Jedro

Tam, kjer stvar negativno deluje zaradi dejanj ali opustitev njenega imetnika, ni mogoče govoriti o učinkih nevarne stvari, čeprav ima ta stvar lastnosti, ki jih lahko štejemo za nevarne. Sodišče prve stopnje bi zato moralo presoditi ugotovljeno dejansko stanje tudi v smeri v tožbi zatrjevane krivdne odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odškodnino v znesku 4.192,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.372,53 EUR.

Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Meni, da je napačen materialnopravni zaključek o objektivni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Zapornica je bila varna za reguliranje prometa vozil iz smeri, iz katere so vozila prihajala. Ker ni bila namenjena prehodu pešcev, tudi ni imela dodatne varnostne zaščite, ki bi ščitila pešce ob morebitnem prehodu zapornice z druge strani. Pri tem je pomembno dejstvo, da iz smeri, iz katere je prihajala tožnica, vozila sploh ne prihajajo, zato je še toliko bolj jasno, da s te strani niso bili predvideni nobeni senzorji oziroma fotocelice. Noben predpis ne nalaga zavarovancu toženke, da bi morala biti zapornica opremljena s tako varnostno zaščito, saj je evidentno, da je bila zapornica namenjena za uvoz vozil na parkirišče in ne za prehod pešcev. Tožena stranka tako meni, da zapornica v konkretnem primeru ni bila nevarna stvar, saj ob pravilni uporabi in namenu ni prihajalo do poškodb ne oseb ne vozil. Meni pa tudi, da je podana vsaj precejšnja soodgovornost tožnice za nastali škodni dogodek, saj je jasno, da je tožnica preko tega parkirišča hodila že vrsto let, da je vedela, da je na parkirišču zapornica, ki se dvigne ob uvozu vozil, prav tako pa se od vsakega povprečno skrbnega človeka lahko pričakuje, da pri hoji opazuje okolico in morebitne okoliščine, na katere mora biti še posebno pozoren. Zapornica je za tožnico postala nevarna šele zaradi njenega ravnanja, ko je šla pod zapornico, njena pozornost pa je bila usmerjena k trku dveh vozil. Podredno se pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je škoda, ki je nastala tožnici, ko jo je pri prečkanju parkirišča poškodovala zapornica, ki se je sunkovito spustila v trenutku, ko je bila tožnica pod njo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zapornica varna za reguliranje prometa vozil samo v eni smeri. Ni bila namenjena prehodu pešcev, zato tudi ni bila ustrezno varnostno opremljena za njihov prehod. Pri tem je posebno nevarnost za pešce predstavljal prehod pešca pod zapornico v smeri parkirišča, saj je bil drog zapornice s strani parkirišča za približno 30 cm odmaknjen od fotocelice. Pešec je prišel v območje droga zapornice, še preden je lahko prekinil svetlobni signal fotocelice, ki je bila torej nameščena približno 30 cm naprej na njegovi poti. V trenutku, ko je bil pešec pod zapornico, se zato spuščanje droga ni moglo prekiniti. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče zaključilo, da zapornica ni bila postavljena v skladu s standardi, saj je bila opremljena s fotocelicami, ki preprečujejo hiter spust zapornice le na eni strani. Zaradi navedene okoliščine sodišče šteje zapornico za nevarno stvar (prim.149. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), kar pogojuje odškodninsko odgovornost njenega imetnika oziroma zavarovanca tožene stranke (150. člen OZ). Iz izpodbijane sodbe pa izhaja tudi zaključek sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ob pravilni postavitvi in vzdrževanju zapornice, sploh ne bi prišlo, ter da bi se morala tožena stranka (njen zavarovanec) s potrebno stopnjo skrbnosti zavedati, da se lahko pod zapornico znajde tudi človek, zato bi morala temu primerno tudi poskrbeti za varno spuščanje zapornice. Prav slednji zaključek pa bi prej kazal na krivdno odgovornost kot pa na objektivno odgovornost oziroma na domnevo vzročnosti za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo. Nevarnost stvari namreč obstoji zunaj krivde njenega imetnika. Tam pa, kjer stvar negativno deluje zaradi dejanj ali opustitev njenega imetnika, ni mogoče govoriti o učinkih nevarne stvari, čeprav ima ta stvar lastnosti, ki jih lahko štejemo za nevarne. Sodišče prve stopnje bi zato moralo presoditi ugotovljeno dejansko stanje tudi v smeri v tožbi zatrjevane krivdne odgovornosti tožene stranke.

V smeri ugotovljene opustitve tožene stranke, ki bi se morala, kot je navedlo sodišče prve stopnje, s potrebno stopnjo skrbnostjo zavedati, da se lahko pod zapornico znajde tudi človek, čeprav ni bila namenjena prehodu pešcev, pa bi moralo sodišče presoditi dejanske trditve tožene stranke iz odgovora na tožbo, ki jih izpostavlja tudi v pritožbi in po katerih naj bi se tožeča stranka poškodovala zaradi lastne nepazljivosti. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je tožeča stranka hodila po cestišču, ki je namenjen javnemu prometu oziroma prometu zunaj vozišča – parkirišču in da bi se zapornicam lahko izognila s hojo po urejenem pločniku, namenjenemu pešcem. Tožena stranka je tako uveljavljala najmanj soodgovornost tožnice za nastali škodni dogodek. Sodišče prve stopnje navedenih ugovornih trditev tožene stranke ni presojalo, zato je sodba pomanjkljiva, saj je zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti. To kaže na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Gre za kršitev, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, zato je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP).