Jedro

Tožeča stranka obstoja pogodbe o prenosu nalog za pooblaščeno organizacijo, ni dokazala, zato ne more v tem postopku uspešno v svojem imenu izterjevati stroškov od toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v N. dne 17.3.1997, v dajatvenem in stroškovnem delu in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 113.105,00 SIT v roku 15 dni v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Ker je toženka v pravdi ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke, je sodišče raziskalo, ali je tožeča stranka izvajala upravljanje stanovanjske hiše na podlagi pogodbe, ki jo je sklenila s hišnim svetom njena pravna prednica ali s skupnostjo stanovalcev, saj bi le v takem primeru po določbi 2. odst. 145. člena SZ bila pooblaščena opravljati naloge iz tega zakona do sklenitve pogodbe iz 22. člena SZ. Tožeča stranka pa po mnenju sodišča takšne pogodbe ni izkazala, saj pooblastilo skupnosti stanovalcev, ki je bilo dano strokovni službi Samoupravno stanovanjske skupnosti občine N. dne 1.8.1983 ne more nadomestiti pogodbe o upravljanju iz 2. odst. 46. člena Zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.

Zoper sodbo je vložila tožeča stranka pritožbo. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Iz pooblastila z dne 1.8.1983 izhaja, da je skupnost stanovalcev na podlagi sklepa zbora stanovalcev stanovanjske hiše, S. pooblastila strokovno službo Samoupravne stanovanjske skupnosti Občine N., da v imenu skupnosti opravlja strokovna dela oz. naloge, ki jih je že do tedaj opravljala. Pravni prednik tožeče stranke je bila Samoupravna stanovanjska skupnost občine N., ta je ustanovila 21.12.1989 podjetje D. p.o. in na podlagi lastninskega preoblikovanja je nastala sedanja tožeča stranka. Posle upravljanja je ves čas opravljala ista pravna oseba, zato bi sodišče na podlagi 145. člena Stanovanjskega zakona moralo ugotoviti, da je tožeča stranka aktivno legitimirana. Stališče, da pooblastilo ne more nadomestiti pogodbe o upravljanju, je po mnenju pritožbe napačno. Iz pooblastila namreč izhaja, da je skupnost stanovalcev pooblastila pravnega prednika za opravljanje strokovnih del oz. nalog, kot jih je že do sedaj opravljal. Že pred sprejemom Zakona o stanovanjskem gospodarstvu je upravljal s stanovanjsko hišo pravni prednik tožeče stranke, ki je na podlagi danega pooblastila nadaljeval z upravljanjem vse do sklenitve pogodbe o upravljanju in sicer na podlagi določbe 2. odst. 145. člena SZ. V prid takšnemu razlogovanju je bilo izdano že tudi več judikatov tako sodišča, ki je obravnavalo to zadevo kot tudi Višjega sodišča v K.. Zato tožeča stranka predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni, podrejeno, da se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91) je v prehodnih določbah v 2. odst. 145. člena določal, da opravljajo naloge iz tega zakona do sklenitve pogodbe iz 22. člena SZ oz. izdaje sklepa sodišča skupnost stanovalcev oz. pooblaščena organizacija. S to določbo je torej bila začasno podaljšana pristojnost skupnostim stanovalcev za naloge iz novega zakona (do sklenitve pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij v zvezi z upravljanjem večstanovanjske hiše po 22. členu SZ). Ker pa so skupnosti stanovalcev lahko te naloge po prejšnji zakonodaji prenesle tudi na pooblaščene organizacije, je v skladu z določbo 2. odst. 145. člena SZ bila predvidena tudi ta možnost. Tožeča stranka, ki se je ukvarjala kot pooblaščena organizacija s takšnimi nalogami, bi v tem pravdnem postopku, ko je toženka ugovarjala njeni aktivni legitimaciji morala dokazati, da je skupnost stanovalcev z njo sklenila pogodbo o prenosu nalog za upravljanje. Pooblastilo iz leta 1983, s katerim je dokazovala prenos teh nalog, vsekakor ne dokazuje, da so bile nanjo prenesene naloge upravljanja in izterjave stroškov v zvezi s popravili. Že 76. člen Zakona o stanovanjskem gospodarstvu (ur.l. SRS 3/81) je določal, da se sklene pogodba o oddaji nalog in opravil v zvezi z gospodarjenjem s stanovanjskimi hišami. Tožeča stranka, ki obstoja pogodbe o prenosu nalog na pooblaščeno organizacijo, ni dokazala, zato ne more v tem postopku uspešno v svojem imenu izterjevati stroškov od toženke. Glede na dokaze, ki jih je imelo sodišče prve stopnje, je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka aktivno legitimacijo ni dokazala. Sodna praksa je obravnavala različne primere podobnih terjatev, kot so konkretne. Aktivna legitimacija je bila odvisna od tega, ali je pooblaščena organizacija imela v sklenjeni pogodbi podlago za izterjavo stroškov v lastnem imenu, ali v imenu skupnosti stanovalcev. Pritožba se zato ne more sklicevati zgolj na splošno na sodno prakso, ampak bi morala konkretizirani primere, ki naj bi bili identični primeru tožeče stranke v tem sporu. Zato tudi v delu, kjer pritožba izpostavlja sodno prakso, ne more omajati sprejete odločitve. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).