Jedro

Drži, da mora izvršilno sodišče izvršbo omejiti tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva, če ta zadostujejo, ne drži pa, da je toženka izkazala, da dolžnikova plača zadostuje za poplačilo tožnikove terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 4. 2021, s katerim je sodišče ugodilo predlogu tožnika, da se toženki prepove odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin do deleža ½ oziroma do ¼.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno, v celoti in iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in v celoti ugodi ugovoru, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Kot bistveno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da v odločbi, v kateri odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, ne sprejme dokaznega sklepa, v nasprotju s sodno prakso vseh slovenskih sodišč in tudi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje meni, da bi moralo že izvršilno sodišče izvršbo omejiti tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma na nekatere predmete, če to zadošča za poplačilo terjatve in dolžnikov osebni dohodek, za poplačilo tožnikove terjatve brez dvoma zadošča. Pritrjuje, da se pri zavarovanju nedenarnih terjatev ugotavlja obstoj objektivne nevarnosti in zato tožniku ni bilo treba zatrjevati in dokazovati, da nevarnost izvira iz ravnanja tožene stranke, vendar pa to ne pomeni, da zatrjevane nevarnosti, do katere bi prišlo zaradi ravnanj tožene stranke, ni treba konkretizirati. V nasprotnem primeru bi bilo prepoved odtujitve in obremenitve mogoče izdati vselej, ko dolžnik razpolaga s svojim premoženjem, to pa ne drži. Neutemeljeno je sodišče tudi izreklo prepoved obremenitve in odtujitve za kar enajst nepremičnin tožene stranke, saj samo vrednost idealnega deleža do ¼ na nepremičnini z ID znakom parcela 000/1, na kateri stoji tronadstropna stanovanjska stavba s tlorisom 214 m2, na naslovu ..., po podatkih GURS zadostuje za poplačilo dolžnikove terjatve v višini 23.038,58 EUR. Podatki o nepremičninah na dan 31. 3. 2020 so javno dostopni, tožnik pa trditve, da vrednost predmetne nepremičnine predstavlja dvakratnik njegove odprte terjatve, ni prerekal in je zato treba to dejstvo šteti za dokazano. Tožnik bi moral svoj predlog za izdajo začasne odredbe omejiti samo na tiste nepremičnine, s prodajo katerih bi lahko prišel do popolnega poplačila svoje terjatve, vendar v zvezi s tem ustrezne trditvene podlage ni podal. 3. Na vročeno pritožbo tožnik ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica vztraja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP1, ker ni sprejelo dokaznega sklepa. Pri tem se na splošno sklicuje na prakso slovenskih sodišč, odločb, ki bi bile relevantno povezljive s predmetno, pa ne navede. Zato se pritožbeno sodišče o teh pavšalnih navedbah ne more izreči. Neutemeljeno se sklicuje tudi na 15. člena ZIZ2, ki napotuje na uporabo ZPP. V prvem odstavku 29.a člena ZIZ je določeno, da sodišče opravi narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Narok v postopku zavarovanja z začasno odredbo je zato izjemoma določen, enako velja za obravnavanje ugovora. Pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče praviloma odloča v začetni fazi postopka na podlagi omejenega procesnega gradiva, hitro in na podlagi dokaznega standarda verjetnosti3. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Naroka ni razpisalo, dokazov ni izvajalo in zato tudi ni sprejelo dokaznega sklepa, temveč je na podlagi gradiva v spisu ocenilo ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v 272. členu ZIZ. Sodišče prve stopnje zato zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni storilo, pritožba pa tudi ne pove kako naj bi zatrjevan kršitev vplivala na pravilnost odločitve.

6. Drži, da mora izvršilno sodišče izvršbo omejiti tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva, če ta zadostujejo, ne drži pa, da je toženka izkazala, da dolžnikova plača zadostuje za poplačilo tožnikove terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dolžnikova osnovna plača celo nižja od minimalne, razliko v dolžnikovem prihodku pa predstavljajo relativno visoko povračilo stroškov za prehrano in službeno pot ter prevoz na delo in iz dela. Pritožba teh ključnih ugotovitev ne prereka.

7. Tožnik je moral objektivno izkazati obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena oziroma znatno otežena, če bo toženka z nepremičninami razpolagala oziroma jih obremenila. Objektivna nevarnost za navedeno brez dvoma izhaja iz dejstva, da je dolžnik v preteklosti že razpolagal s traktorjem, na katerem je bila v korist tožnika ustanovljena zastavna pravica4, poleg tega tožniku ni izročil traktorja, ki ga je ta kupil na javni dražbi, opravljeni v okviru izvršbe za izterjavo njegove terjatve. Glede na to, da je dolžnik toženkin sin pa objektivno obstoji tudi nevarnost, da bo toženka pod njegovim vplivom z deležem na nepremičninah razpolagala, ga odtujila ali obremenila in tega ne spremeni dejstvo, da je ena od teh nepremičnin njen dom. S tem pa bi znatno otežila uveljavljanje tožnikovega zahtevka, saj bi tožnik z vtoževanim zahtevkom lahko uspel le, če bi dokazal, da je za pridobitelj vedel, da je bilo mogoče pridobitev njegovih prednikov izpodbijati. Morebitno nadaljnje razpolaganje z nepremičninami pa tožnik niti ne bi mogel več izpodbiti in se posledično s predmetnimi nepremičninami ne bi mogel več poplačati, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

8. Pritožnica pavšalno in zgolj na podlagi lastne ocene, brez navedbe konkretne cene, trdi, da za poplačilo terjatve zadostuje že prepoved obremenitve in odtujitve stanovanjske hiše. Drži, da je mogoče podatke o ocenjenih vrednostih nepremičnin pridobiti na spletni strani, ki jo navaja pritožba, vendar gre za ocenjene vrednosti do 31. 3. 2020, novejši podatki pa niso več dostopni. Ker pa pritožnica ne navede niti teh starih podatkov o vrednosti posamezne nepremičnine, niti ne izkazuje njihove tržne vrednosti, pritožbenega sodišča s pavšalnimi trditvami ne prepriča, da vrednost idealnega deleža ¼ nepremičnine predstavlja dvakratnik tožnikove terjatve. Tega ne spremeni dejstvo, da te ugovorne trditve tožnik ni prerekal. 9. Uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato treba zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami. 3 To je nižji dokazni standard kot ga določa 8. člen ZPP. 4 Zaradi tega je bil pred Okrajnim sodišče v ... v postopku II K ... spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic.