Jedro

Kadar ne gre za situacijo, ko se višine zneska nadomestila ne da ugotoviti, niti za situacijo, ko bi to ugotavljanje povzročilo nesorazmerne težave, uporaba določbe 216. člena ZPP o prostem preudarku ni utemeljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, naj plača tožeči stranki znesek 6,080.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, istočasno pa je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke. Dosojeni znesek predstavlja 19-mesečno najemnino od 22.04.1993 dalje za nepremičnine, na katerih je tedaj tožeča stranka bila vknjižena kot imetnik pravice uporabe na družbeni lastnini. Zavrnjeni pobotni ugovor pa se nanaša na stroške, ki jih je tožena stranka imela z investicijskim vzdrževanjem in vlaganji v sporne nepremičnine. V celoti vzeto naj bi šlo za znesek 6,249.468,00 SIT.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča prve stopnje pritožbo, vendar jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999). Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V roku iz prvega odstavka 367. člena ZPP sta vloženi dve revizijski vlogi, ki ju bo revizijsko sodišče obravnavalo skupno kot eno revizijo. Pravno podlago za odločitev po mnenju revizije ni mogoče najti v določbi 219. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih). Uporabiti je treba določbe 38. in 39. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Pri sodišču prve stopnje teče pod opr. št. II P 197/96 postopek po tožbi tožene stranke na ugotovitev, da je imetnik pravice uporabe na spornih nepremičninah. Z odločitvijo o tožbenem zahtevku tožeče stranke bi bilo treba počakati do odločitve v navedeni pravdi. Pri tem je pomembno, da tožena stranka zahteva ugotovitev, da je imetnik pravice uporabe, za nazaj, torej od dneva izstopa iz sestava tožeče stranke dalje. Zmotno je interpretirana tudi sodba v zadevi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z opr. št. V P 442/93, ker z njo ni bilo odločeno o pravici uporabe nepremičnin kot o predhodnem vprašanju. Zaradi načina izvora spornega premoženja je treba spor rešiti po splošnih premoženjsko nasledstvenih pravilih, ali z analogno uporabo 28. člena tedaj veljavnega Zakona o društvih ter 11. člena ZTLR. Ne glede na to pa je tudi napak odločeno o višini tožbenega zahtevka. Odločitev o tem, da je uporabnina v znesku 320.000,00 SIT mesečno primerna, ni obrazložena. Že v tožbenem zahtevku tožeča stranka ni predlagala v tej smeri ustreznih dokazov (12. člen ZPP), sodišči pa sta ob uporabi določbe 216. člena ZPP slepo sledili tako postavljenemu tožbenemu zahtevku. Odločanje s pomočjo izvedenca je redni način ugotavljanja primernosti višine uporabnine. Neobrazložena je ostala tudi ugotovitev, da naj bi pri vlaganjih ne šlo za potrebne stroške. V tem obsegu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Dilemo o pravni podlagi tožbenega zahtevka razrešita dve neizpodbitni dejstvi: za vtoževano obdobje 19 mesecev od 22.04.1993 (od izstopa tožene stranke iz sestava tožeče stranke) sta sodišči druge in prve stopnje uporabili odločitev Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 30.08.1994, s katero je bila toženi stranki naložena izročitev spornih nepremičnin tožeči stranki, ter zemljiškoknjižno stanje, ki nedvomno za isto obdobje dokazuje stvarnopravno upravičenje (pravico uporabe) na spornih nepremičninah v korist tožeče stranke. Če se k temu doda, da po izstopu tožene stranke iz sestava tožeče stranke niti tedanja notranja pravila tožeče stranke niso predvidevala morebitnih stvarnopravnih upravičenj tožene stranke, niti nista pravdni stranki o tem sklenili kakega dogovora, ima sodišče druge stopnje prav, da po izstopu tožena stranka ni več imela pravne podlage za uporabo nepremičnin. Zato je v tej smeri mogoče v celoti soglašati z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, ki tako stališče podrobneje obrazlagajo (prvi odstavek 4. strani). V nasprotju z revizijskim stališčem tako obvelja razlaga, po kateri je predhodno vprašanje o pravici uporabe spornih nepremičnin za vtoževano obdobje rešeno, medtem ko zaradi kasnejše tožbe, ki jo je tožena stranka vložila proti tožeči zaradi ugotovitve, da je imetnica pravice uporabe ona sama, te pravde ni bilo treba prekinjati (ne nazadnje je lastnik spornih nepremičnin s 03.04.1999 postala Mestna občina Ljubljana).

Glede temelja tožbenega zahtevka revizija torej ni utemeljena. Obe sodišči sta v tem okviru pravilno uporabili materialno pravo. Tožeča stranka je veljavno izkazala imetništvo sporne stvari, tožena pa ni izkazala svojega upravičenja do nje. Podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka je torej tako v citiranih določbah ZOR, kot v citiranih določbah ZTLR.

Višina nadomestila za uporabo tuje stvari je stvar dokazovanja, pri čemer je dokazno breme na strani tožeče stranke. Revizija ima prav, da je višino že tožeča stranka ocenila kot primerno v znesku 320.000,00 SIT na mesec, ne da bi jo podrobneje obrazložila, sodišči druge in prve stopnje pa sta ji v tem obsegu sledili s skopimi razlogi in s sklicevanjem na prosti preudarek. Po določbi 216. člena ZPP pa je prosti preudarek mogoče uporabiti le tedaj, če se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. V obravnavanem primeru je tožena stranka uporabljala gostinski lokal z rekreacijskimi površinami - nekaterimi neposredno (balinišče, otroška igrala), drugimi (travnate površine) le priložnostno. Dejavnost je opravljala za pridobivanje lastnega dohodka. Površine zemljišč so natančno izmerjene, lokal pa je tudi mogoče opredeliti po vrsti rabe, velikosti, načinu gradnje, legi in komercialnem donosu. Ne gre torej za situacijo, ko se višine zneska nadomestila ne da ugotoviti, niti za situacijo, ko bi to ugotavljanje povzročilo nesorazmerne težave. Uporaba določbe 216. člena ZPP o prostem preudarku torej v tem primeru ni utemeljena. Izpodbijana sodba je navedeno procesno določbo uporabila, čeprav zanjo ni bilo podlage, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP). To pa terja razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

Odločitev o obstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 324. v zvezi s tretjim odstavkom 319. člena ZPP), je vezana na odločitev o glavni stvari. Ker je izpodbijana sodba, ki nalaga toženi stranki plačilo nadomestila za uporabo tuje stvari, zaradi kršitve določbe 216. člena ZPP razveljavljena in bo moralo sodišče prve stopnje o višini nadomestila znova odločati, že zaradi procesnega položaja pobotnega ugovora, ki je tudi po višini vezan na glavno stvar, o delu izpodbijane sodbe, ki se nanaša na ugovor pobota, ni mogoče posebej odločati. Revizijsko sodišče se zato z navedbami, ki se v reviziji nanašajo na pobotni ugovor, ni ukvarjalo.

V ponovljenem postopku naj glede višine nadomestila koristi ob uporabi tuje stvari sodišče prve stopnje opravi dokazovanje v skladu s predlogom tožeče stranke, ki je postavitev izvedenca gradbene stroke predlagala že v pripravljalni vlogi z dne 04.03.1998 (listovna št. 25). Šele ko bodo zbrani vsi dokazi, ki bodo omogočili zanesljivo odločitev o višini koristi, ki jo je imela tožena stranka, bo o stvari možno znova odločiti, kar velja tudi za pobotni ugovor.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.