Jedro

Rok treh mesecev po uveljavitvi ZJU za sprejem akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je instrukcijski rok, katerega prekoračitev oziroma zamuda ne vpliva na zakonitost akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo predlog, da se ugotovi neskladnost Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Upravni enoti .... št. 102-3/2003 z dne 1. 12. 2003 z Zakonom o javnih uslužbencih in da se navedeni akt razveljavi (1. točka izreka). Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 135,77 EUR (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pritožil predlagatelj iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo odpravi (razveljavi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ter navedel, da je sodišče prve stopnje zgolj povzelo navedbe, ki so vsebovane v prilogah k sodnem spisu in so neresnične. Poleg tega ni upoštevalo zakonsko določenega roka, do katerega bi bilo potrebno sprejeti akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (do 1. 4. 2004), ampak je le navedlo, da so za zamudo tega roka obstajali opravičeni razlogi. Do zamude je prišlo zaradi tega, ker je bila na predlagateljevo prejšnje delovno mesto sprejeta pripravnica (sorodnica moža vodje kadrovske službe pri nasprotni udeleženki), ki do sprejema akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ni opravila potrebnih izpitov. S tem je prišlo do kršitve Kodeksa o ravnanju javnih uslužbencev, kar je nevzdržno in ponižujoče. Nadalje je predlagatelj navedel, da niti v zakonu niti v uredbi vlade ni pravne podlage, ki bi omogočala, da je presojani akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest začel veljati dne 19. 4. 2004. Ne drži, da sta bila s tem aktom pri nasprotni udeleženki formirana le dva oddelka, saj je do tega prišlo šele na podlagi akta z dne 23. 5. 2007. Zadevo je obravnavala tudi Inšpekcija za sistem javnih uslužbencev, ki je ugotovila, da bi morala nasprotna udeleženka pred začetkom postopka za sprejem nove sistemizacije sprejeti Pravilnik za določitev postopka za sprejem sistemizacije ter z njim seznaniti zaposlene. V tem primeru ne bi moglo priti do diskriminacije. Pri nasprotni udeleženki obstajata dva zapisa akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki imata različni tabelarni prilogi, pri čemer ni razvidno, da en akt predstavlja le osnutek, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Prva priloga enakopravno obravnava vse upravne delavce, druga priloga pa je do predlagatelja nepravična, saj ukinja njegovo dotedanje delovno mesto. Tudi datumi, ki so navedeni na obeh aktih, ne ustrezajo dejanskemu stanju, sistemizacija je bila izdelana šele v mesecu marcu 2004 z namenom zaposlitve pripravnice. Pred tem ni bil sprejet kadrovski načrt, tudi ni znano, ali je nasprotna udeleženka za novo zaposlitev pridobila soglasje Vlade RS. Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest nadalje ni obravnaval pristojni organ sindikata, člani sindikata se niti niso sestajali, saj ni bila izvoljena predsednica, ki bi jih lahko sklicala. Predlagatelj je sodišču prve stopnje tudi predlagal, naj pridobi zapisnike o načinu sprejema akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sam pa je predložil ustrezne listine, iz katerih je razvidno, da je predsednici sindikata mandat potekel že v letu 2001. Ko se je v zvezi z opisanimi nepravilnostmi obrnil na Inšpekcijo za sistem javnih uslužbencev, so od njega zahtevali, da sproži ustrezne postopke, v katerih se bo ugotovilo, da so omenjeni dokumenti ponarejeni. Iz tega razloga od sodišča pričakuje, da bo zadevo ustrezno raziskalo, ugotovilo nezakonitost izpodbijanega akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ter predlagatelju omogočilo, da ne bo finančno oškodovan.

Predlagatelj je poleg pritožbe vložil še dopolnitvi pritožbe (z dne 22. 4. 2008 in 16. 5. 2008), ki jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj sta bili vloženi po izteku pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo vse potrebne razloge, na podlagi katerih je odločitev, da predlog ni utemeljen, pravilna. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Skladno z določbo 6.c) člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) je predmet kolektivnih delovnih sporov presoja skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakoni in kolektivnimi pogodbami. V konkretni zadevi to pomeni skladnost Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji upravne enote ..... (nasprotne udeleženke) z dne 1. 12. 2003 z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji). Skladno s 40. členom ZJU določi sistemizacijo v organih državne uprave in v upravah lokalne skupnosti predstojnik, v drugih državnih organih pa sistemizacijo določi predstojnik, če zakon ali splošni akt državnega organa ne določi drugače. Nadaljnja skupna izhodišča za sistemizacijo so predmet vladne uredbe (1. odstavek 40. člena ZJU). Za sistemizacijo organa državne uprave je potrebno pridobiti soglasje vlade (2. odstavek 41. člena ZJU).

Kadrovski načrt, za katerega pritožba meni, da bi moral biti sprejet pred aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, glede 42. člena ZJU predstavlja podlago za sklepanje delovnih razmerij in upravljanje s kadrovskimi viri, vsebuje pa prikaz dejanskega stanja in načrtovane spremembe v številu in strukturi delovnih mest za obdobje dveh let. Predlog kadrovskega načrta se pripravi glede na proračunske možnosti, predviden obseg nalog in program dela. Ker se kadrovski načrt nanaša na zaposlovanje pri posameznem državnem organu ali organu lokalne skupnosti, ne more vplivati na zakonitost postopka sprejema akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, kot zmotno meni predlagatelj. Prav tako nikjer ni določena obveznost predstojnika, da pred sprejemom akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sprejme pravilnik, ki bi urejal postopek.

Po določbi 4. odstavka 26. člena ZJU mora predstojnik pred sprejemom splošnega akta, ki vpliva na pravice oziroma obveznosti javnih uslužbencev (med katere sodi akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest), omogočiti reprezentativnemu sindikatu, ki deluje v organu, da pove svoje mnenje. Za reprezentativni sindikat, ki deluje v organu, se šteje reprezentativni sindikat v organu oziroma reprezentativni sindikat dejavnosti ali poklica v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti, ki ima imenovanega zaupnika v organu. Nasprotna udeleženka je 4. 12. 2003 pridobila mnenje Sindikata državnih in družbenih organov Upravne enote ..., iz katerega je razvidno, da je sindikat s predlogom Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 12. 2003 soglašal. Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da osebno s predlogom ni bil seznanjen, tako niso bistvene, saj delodajalec posameznih delavcev, ki niso člani sindikata, ni dolžan posebej obveščati in pridobivati njihovih mnenj. Pav tako ni bistvenega pomena sklicevanje na dopis območnega odbora Sindikata državnih in družbenih organov z dne 29. 7. 2007, iz katerega izhaja, da je bila v tem letu izvoljena nova sindikalna zaupnica in da M.S. ni več sindikalna zaupnica, saj se ne nanaša na sporno obdobje.

Poleg tega je potrebno ločiti objavo in veljavnost splošnega akta od obveznosti delodajalca, da delavce seznani s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (ki so v takšnem aktu vsebovane). Takšna obveznost se nanaša le na veljavne splošne akte, veljavni pa postanejo šele po tem, ko so ustrezno objavljeni. Tako določa 1. odstavek 154. člena URS, po katerem začnejo predpisi praviloma veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno. Sicer pa stališče, da noben splošni akt, ki ureja delovna razmerja, ne more veljati brez predhodne objave, izhaja tudi iz dosedanje prakse Ustavnega sodišča RS (v odločbah opr. št. U-I-87/92; Ur. l. RS, št. 59/92 in opr. št. U-I-97/02; Ur. l. RS, št. 70/92) ter iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (v zadevah opr. št. VIII Ips 172/2001 z dne 21. 5. 2002 in opr. št. VIII Ips 82/2002 z dne 11. 3. 2002). Tako je nasprotna udeleženka ravnala povsem zakonito, ker je kot začetek veljavnosti Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovni mest z dne 1. 12. 2003 določila dan objave, torej 19. 4. 2004. Predlagatelj utemeljeno opozarja, da bi morala nasprotna udeleženka glede na prehodno določbo 1. odstavka 189. člena ZJU akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sprejeti najkasneje v treh mesecih po začetku uporabe tega zakona (to je do 28. 9. 2003), ni pa pravilno njegovo stališče, ki ga ponavlja v pritožbi, da je akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest nezakonit, če je sprejet po izteku zakonsko določenega roka. Gre namreč za instrukcijski rok, katerega prekoračitev oziroma zamuda ne vpliva na zakonitost akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Zato tudi dejstvo, da je nasprotna udeleženka presojani akt z dne 1. 12. 2003 sprejela šele v letu 2004, veljati pa je začel 19. 4. 2004, ni bistveno, prav tako ni odločilnega pomena, zakaj je do prekoračitve roka prišlo, kot nadalje zmotno meni pritožba (v zvezi s čimer navedb o domnevni diskriminaciji in neupravičenem zaposlovanju pri nasprotni udeleženki predlagatelj niti ni dokazal).

Nadaljnje pritožbene navedbe o obstoju dveh aktov o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z različnima tabelarnima prilogama in različnima datumoma, pa so neutemeljene, saj iz izvedenih listinskih dokazov (in logičnega sklepanja) izhaja, da je prvi akt osnutek. Z omenjenim aktom sta bila pri nasprotni udeleženki formirana dva oddelka, do tega ni prišlo šele v letu 2007, kot protispisno navaja pritožba. Sicer pa je presoja, koliko oddelkov tožene stranke predvideti v aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest in katera delavna mesta oblikovati ter s kakšnimi pooblastili, v vsakem primeru na strani delodajalca, torej nasprotne udeleženke, zaradi česar tudi pritožbene navedbe o diskriminaciji posameznih delavcev zaradi tega, ker se njihova delovna mesta s sprejetjem novega akta ukinjajo oziroma definirajo na novo, niso utemeljene. V letu 2007 je bil omenjeni akt tožene stranke tudi spremenjen, to spremembo je pregledala Inšpektorica za sistem javnih uslužbencev ter odkrila nekatere nepravilnosti. Navedeno pa za odločitev ni bistveno, saj se ne nanaša na sporno obdobje.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP ni presojalo, saj se ne nanašajo na presojani spor, ampak predlagatelj oporeka zaposlitvi nove delavke pri nasprotni udeleženki, zaradi česar naj bi bil razporejen na drugo delovno mesto in tako podvržen diskriminaciji. Predlagatelj tako v tem delu pritožbe pravzaprav uveljavlja nezakonitost sklepa o razporeditvi, izdanega na podlagi Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 12. 2003, ki ni predmet presoje v tem sporu.