15. 9. 2023

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Gabrijele Marušič, Postojna, ki jo zastopa Odvetniška družba Gaberščik, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 15. septembra 2023

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 21/97 – popr., 75/97, 19/14 in 159/21) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 29/2020 z dne 28. 10. 2020 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 124/2018 z dne 14. 6. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Postojna je zavrnila zahtevo pritožnice za priznanje statusa vojnega invalida – civilnega invalida žrtve vojne, priznanje vojne invalidnine in ustrezne valorizacije za čas od 15. 9. 1947 do 31. 8. 1978. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je zavrnilo pritožničino pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje. Strinjalo se je, da za priznanje statusa civilnega invalida vojne za navedeno obdobje ni pravne podlage.

2.Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Pritrdilo je stališču upravnih organov, da v Zakonu o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojl) ni podlage za ugoditev pritožničinemu zahtevku, ob čemer pa ni sporno, da pritožnica na podlagi navedenega zakona že uživa vse pravice civilnega invalida vojne. Zavrnilo je tožbeno stališče, da bi morala Republika Slovenija v ZVojl urediti tudi možnost pridobitve navedenega statusa in nanj vezane invalidnine za čas od 15. 9. 1947, ko je stopila v veljavo Mirovna pogodba z Italijo (Uradni list FLRJ, št. 104/47 – v nadaljevanju Mirovna pogodba). Taka obveznost naj iz 1. člena Sporazuma med Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju FLRJ) in Italijansko republiko o definitivnem urejanju medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov, z dne 18. 12. 1954 (Uradni list SFRJ, MP, št. 2/56 – v nadaljevanju Sporazum), ki ga je Republika Slovenija notificirala z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Uradni list RS, št. 40/92, MP, št. 11/92 – v nadaljevanju Akt o notifikaciji nasledstva), ne bi izhajala. V navedeni določbi Sporazuma naj namreč ne bi bil določen rok, v katerem bi morala nekdanja Jugoslavija urediti položaj prejemnikov zapadlih in nezapadlih civilnih in vojaških pokojnin, predvidenih v 8. točki priloge XIV Mirovne pogodbe. Glede na navedeno je Upravno sodišče štelo, da je mednarodna pogodba ureditev teh vprašanj prepustila posameznemu zakonodajalcu v državi pogodbenici, ne da bi ob tem določila rok ali način, kako naj to stori. Nikakor pa naj Sporazum ne bi bil neposredno izvršljiv. Nekdanja Jugoslavija, čeprav pozno, je po stališču Upravnega sodišča uredila status civilnih invalidov vojne in s tem izpolnila svojo obveznost po Sporazumu.

3.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je ZVojl v skladu z Ustavo in Sporazumom v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947 dalje. Presodilo je, da je odgovor na navedeno vprašanje v okvirih obravnavane revizije pritrdilen, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Vrhovno sodišče pojasni, da je bil način izpolnitve obveznosti Italije iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe v Sporazumu res dogovorjen tako, da ta obveznost s 15. 9. 1947 preide na Jugoslavijo, za kar je Italija zagotovila tudi sredstva, vendar ob tem opozarja, da je ta datum upošteven le za pokojnine iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe. Navedena določba pa se, kot naj bi navajala tudi pritožnica, nanaša na upravičenja do pokojnin, ki so jih osebe pridobile z delom za Italijansko republiko ali za njene lokalne oblasti oziroma z delom v italijanski državni upravi. Po stališču Vrhovnega sodišča se zato 1. člen Sporazuma ne more nanašati na vojne pokojnine, do katerih bi bile civilne osebe upravičene zaradi okoliščin, kot so pritožničine. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče zavrača tudi razlago pritožnice, da je zaradi Akta o notifikaciji nasledstva na Republiko Slovenijo prešla odgovornost zaradi neizvršenih obveznosti nekdanje Jugoslavije glede sprejetja pravnih podlag, na podlagi katerih bi civilni invalidi vojne lahko uveljavili zahtevke za ugotovitev statusa in izplačilo invalidnin za čas od 15. 9. 1947 do datuma, ko jim je bil na podlagi predpisov, sprejetih v nekdanji skupni državi, ta status priznan, invalidnine pa izplačevane.

4.Vrhovno sodišče tudi ni sledilo razlagi pritožnice, da naj bi že na podlagi pravil običajnega mednarodnega prava s prenosom suverenosti in prenosom državljanstva na državo naslednico prešle nanjo tudi obveznosti izplačevanja pokojnine. Ob predpostavki, da gre za pravilo mednarodnega običajnega prava, naj bi bilo namreč očitno, da ga Republika Slovenija spoštuje, saj pritožnici na podlagi v prejšnji državi (nekdanji Jugoslaviji) ugotovljenega statusa civilnega invalida vojne in pod pogoji v ZVojl zagotavlja nadaljnje prejemanje invalidnine. Po mnenju Vrhovnega sodišča pa z navedenim pravilom tudi ni mogoče neposredno utemeljevati obveznosti Republike Slovenije. Ta naj bi zaradi morebitnih opustitev dolžnih aktivnosti nekdanje Jugoslavije lahko odgovarjala le, kolikor se je k njihovemu spoštovanju zavezala z notifikacijo nasledstva nekdanje Jugoslavije v zvezi s Sporazumom. Vrhovno sodišče je ob tem opozorilo, da se dopuščeno pravno vprašanje nanaša samo na te obveznosti, ne pa na morebitne obveznosti Republike Slovenije na podlagi Mirovne pogodbe, glede katere Republika Slovenija ni notificirala nasledstva po nekdanji Jugoslaviji, ali drugih mednarodnopravnih formalnih virov (npr. običajnega prava). Po stališču Vrhovnega sodišča navedeno dodatno potrjuje, da Republika Slovenija ni vstopila v pravni položaj nekdanje Jugoslavije glede vseh razmerij z Italijansko republiko, ampak le glede tistih iz 1. člena Sporazuma oziroma obveznosti iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe.

5.Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper odločitvi sodišč in hkrati pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZVojI. Meni, da je razlaga Vrhovnega sodišča, ki je drugače kot Upravno sodišče štelo, da se 1. člen Sporazuma ne nanaša na pritožnico, zmotna in v nasprotju z 8. in 153. členom Ustave, pravili mednarodnega običajnega prava ter namenom in cilji Mirovne pogodbe. Z zavrnitvijo zahtevka naj bi bilo poseženo tudi v njeno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, kolikor jo Ustava zagotavlja v skladu z Mirovno pogodbo. Pritožnica Vrhovnemu sodišču očita še, da je prezrlo, da čeprav Republika Slovenija ni izrecno notificirala nasledstva po Mirovni pogodbi, jo ta zavezuje v skladu s 3. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/94 – v nadaljevanju UZITUL). Prezrlo naj bi tudi, da je treba pri razlagi vsebine mednarodne pogodbe in obveznosti države, ki iz nje izhajajo, upoštevati tudi načelo pravičnosti, naravo stvari, cilje in kontekst dogovarjanja in sklenitve pogodbe. S tem naj bi Vrhovno sodišče kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

6.Pobudnica meni, da njena pobuda odpira pomembno ustavnopravno vprašanje veljavnosti in uporabljivosti Mirovne pogodbe v slovenskem pravnem redu ter vprašanje obveznosti, ki iz nje v zvezi s pravili mednarodnega običajnega prava in Sporazumom v zvezi z 8. in 153. členom Ustave izhajajo za državo. Navaja, da čeprav Republika Slovenija (drugače kot glede Sporazuma) ni izrecno notificirala nasledstva glede Mirovne pogodbe, jo ta zavezuje ne le na podlagi 3. člena UZITUL, temveč tudi na podlagi mednarodnega običajnega prava, po katerem države naslednice vselej zavezujejo tiste pogodbe, ki urejajo meddržavne meje in druge varstvene režime, nasledstvo pogodb pa naj bi bilo zaobseženo tudi v 34. členu Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede mednarodnih pogodb iz leta 1978 (Uradni list SFRJ, MP, št. 1/80, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 35/92, MP, št. 9/92). Pobudnica meni, da je treba pri razlagi 1. člena Sporazuma izhajati iz 8. točke priloge XIV Mirovne pogodbe oziroma iz namena in konteksta celotne Priloge, ki ureja določena ekonomska in finančna vprašanja, ki so bila posledica spremembe suverenosti nad relevantnimi ozemlji, med temi pa za konkretni primer posebej pomembna vprašanja socialnih prejemkov. Poleg tega naj bi že po pravilih mednarodnega običajnega prava veljalo, da s prenosom suverenosti in s prenosom državljanstva preide tudi obveznost izplačevanja pokojnin.

7.Pobudnica meni še, da je njen pravni položaj oziroma pravni položaj skupine civilnih invalidov vojne, ki ji pripada, drugačen od pravnega položaja drugih civilnih invalidov vojne. Okoliščine, iz katerih sklepa na drugačnost njihovega pravnega položaja, naj bi bile: (1) poškodovani so bili kot državljani Italijanske republike, a na območju kasnejše Jugoslavije in Slovenije; (2) imeli so pravico in možnost uveljavitve pravic civilnih žrtev vojne po predpisih Italijanske republike in predpisih, veljavnih za območje tedanjih con A in B; (3) nekateri so navedene prejemke že prejemali, drugi pa so imeli pri tedanji vojaški upravi že vložene zahteve za priznanje pravice, pritožnica naj bi vlogo oddala še kot italijanska državljanka v Italijanski republiki, v mejah, kot je bila določena z Rapalsko pogodbo, o njeni pravici pa ni bilo odločeno do 15. 9. 1947; (4) FLRJ je z mednarodno pogodbo z dnem 15. 9. 1947 od Italijanske republike prevzela obveznost izplačevanja teh invalidnin in pokojnin; (5) za izplačevanje pokojnin in invalidnin je od Italijanske republike prejela namenska sredstva ter se zavezala za poravnavo vseh zapadlih in nezapadlih pokojnin oziroma invalidnin civilnim invalidom vojne. Iz navedenega pobudnica zaključi, da je bila Republika Slovenija vse od 15. 9.1947 dolžna urediti sistem varstva pravic civilnih invalidov vojne najmanj v standardu in okviru, kot je to veljalo za te osebe v Italijanski republiki, zato naj ne bi držalo, da je bilo slednje plod njene diskrecije. Pobudnica tako meni, da Republika Slovenija Ustave ni kršila le s tem, da v nasprotju s sprejetimi mednarodnimi obveznostmi položaja obravnavane skupine civilnih invalidov vojne ni uredila tudi za čas od 15. 9. 1947, temveč tudi s tem, da pri urejanju njihovega položaja v ZVojI ni upoštevala bistvene drugačnosti njihovega položaja, s tem pa je ravnala v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ker Republika Slovenija ni uredila položaja obravnavane skupine civilnih invalidov vojne tudi za čas od 15. 9. 1947, naj bi ravnala tudi v neskladju s 50. členom Ustave. Neurejenost njihovega položaja v upoštevnem obdobju pa naj bi pomenilo še, da Republika Slovenija ni upoštevala posebnega varstva, ki ga tudi tej skupini oseb zagotavlja tretji odstavek 50. člena Ustave, prav tako pa naj bi jim posebno varstvo šlo po navedenih mednarodnih pogodbah in po običajnem mednarodnem pravu.

B.

8.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka). Ustavno sodišče še dodaja, da v skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo[1] pri obravnavi pobude ne more upoštevati očitkov, ki jih pobudnica prvič uveljavlja v reviziji oziroma v pobudi, ni pa jih uveljavljala že v tožbi in v predlogu za dopustitev revizije. Ustavno sodišče je zato pri obravnavi pobude obravnavalo le očitek o neskladju z 8. in 153. členom Ustave, kolikor se nanaša na izpolnjevanje obveznosti po 1. členu Sporazuma v zvezi z 8. točko priloge XIV Mirovne pogodbe, očitek o neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave zaradi neupoštevanja posebnosti položaja obravnavane skupine civilnih invalidov vojne pri urejanju njihovih pravic ter očitka o neskladju s pravico do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave in s posebnim varstvom civilnih invalidov vojne po tretjem odstavku 50. člena Ustave.

9.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnice in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Neža Kogovšek Šalamon, dr. Špelca Mežnar, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

Tako npr. v sklepih Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79) in št. Up-1320/20, U-I-481/20 z dne 6. 4. 2021. Primerjaj še sklep Ustavnega sodišča št. U-I-335/20, Up-256/20 z dne 24. 3. 2022, 7. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1043/18 z dne 27. 10. 2022 (Uradni list RS, št. 151/22), 23. točka obrazložitve.