Jedro

Po odločbi senata se smejo zapisniki o izpovedbah prič med ostalim prebrati, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi, kljub temu pa mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

Ker obsojenec z utemeljitvijo dokaznih predlogov ni izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko vplivali na drugačno presojo odločilnih dejstev, povezanih z zatrjevano okoliščino, sodišče z zavrnitvijo dokazov ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

V Zakonu o kazenskem postopku ni nobenih ovir, ki bi preprečevale sodišču, da upošteva mnenje angleške izvedenke kot dokaz in njegovo vrednost ter verodostojnost oceni tako kot vse druge dokaze. Če je sodišče presodilo, da je na podlagi tega dokaza dejstvo, da je šlo za heroin, izkazano, ni bilo potrebe po odreditvi izvedenca.

Pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili (1. odstavek 196. člena KZ) je izvršitveno dejanje določeno z nedovršnimi glagoli (kdor ... proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja na prodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet ...). Če so zakonski znaki kaznivega dejanja opisani na takšen način, praviloma ni izključena kaznivost tudi enkratne storitve, vendar pa gre v primerih, ko se zaporedoma zvrstijo takšne protipravne dejavnosti, le za eno in ne več kaznivih dejanj ne glede na njihovo časovno in krajevno nepovezanost.

Izrek

Ob delni ugoditvi zahtevi zagovornika obs. B.Š. za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti glede obs. M.K. se pravnomočna sodba spremeni tako, da se dejanji obsojencev pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ ter se obsojencema po 2. odstavku 196. člena KZ izreče vsakemu kazen 8 (osem) let zapora.

V ostalem se zahteva zagovornika obs. B.Š., v celoti pa zahtevi obs. B.Š. in obs. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 31.05.2000 sta bila obs. B.Š. in obs. M.K. spoznana za kriva vsak dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Obema sta bili določeni posamezni kazni štiri leta in šest mesecev zapora ter šest let in šest mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečeni enotni kazni, vsakemu devet let zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ jima je bil v enotni kazni vštet čas, ki sta ga prebila v priporu, in sicer obs. B.Š. od 23.09.1999 od 10.10 ure dalje in obs. M.K. od 23.09.1999 od 10.55 ure dalje. Obs. B.Š. je bila naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo povprečnine, medtem ko je bil obs. M.K. oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter potrebnih izdatkov in nagrade po uradni dolžnosti postavljene zagovornice.

Obs. B.Š. in njegov zagovornik, odvetnik Ž.K. iz L., ter obs. M.K. so pravočasno vložili zoper navedeno pravnomočno sodbo zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer obs. B.Š. iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, njegov zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka istega člena in obs. M.K. prav tako iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe, z istočasnim sklicevanjem na določbe Ustave Republike Slovenije in 6., 7., 8. ter 13. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Obs. B.Š. predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in sodbe višjega sodišča ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Njegov zagovornik Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Obs. M.K. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da skladno s 1. odstavkom 426. člena ZKP, upoštevajoč določila 427. in 428. člena ZKP ter skladno s 3. odstavkom 426. člena ZKP izreče oprostilno sodbo. Obs. B.Š. je dne 14.03.2003 vložil dopolnitev k zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja kršitev kazenskega postopka iz 4. točke 39. člena in 3. odstavka 83. člena ZKP. Te dopolnitve ni bilo mogoče upoštevati, ker je bila vložena po preteku trimesečnega roka, določenega v 3. odstavku 420. člena ZKP. To velja tudi za dopolnitev zahteve, ki jo je vložil šele dne 21.05.2003 obs. M.K. Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da so zahteve neutemeljene.

Obsojeni M.K. v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet odločanja v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Poleg tega pa uveljavlja še, da je sodišče druge stopnje v obrazložitvi prišlo v nasprotje, ko je navedlo, da je bilo dokazano, da je "obtoženi K. komuniciral z G. le preko soobtoženega Š., saj sam ne obvlada angleškega jezika" (stran 3 in 4 sodbe sodišča druge stopnje), nato pa na 6. strani iste sodbe zapisalo, da "je obtoženi K. več komuniciral z G. le zato, ker obtoženi Š. tujega jezika ne zna". V tem primeru obsojenec očitno uveljavlja kršitev 11. točke 371. člena ZKP. V zvezi s tem pa je potrebno povedati, da gre za očiten lapsus in ne za nasprotje o odločilnih razlogih sodbe, ki ni pripeljal do napačnega zaključka. Iz obrazložitve obeh sodb jasno izhaja, da je G. komuniciral s Š. prek K., kar je potrjeno tudi z izvedenimi dokazi. Tako obsojeni K. kot tudi obsojeni Š. in njegov zagovornik pa uveljavljajo kršitev pravice do poštenega sojenja, ker J.G. ni bil neposredno zaslišan pred sodiščem v Sloveniji. Ta kršitev ni podana. G. je bil zaslišan pred angleškimi pravosodnimi organi in tudi pred slovenskim preiskovalnim sodnikom, ki je zaslišanje opravil v Angliji. Skladno z določbo 340. člena ZKP je sodišče njegovo izpoved prebralo in to tudi obrazložilo v sodbi. Izpoved te priče pa se tudi sklada z drugimi dokazi in tako tudi iz tega razloga ni mogoče trditi, da ni bilo poštenega sojenja. Obsojeni Š. še uveljavlja, da mu je bila kršena pravica izvajanja dokazov v njegovo korist. Dejstvo, da sodišče ni ugodilo nekaterim od njegovih dokaznih predlogov, ne predstavlja kršitve te ustavne pravice. V preostalem pa tudi ta obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva zagovornika obs. B.Š. za varstvo zakonitosti je delno utemeljena, medtem ko zahtevi obsojencev nista utemeljeni.

Obs. B.Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pravnomočna sodba se po njegovem stališču opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Obremenilno pričanje J.G. je bilo pridobljeno v nasprotju s pravnimi standardi. Način zaslišanja te priče ne izpolnjuje pogojev in meril, predpisanih v takšnih primerih. Opozarja na določbo točke d) 3. odstavka 6. člena EKČP in na 29. člen Ustave Republike Slovenije. Kršitev vidi predvsem v omejitvi možnosti, da navedeni priči postavlja vprašanja in se z njo sooči. Na kršitev navedene določbe EKČP opozarja tudi zahteva zagovornika obs. B.Š. in poudarja, da je zaradi tega bila temu obsojencu kršena pravica do poštenega sojenja.

Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena EKČP. V točki d) 3. odstavka tega člena je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.

V skladu z načelom neposrednosti se praviloma izvajajo vsi dokazi neposredno na glavni obravnavi. To načelo je izraženo v določbah 1. odstavka 298. člena, 311. člena in 1. odstavka 355. člena ZKP in pomeni, da sodišče vzame za podlago le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. S tem mu je omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Vendar pa določbe 340. člena ZKP dopuščajo odstop od načela neposrednega izvajanja dokazov. Med ostalim se smejo zapisniki o izpovedbah prič prebrati po odločbi senata, če zaslišane osebe iz tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP). Te določbe predstavljajo izjemo, ki jo narekujejo neizogibni objektivni razlogi. Kljub temu mora imeti obramba zadostno možnost, da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izpovedbe dale.

V tej zadevi je preiskovalni sodnik dne 18.01.2000 v Londonu zaslišal kot pričo J.H.G. v navzočnosti državnega tožilca in zagovornice obs. M.K. Z dopisom z dne 07.01.2000 (l. št. 1199a) je preiskovalni sodnik obvestil zagovornika obs. B.Š. o datumu zaslišanja, dne 14.01.2000 (l. št. 1231) sta pisarni obeh zagovornikov bili tudi telefonično obveščeni, da bo zaslišanje navedene priče v Londonu dne 18.01.2000 ob 11.00 uri v C. Zagovornik obs. B.Š. se ni udeležil zaslišanja. Na glavni obravnavi dne 18.05.2000 je sodišče v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP odločilo, da se prebere izpovedba priče J.H.G. z dne 18.01.2000. Državni tožilec in zagovornica obs. M.K. sta soglašala z branjem te izpovedbe, ne pa tudi zagovornik obs. B.Š. Slednji je tudi predlagal neposredno zaslišanje te priče. Sodišče je tak predlog zavrnilo.

Preiskovalni sodnik je postopal v skladu z določbami 5. odstavka 178. člena ZKP, saj je na primeren način obvestil zagovornika o zaslišanju priče J.H.G. v Londonu. S tem je bila dana možnost obrambi, da med preiskovalnim postopkom, katerega izvedba je poleg ostalega namenjena tudi temu, da se zberejo dokazi, za katere je nevarnost, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti, ali da bi bila njihova izvedba zvezana s težavami (2. odstavek 167. člena ZKP), uveljavi pravico do navzočnosti zagovornika pri izvedbi tega dokaza, in s tem tudi možnost, da v imenu obsojenca postavlja vprašanja ter daje pripombe in predloge v zvezi z izpovedbo navedene priče. Zagovornik v svoji zahtevi navaja, da se ni udeležil zaslišanja v Londonu, ker obs. B.Š. ni imel sredstev za založitev njegovih potnih stroškov. Obsojencu zasežena denarna sredstva so bila shranjena pri sodišču, ki je na tak način dejansko preprečilo zagovorniku, da bi potoval v Anglijo. Zato se po njegovem mnenju sodišče druge stopnje ne more sklicevati na okoliščino, da se zagovornik ni udeležil zaslišanja, pri katerem zagovornici soobs. M.K. ni bilo dovoljeno postavljati vprašanj.

Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojenec ali njegov zagovornik obvestila sodišče (preiskovalnega sodnika), da se zagovornik ne bo udeležil zaslišanja priče zaradi težav, povezanih s pomanjkanjem denarnih sredstev na obsojenčevi strani. Prav tako nista predlagala, da se omogoči zagovornikova navzočnost z zagotovitvijo potnih stroškov zagovornika iz proračunskih sredstev. Zato zahteva zagovornika neutemeljeno pripisuje krivdo za neudeležbo pri zaslišanju J.H.G. postopanju sodišča. V takem položaju tudi ni mogoče opravičevati zagovornikove odsotnosti pri zaslišanju G. iz razloga, razvidnega iz dopisa angleških organov z dne 20.12.1999 (l. št. 1173), da G. ne želi govoriti z odvetnikoma.

Obrambi je v fazi preiskovalnega postopka bila dana možnost, da pri zaslišanju za obsojenca obremenilne priče uveljavi pravico do zagovornikove navzočnosti z vsemi v procesnem zakonu danimi upravičenji. Če se obramba te možnosti v preiskovalnem postopku iz razlogov, ki niso utemeljeni, ni poslužila, je prevzela nase nevarnost, da ne bo mogla uveljaviti te pravice na glavni obravnavi, na kateri neposrednega zaslišanja ne bo mogoče izvesti ali bi bila izvedba tega dokaza zvezana z nesorazmernimi težavami. Sicer pa se pravnomočna sodba ne opira izključno na izpovedbo G., temveč tudi na ostale izvedene dokaze. Šele na podlagi ugotovljene skladnosti teh dokazov z izpovedbo G., je sodišče sprejelo zaključek o obsojenčevi krivdi. Po drugi strani se obramba glede na to, da se zagovornik ni udeležil zaslišanja priče G. v Angliji, ni določno izjavila o tem, katera vprašanja, ki zadevajo z izpovedbo te priče zajeta odločilna dejstva, bi ji ob neposrednem zaslišanju na glavni obravnavi postavila. Slednje ni jasno razvidno iz obrazložitve dokaznega predloga (l. št. 1581) in prav tako ne iz zahtev obs. B.Š. in njegovega zagovornika. S sklicevanjem na okoliščino, da gre pri G. za psihičnega bolnika, zahtevi nakazujeta le, da je zaradi tega vprašljiva verodostojnost njegove izpovedbe.

Glede na povedano in ker je sodišče ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, da se izpovedba priče G. na glavni obravnavi prebere, ni utemeljen očitek obs. B.Š. in njegovega zagovornika, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do poštenega sojenja (točka d) 3. odstavka 6. člena EKČP) in nakazovanje, da so bile kršene obsojenčeve pravice obrambe, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Izpovedba G. pa tudi ni bila pridobljena na neustaven in nezakonit način ter je sodišče nanjo smelo opreti sodbo.

Zahteva obs. B.Š. uveljavlja kršitev 29. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako meni, da je sodišče kršilo 8. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar vsebinsko utemeljuje kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP. Kršitve vidi v dejstvu, da mu sodišče prve stopnje ni omogočilo izvajanja dokazov v njegovo korist, ker ni sprejelo predloga za zaslišanje brata in matere, ki bi lahko na glavni obravnavi pojasnila njegovo zdravstveno stanje v kritičnem času.

Slednje je bilo takšno, da mu je onemogočalo izvršitev očitanega kaznivega dejanja. Sklicuje se na določbo 17. člena ZKP in s tem na načelo materialne resnice, navaja pa tudi, da kot obdolženec v postopku ni imel enakopravnega položaja.

Ustava Republike Slovenije v 3. alineji 29. člena zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. V zvezi z uveljavljanjem te pravice so v ustavnosodni praksi bila sprejeta stališča, po katerih sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Zagovornik obs. B.Š. je na glavni obravnavi dne 29.05.2000 (l. št. 1580) med drugim predlagal tudi zaslišanje obsojenčeve matere M.D. v zvezi z okoliščino, povezano s finančno pomočjo A.H. družini Š., in zaslišanje obsojenčeve žene ter njegovega brata L.D. zaradi pojasnitve načina voženj obsojenca na terapijo. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo ter to odločitev tudi obrazložilo. Navedlo je, da zdravstveno stanje obsojenca izhaja iz spisu priložene zdravstvene dokumentacije, in sicer zdravniških spričeval, zdravstvenega kartona in fotokopije obiskov pri fizioterapevtu. Ocenilo je, da je glede na to, koliko časa je bil v Kliničnem centru in kdaj je bil na pregledih pri zdravniku, njegovo stanje dovolj razjasnjeno. Prav tako je v pravnomočni sodbi obrazložilo, kako presoja obsojenčevo trditev, da kaznivih dejanj iz zdravstvenih razlogov ni mogel storiti. V zvezi s to okoliščino je navedlo in ocenilo dokaze, ki so bili izvedeni. Iz takšnega postopanja sodišča je jasno razvidno, iz katerih razlogov je zavrnilo izvedbo teh dokazov. S tem je glede predlaganih dokazov zavzelo stališče, da njihova izvedba ne bi mogla odločilno vplivati na sprejeto oceno dokazov in obsojenčevega zagovora. V zahtevi obs. B.Š. opozarja, da bi sodišče moralo glede na zatrjevanje, da za storitev kaznivega dejanja ni bil zdravstveno sposoben, izvesti predlagane dokaze. Toda pri tem ne pojasni določno, v čem predlagani dokazi vsebinsko nasprotujejo objektivnim dokazom, ki jih je v zvezi s to okoliščino izvedlo in ocenilo sodišče. Z utemeljitvijo teh dokaznih predlogov in tudi z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti ni izkazana dovolj visoka stopnja verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko vplivali na drugačno presojo odločilnih dejstev, povezanih z navedeno okoliščino. Zato z zavrnitvijo dokazov sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP) in tudi ne v zahtevi nakazanih ustavnih določb. Sodišče je ugotavljalo in ocenjevalo tudi dejstva, ki so uveljavljana v obsojenčevo korist, s tem ko jih ni presodilo v skladu s pričakovanji vložnika zahteve, ni kršilo načela materialne resnice (17. člen ZKP). Prav tako na tej podlagi ni mogoče sklepati, da obsojenec ni bil v enakopravnem položaju z nasprotno stranko, to je državnim tožilcem. Obramba ni bila omejena v pravici, da navaja dejstva in predlaga dokaze, ki so v korist obsojenca (3. odstavek 16. člena ZKP), prav tako je imela vse možnosti, da zavzame stališče do dejanskih in pravnih vprašanj zadeve.

V delu, v katerem obs. B.Š. v zahtevi navaja, da J.H.G. ni govoril po resnici ter se pri tem sklicuje na priloženo izjavo T.G. ter overovljeno pogodbo za najem stanovanja v L. z dne 13.02.1998 s trditvijo, da se je v času od 11.02.1998 do 14.02.1998 nahajal na slovensko hrvaški obali in da je zato datum srečanja v motelu M. dne 13.02.1998 neresničen, izpodbija dejanske zaključke pravnomočne sodbe. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz obširnih izvajanj zahteve obs. M.K. za varstvo zakonitosti, v kateri določbe Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku interpretira laično, dejanske ugotovitve in oceno zagovora ter zbranih dokazov, kot jo sprejema pravnomočna sodba, pa zamenjuje s kršitvami, izhaja, da uveljavlja naslednje kršitve: Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi v tem, da sodišče s svojo sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Toda z utemeljitvijo, da v obrazložitvi sodbe ni niti enkrat navedeno, na podlagi česa je obsojen, v bistvu nakazuje na pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, torej na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Iz obrazložitve pravnomočne sodbe določno sledi, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče ugotovilo krivdo obs. M.K. V skladu z očitkom, ki ga je iz obtožbe povzelo v izrek sodbe, je tudi obrazložilo, v katerem konkretnem obsojenčevem ravnanju se odražajo objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. Zato, in ker obsojenec v zahtevi, razen navedene splošne trditve, ne pojasni, katera odločilna dejstva v pravnomočni sodbi niso obrazložena, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Po obsojenčevem stališču je sodišče bistveno kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker se pravnomočna sodba opira na krivo izpovedbo priče J.H.G. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. V primeru zaslišanja navedene priče v Londonu, opravljenega po preiskovalnem sodniku Okrožnega sodišča v Kranju, ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen na enega izmed navedenih neustavnih in nezakonitih načinov. Sklicevanje obsojenca na okoliščino, da je J.H.G. storil kaznivo dejanje krive izpovedbe, ki je le posledica njegovega prepričanja in se ne opira na stvarno podlago, je mogoče razlagati le kot njegovo nasprotovanje oceni, kakršno je glede te izpovedbe sprejelo sodišče. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tedaj ni podana.

Obs. M.K. v zahtevi tudi trdi, da je sodišče z izrečeno sodbo prekoračilo obtožbo in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ko uveljavljano kršitev obrazlaga, pa navaja, da opis očitanega mu kaznivega dejanja ni dovolj konkretiziran, s čimer nakazuje na nerazumljivost izreka pravnomočne sodbe ter s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To pomanjkljivost vidi obsojenec v tem, da ni opredeljena njegova dejavnost v smislu zakonskih znakov kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ.

Obsojencu je očitano, da je skupaj s soobs. B.Š. posredoval pri prodaji mamila heroin in skupaj z D.M. organiziral prodajo tega mamila. Obsojenčeva vloga je v nadaljevanju izreka pravnomočne sodbe opredeljena z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, ki so znaki obravnavanega kaznivega dejanja (naročilo za nakup avtomobila v Nemčiji, naročilo za usmerjanje G. za prevzem mamila v V., navodilo za predajo mamila v H. in v L. ter navedba o delovanju v združbi). Glede na to ni mogoče zaključiti, da gre za nejasnost in nerazumljivost dejanskega temelja pravnomočne sodbe in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je tudi sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku odgovorilo na očitek z navedbo obširnih razlogov in s pravilnimi pravnimi zaključki.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva obs. M.K. tudi v nasprotujoči si navedbi, ki jo vsebuje sodba sodišča druge stopnje glede načina komuniciranja z G. V obrazložitvi drugostopne sodbe je (2. odstavek na 3. strani in 1. odstavek na 4. strani) navedeno, da je "obtoženi K. komuniciral z G. le preko soobtoženega Š., saj sam ne obvlada angleškega jezika". V nadaljevanju pa (1. odstavek na 6. strani) sodišče druge stopnje zaključuje, da je "obtoženi K. več komuniciral z G. le zato, ker obtoženi Š. tujega jezika ne zna". Glede na to, da iz ugotovitev pravnomočne sodbe, ki temeljijo na izvedenih dokazih, povsem jasno sledi, da je obs. M.K. več neposredno komuniciral z G., ker obs. B.Š. ne zna tujega jezika, gre v nasprotni navedbi v obrazložitvi drugostopne sodbe za očitno pomoto z zamenjavo priimkov obsojencev. Na to kaže tudi zaključek (2. odstavek na 4. strani), da je telefonske razgovore z G. glede na znanje angleškega jezika opravljal le K. Zato ni mogoče zaključiti, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v precejšnji meri s seboj v nasprotju in da je zaradi tega podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V ostalem obs. M.K. opozarja na kršitev določbe 1. člena ZKP, ker ga je sodišče spoznalo za krivega predmetnega kaznivega dejanja s sklicevanjem na dejstva in dokaze, ki jih navaja v svoji obrazložitvi, nadalje na kršitve določb 3. člena ZKP, ker je sodišče dovolilo objavo njegovih podatkov v medijih, preden je bil pravnomočno obsojen, 11. člena ZKP, ker drugostopna sodba v obrazložitvi namiguje, da naj razkrije osebo, ki mu je dala napotek, 17. člena ZKP, ker sodišče ni dovolilo neposrednega zaslišanja priče J.H.G. in ker ni zahtevalo in proučilo ugotovitev policije, ki je v času, ko je G. opravil prevoz droge, zoper njega izvajala ukrepe po 150. členu ZKP in 248. člena ZKP, ker je sodišče oprlo sodbo na nepristojno izvedeniško analizo. Pravnomočni sodbi očita nezakonitost tudi, ker je slovensko sodišče slepo sledilo pravnomočnima sodbama angleškega in nemškega sodišča. V zvezi s trditvijo, da je sodišče kršilo določbo 1. člena ZKP, zahteva ne pojasni določno, s kakšnim postopanjem, ki je v nasprotju s postopkovnimi pravili, je to storilo. S tem ko je oprlo pravnomočno sodbo na dejstva, ugotovljena z zakonito izvedbo dokazov, ni postopalo v nasprotju z navedeno temeljno določbo.

Zahteva se tudi neutemeljeno sklicuje na kršitev določbe 3. člena ZKP, ki vsebuje načelo domneve nedolžnosti. To določbo je treba razlagati tako, da sodišče med izvedbo kazenskega postopka ne sme izhajati iz vnaprejšnje opredelitve, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki ga je obdolžen, ter da breme dokazovanja nosi tožilec in da mora sodišče v dvomu odločiti v korist obdolženca. Zahteva ne navaja, da je sodišče na takšen način prekršilo navedeno določbo. Te kršitve tudi ni mogoče povezovati z obveščanjem javnosti o stanju in poteku kazenskega postopka v dnevnem tisku z novinarskim poročanjem, ki ga sodišče ne more prepovedati.

Sodišče druge stopnje je pri presoji obsojenčevih pritožbenih navedb v zvezi z njegovo trditvijo, da se je znašel v kazenskem postopku zgolj zato, ker je osebi, katere ne more izdati, priskrbel naslov D.M. in dovolil uporabo telefona v tedaj najeti restavraciji, navedlo, da ni pojasnil, kdo in zakaj naj bi mu dal napotke, da se predstavlja z imenom M. Povsem jasno je, da zavrnitev pritožbene navedbe s takšno oceno ne pomeni "namigovanja", še manj pa izsiljevanja obsojenca, da razkrije osebo, na katero se sklicuje in s tem tudi ne kršitve 11. člena ZKP.

Po določbah 17. člena ZKP je sodišče dolžno po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP) ter enako pazljivo preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist (2. odstavek 17. člena ZKP). V obravnavani zadevi je sodišče postopalo v skladu s temi določbami. Sicer pa zahteva obs. K. z očitkom, da sodišče ni neposredno zaslišalo priče J.H.G., dejansko nakazuje, da je bila kršena njegova pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), z navedbo, da ni zahtevalo in proučilo zoper njega izvajanih posebnih ukrepov, pa na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Sodišče z odločitvijo, da se na glavni obravnavi prebere izpovedba priče G., pri čemer je s strani zagovornice obs. K. bilo podano soglasje, tudi ni kršilo pravice obrambe tega obsojenca. Sicer pa veljajo v zvezi z očitkom te kršitve enaki razlogi, kot so navedeni v zvezi z ugovori obs. B.Š. in njegovega zagovornika.

Zahteva obs. M.K. ne izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejstva, da je pri posredovanju in organiziranju prodaje mamila šlo za heroin. Meni le, da sodišče ne bi smelo opreti sodbo na mnenje angleške izvedenke ter da je zato kršilo določbo 248. člena ZKP. Na ta očitek je s povsem pravilnimi razlogi odgovorilo v svoji sodbi že sodišče druge stopnje. Tudi sicer v Zakonu o kazenskem postopku ni nobenih ovir, ki bi preprečevale sodišču, da takšen dokaz upošteva in njegovo vrednost ter verodostojnost oceni tako kot vse druge dokaze. Če je sodišče presodilo, da je na podlagi tega dokaza dejstvo, da je šlo za heroin, izkazano, ni bilo potrebe po odreditvi izvedenca. Zato sodišče ni postopalo nezakonito, ker je sodbo oprlo na navedeni dokaz. Povsem posplošen pa je tudi očitek sodišču, da je slepo sledilo pravnomočnima sodbama angleškega in nemškega sodišča. Posebej še, ker se pravnomočna sodba opira na dokaze, ki so bili izvedeni v tem kazenskem postopku.

Zahteva zagovornika obs. B.Š. pa utemeljeno nakazuje, da je s pravnomočno sodbo bil kršen kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP s tem, ko je sodišče obravnavani dejanji pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in ne kot eno samo kaznivo dejanje. Pri tem kaznivem dejanju (1. odstavek 196. člena KZ) je izvršitveno dejanje določeno z nedovršnimi glagoli (kdor ...

proizvaja, predeluje, prodaja ali ponuja na prodaj, zaradi prodaje kupuje, hrani ali prenaša, posreduje pri prodaji ali nakupu ali kako drugače neupravičeno daje v promet ...). Če so zakonski znaki kaznivega dejanja opisani na takšen način, praviloma ni izključena kaznivost tudi enkratne storitve, vendar pa gre v primerih, ko se zaporedoma zvrstijo takšne protipravne dejavnosti, le za eno in ne več kaznivih dejanj, ne glede na njihovo časovno in krajevno nepovezanost. Po tem stališču, do katerega se enotno opredeljuje tudi pravna teorija, v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe opisani dejanji predstavljata eno samo kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena ZKP. Zato je bilo treba ob ugoditvi zahtevi zagovornika obs. B.Š. ter po uradni dolžnosti tudi glede obs. M.K. spremeniti izpodbijano pravnomočno sodbo in dejanji obsojencev pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ. V posledici tega je bilo treba obsojencema tudi na novo izreči kazen. Ob upoštevanju teže kaznivega dejanja in vseh že s pravnomočno sodbo ugotovljenih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (1. in 2. odstavek 41. člena KZ) ter njihove celovite presoje, je Vrhovno sodišče izreklo obsojencema kazni, vsakemu osem let zapora.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ob delni ugoditvi zahtevi zagovornika obs. B.Š. za varstvo zakonitosti, po uradni dolžnosti pa tudi glede obs. M.K., spremenilo pravnomočno sodbo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 426. člena ZKP). V ostalem obsegu je zahtevo zagovornika obs. B.Š., v celoti pa zahtevi tega obsojenca in obs. M.K. zavrnilo kot neutemeljene (425. člen ZKP).