Jedro

Ker pravdne stranke niso sklenile dogovora, na podlagi katerega bi smel toženec uporabljati deleža tožnic na solastnih nepremičninah brezplačno, njiju pa je iz posesti izključil, ima zahtevek tožnic za plačilo "uporabnine" podlago v 219. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo tožnicama nerazdelno plačati 2.138.939,45 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 1.1.2002 dalje in jima povrniti 911.584,26 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje.

Drugostopenjsko sodišče je takšno sodbo potrdilo.

Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve zadnje navedenemu v novo sojenje. Povzema dosedanji tek postopka, v katerem so sodišča odločala o zahtevku tožnic kot solastnic nepremičnin, vpisanih v vl. št. ... k.o. ..., da jima mora toženec kot eden od preostalih solastnikov istega premoženja plačati korist, ki naj bi jo imel od izključne uporabe le-tega. Navaja, da sta tožnici prenehali biti solastnici že 30.5.1990 in ne šele 29.1.1991, kot je ugotovilo sodišče, pred tem pa jima toženec uporabe ni preprečeval, ampak sta bili zanjo sami nezainteresirani (ne le, da pri vzdrževanju in obnovi zgradb nista hoteli sodelovati, celo ovirali sta jo, zato so objekti propadali in izgubljali vrednost). Mnenju izvedenca je nasprotoval (izvedenec ni upošteval, da je bil gostinski lokal od leta 1974 dalje zaprt in da so nepremičnine z leti - tudi zaradi ravnanja tožnic - izgubljale vrednost, kar bi moralo vplivati na njegovo oceno višine najemnine), sodišče pa dopolnitve mnenja ali angažiranja novega izvedenca ni dopustilo. Ker se sodbi opirata na nepopolno izvedensko mnenje, nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče bi moralo ugoditi toženčevemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja oziroma za postavitev novega izvedenca. Prav tako bi moralo upoštevati, da sta sporne nepremičnine uporabljala tudi preostala solastnika V. P. in D. B. Revizija je bila vročena tožnicama, ki nanjo nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list Republike Slovenije 26/99, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Obseg preizkusa z njo izpodbijane pravnomočne sodbe je zato omejen: vložiti jo je mogoče le zaradi v prvi točki prvega odstavka 370. člena ZPP izrecno določenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi relativnih procesnih kršitev v postopku pred sodiščem druge stopnje (druga točka prvega odstavka 370. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (tretja točka prvega odstavka istega člena).

Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo stranke, ki mora biti iz navedenega razloga konkretizirana z navedbo procesnega predpisa, ki naj bi bil kršen ali vsaj z opisom ravnanja sodišča, ki naj bi bilo v nasprotju s pravili procesnega prava. Revident uveljavlja, da je bil v nasprotju s procesnimi predpisi zavrnjen njegov predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja ali za postavitev novega izvedenca gradbene stroke, a neutemeljeno. Izvedenec je bil v postopku angažiran zaradi ugotovitve višine najemnine za s spornimi primerljiva stavbišča, saj je (profitna) najemnina, kot pravilno poudarja pritožbeno sodišče, objektivno merilo višine prikrajšanja oziroma obogatitve (smiselno enako: da je "uporabnina" enaka znesku povprečne tržne najemnine, je tudi vrhovno sodišče že večkrat zapisalo, na primer v odločbah II Ips 533/2001, II Ips 395/2003, II Ips 280/2004). Nedvomno je višina najemnine odvisna od številnih dejavnikov, med katerimi sta zagotovo namembnost in vrednost stavbe, slednja pa je odvisna tudi od starosti in stanja objekta. Toženec je predlagal, naj izvedenec K. izvedensko mnenje dopolni ali naj se postavi nov (drugi) izvedenec, kar je utemeljil s trditvijo, da izvedenec K. ni upošteval, da je gostinski lokal inšpekcija zaprla in da so objekti propadli. To pa ne drži: izvedenec K. je upošteval, da je lokal zaprt in da dovoljenja za ponovno obratovanje ne bi bilo mogoče dobiti, upošteval pa je tudi stanje (in s tem nujno tudi "propadlost") zgradb. Prav to je bil razlog, zaradi katerega sodišče prve stopnje predlogu toženca ni ugodilo, kar je v razlogih sodbe ustrezno pojasnilo, pritožbeno sodišče pa je kot neutemeljeno zavrnilo toženčevo pritožbeno trditev o kršitvi procesnih pravil. S tem ni zagrešilo relativne bistvene procesne kršitve (druga točka prvega odstavka 370. člena ZPP): pritožbi bi lahko ugodilo le, če bi se ugotovilo, da so v mnenju izvedenca K. nasprotja ali pomanjkljivosti ali če bi nastal utemeljen dvom o njegovi pravilnosti (tretji odstavek 254. člena ZPP); toda ugotovilo se je ravno nasprotno, namreč da v mnenju izvedenca K. ni bilo v pritožbi uveljavljanih pomanjkljivosti. Zgolj nezadovoljstvo stranke z mnenjem izvedenca ne more biti razlog za dopolnjevanje mnenja ali za angažiranje novega izvedenca.

Toženec nadalje kot procesno kršitev uveljavlja odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih kot posledico upoštevanja nepopolnega izvedenskega mnenja. V resnici na ta način graja dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi nižjih sodišč, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno: zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je neupoštevna tudi revizijska trditev, da bi moralo biti upoštevano, da sta poleg toženca sporne nepremičnine uporabljala še njegova hči in sin, saj je bila v postopku pred nižjima sodiščema takšna toženčeva trditev ovržena in je bilo ugotovljeno, da jih je uporabljal izključno on sam.

Pravdne stranke niso sklenile dogovora, na podlagi katerega bi toženec smel uporabljati deleža tožnic na solastnih nepremičninah brezplačno. Zato pravno podlago zahtevku tožnic predstavlja določba 219. člena ZOR: od toženca sta utemeljeno zahtevali povrnitev koristi, ki jo je imel od uporabe njunega deleža. Nižji sodišči sta torej materialno pravo uporabili pravilno, na kar je revizijsko sodišče pazilo po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Revident je namreč uveljavljal le, da je odločitev napačna zaradi napačnih oziroma nepopolnih dejanskih ugotovitev, na katerih temelji; da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč pa je pojasnjeno že zgoraj.

Ker se je izkazalo, da niso podani ne z revizijo uveljavljani in ne uradoma upoštevni revizijski razlogi, je vrhovno sodišče revizijo toženca kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).