Jedro

Res je, da mora bianco menica ob izročitvi vsebovati vsaj podpis trasanta in takšna menica je bila tožeči stranki tudi izročena, vendar iz menične izjave izhaja, da je menični blanket toženec podpisal kot pooblaščena oseba družbe A. d.o.o. (trasanta). Tak podpis ne more pomeniti osebne zaveze toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 41093/2012 z dne 30. 5. 2012 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

2. Takšno sodbo s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in izrecno razloga po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s predlogom spremembe izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Drži pritožbena trditev, da je bila izdana lastna bianco menica, ki jo je podpisal toženec. Iz menične izjave nedvomno izhaja, da za garancijo predplačila za dela po podizvajalski pogodbi z dne 15. 11. 2010 na objektu ZZZS na naslovu Miklošičeva 24, L., po kateri je tožeča stranka kot izvajalec naročila aluminijska dela, steklarska dela in ključavničarska dela pri družbi A. d.o.o., kot podizvajalca ta izroča bianco menico kot instrument zavarovanja, na kateri je podpisan V.V. (toženec) kot pooblaščena oseba izdajatelja A. d.o.o..

7. Tožeča stranka tako ni imela pooblastila, da bi lahko izpolnila menico z navedbo toženca kot trasanta, saj iz menične izjave jasno izhaja, da je trasant družba A. d.o.o..

8. V konkretnem primeru je tako ugotovljeno neskladje med menico kot vrednostnim papirjem ter pooblastilom za izpolnitev menice. Pravdni stranki sta remitent (tožeča stranka) in zakoniti zastopnik trasanta (tožena stranka), zato je odločilno, kdo se je v menični izjavi zavezal kot trasant, to pa je bila gospodarska družba A. d.o.o. in ne toženec. Dejstvo, da gre za lastno in ne trasirano menico izhaja iz zapisa na menici: „plačam“ namesto natisnjene klavzule: „plačajte“ (2. točka 107. člena Zakona o menici - v nadaljevanju ZM), kakor tudi iz neizpolnjene rubrike, kjer bi moral biti naveden trasat, kar je obvezna sestavina trasirane, ne pa tudi lastne menice (3. točka 1. člena in 107. člen ZM. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni pasivno legitimiran na podlagi predložene menice (podobno odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 245/2012).

9. Res je, da mora bianco menica ob izročitvi vsebovati vsaj podpis trasanta in takšna menica je bila tožeči stranki tudi izročena, vendar iz menične izjave izhaja, da je menični blanket toženec podpisal kot pooblaščena oseba družbe A. d.o.o. (trasanta). Tak podpis ne more pomeniti osebne zaveze toženca.

10. Odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 721/2012 (ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 121/2013) ni primerljiva s to pravdno zadevo, saj gre v tej pravdni zadevi za popolnoma drugačno dejansko stanje. Listina, obravnavana v tej pravdni zadevi je bila (pred izpolnitvijo) bianco lastna menica z enim podpisom. Iz pooblastila za izpolnitev te bianco lastne menice izhaja, da je njen izdajatelj družba A. d.o.o., zato mora biti na menici podpis izdajatelja, torej družbe A. d.o.o., ker sicer listina ne velja za lastno menico (7. točka 107. člena v zvezi s prvim odstavkom 108. člena Zakona o menici - ZM). Iz menične izjave jasno izhaja, da je podpis na menici podpis toženca kot pooblaščene osebe izdajatelja menice, to je družbe A. d.o.o.. Podpis toženca na menici je zato, kljub temu, da na njej ni žiga družbe A. d.o.o., potrebno šteti kot podpis te družbe v skladu z menično izjavo.

11. Listina obravnavana v zadevi I Cp 721/2012 Višjega sodišča v Mariboru in II Ips 121/2013 Vrhovnega sodišča RS, je bila menica, na kateri je bil tako podpis družbe (direktorja), kakor tudi osebe direktorja kot fizične osebe (ob enem podpisu je bil žig, ob drugem ga ni bilo) in je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožeča stranka uveljavlja regresno menično terjatev zoper toženca (trasanta), ker trasat ni plačal celotnega meničnega dolga. V tem primeru je tako šlo za trasirano in ne za lastno menico.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno tolmačilo zapis na menični izjavi: „izvajalca pooblaščam, da izpolni predloženo menico, v kolikor podizvajalec ne spoštuje pogodbene obveznosti iz 17. člena pogodbe št. POG 026/2010 za zavarovanje predplačila in ne spoštuje pogodbenih obveznosti pri dobavi in vgradnji elementov po pogodbi št. POG 026/2010“. V kolikor bi takšen zapis v menični izjavi pomenil zavarovanje celotne pogodbe POG 026/2010, potem bi bil zapis, da gre za zavarovanje predplačila (kar je tudi zajeto v pogodbi) brez vsakega pomena in nepotreben. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je bila menica izdana samo za zavarovanje del, ki se jih je družba A. d.o.o. zavezala opraviti po predplačilu, saj zavarovanje del, ki še niso bila plačana, sploh ni potrebno.

13. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožeča stranska s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

15. Izrek o pritožbeni stroških tožene stranke je odpadel, ker niso bili priglašeni.