomeni uporabe stanovanja v smislu izvrševanja stanovanjske pravice, to je za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb (2. odst. 1. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). Toženka se ne more uspešno sklicevati na dokaze, ki potrjujejo njene navedbe o uporabi stanovanja za hrambo stvari, ker se dokazi ne nanašajo na odločilna dejstva. Zato tudi ne gre za kršitev določb pravdnega postopka, ko se sodišči prve in druge stopnje nista ukvarjali z oceno teh dokazov. Toženka namreč ne more na podlagi okoliščin, ki jih zatrjuje, preprečiti nastanka pravnih posledic po 58. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih. Iz enakih razlogov tudi neupoštevanje postopka pod opr.št. II P, v katerem toženka po lastnih navedbah toži drugega toženca na izselitev iz stanovanja, ne pomeni kršitev postopka. Ne glede na to, da toženka sama ne zatrjuje take uporabe stanovanja, ki bi preprečila prenehanje stanovanjske pravice po 58. čl. ZSR, je bila ta tožba vložena šele leta 1992, ko je od toženkine izselitve oktobra 1990 že potekla doba, ko ji je zaradi neuporabe prenehala stanovanjska pravica.

Uveljavljane kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga tudi za revizijsko odločanje (3. odst. 385. čl. ZPP), pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Bistvena za pravilno uporabo določbe 58. čl. ZSR je namreč razlaga pravnega standarda uporabe stanovanja. Glede tega sta sodbi prve in druge stopnje zavzeli pravilno stališče, da pomeni uporaba stanovanja dejansko prebivanje v njem z vsemi vsakdanjimi podrobnostmi, ki so s tem neločljivo povezane. Prva toženka pa je v spornem obdobju živela v drugem stanovanju. Okoliščina, da je imela v spornem stanovanju nekaj pohištva in nekatere svoje osebne stvari, ne pomeni, da je to stanovanje štela za svoj dom. Zato ta okoliščina ne pomeni niti, da je toženka stanovanje uporabljala tako, kot določa zakona o stanovanjskih razmerjih (2. odst. 1. čl. tega zakona), niti ne pomeni, da toženka ni oddala celega stanovanja drugemu tožencu. Zato je tudi ob upoštevanju toženkinih lastnih navedb z izpodbijanima sodbama odločeno pravilno. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo prve toženke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).