Jedro

Iz določb 16. člena ZTZPUS nedvomno izhaja, da je zavezanec v tem inšpekcijskem postopku tudi distributer, v konkretnem primeru torej tožeča stranka. Tudi zanjo tako velja, da v primeru, če se je inšpekcijski postopek zanjo končal neugodno, trpi stroške inšpekcijskega postopka.

Inšpekcijski postopek se je za tožečo stranko končal neugodno, čeprav je bil ustavljen. Ustavljen je bil namreč iz razloga, ker je tožeča stranka prostovoljno odpravila neskladnosti.

Med stroške inšpekcijskega postopka sodijo tudi stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali v zvezi s tem postopkom. V konkretnem primeru so to stroški, ki so bili potrebni za preizkušanje v postopku odvzetega vzorca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ ustavil postopek nadzora skladnosti s preizkušanjem zaščitnih rokavic ... pri distributerju, to je tožeči stranki, ki je bil začet po uradni dolžnosti, ker je tožeča stranka prostovoljno odpravila neskladnosti (1. točka izreka), sklenil je, da stroške odvzetih primerkov vzorca in stroške preizkušanja proizvodov trpi tožeča stranka (2. točka izreka), da je dolžna tožeča stranka stroške postopka v delu preizkušanja v znesku 1260,00 EUR plačati na prehodni račun prvostopenjskega organa (3. točka izreka), ter da vsi ostali stroški postopka na strani upravnega organa bremenijo stroške državnega proračuna (4. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja, da je bil dne 9. 10. 2008 opravljen inšpekcijski pregled v prodajalni na drobno Kmetijska zadruga A. Namen inšpekcijskega nadzora je bila kontrola skladnosti osebne varovalne opreme, in sicer varovalnih rokavic za zaščito pred mehanskimi nevarnostmi na podlagi določil Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in ugotavljanje skladnosti (Uradni list RS št. 99/04 - UPB, ZTZPUS). V prodajalni je bil odvzet vzorec proizvoda, in sicer za zaščitne rokavice ..., ki jih v prodajalno dobavlja tožeča stranka. Primer vzorčnih rokavic so bili poslani v preizkušanje skladnosti z zahtevami predpisa o osebni varovalni opremi v izbrani laboratorij Zavoda za varstvo pri delu (v nadaljevanju ZVD). Iz poročila ZVD izhaja, da so bile posamezne preiskane lastnosti rokavic neskladne s posameznimi točkami harmoniziranih standardov. V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobneje pojasnjuje ugotovitve ZVD. Nadalje prvostopenjski organ v nadaljevanju opisuje inšpekcijski nadzor v tej zadevi. Tožeča stranka je posredovala pisni odgovor, v katerem je v enem delu sprejela ugotovitve iz preizkušanja in poročala o odpravljanju neskladnosti ter se pri tem sklicevala na starejšo zalogo. Opravljenih je bilo več razgovorov z direktorjem tožeče stranke in predstavniki laboratorija ZVD. Izvedeno je bilo tudi srečanje tako predstavnikov ZVD, prvostopenjskega organa, tožeče stranke in podjetja B., ki te rokavice dobavlja. Prvostopenjski organ je tožeči stranki enkrat že izdal sklep o stroških in ji naložil stroške, vendar se je tožeča stranka pritožila, drugostopenjski organ pa je sklep odpravil. V obdobju julij - september 2009 je prvostopenjski organ opravil več inšpekcijskih pregledov v prodaji na drobno, pri tem nadzoru pa ni več zasledil v prodaji rokavic ... Glede na navedeno je ugotovil, da je tožeča stranka zagotovila odpravo neskladnosti v prodaji na drobno glede zagotavljanja navodil v slovenskem jeziku, predložila je zadnja veljavna dokazila o skladnosti za kontrolirane rokavice, zagotovila je, da so s strani proizvajalca odpravljene neskladnosti glede kvalitete označevanja ter glede odpornosti rokavic na pretrganje. Iz tega je razvidno, da ni več pogojev za nadaljevanje postopka, zato je prvostopenjski organ postopek ustavil. Glede odmere stroškov se prvostopenjski organ sklicuje na 113. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP), ki v 2. odstavku določa, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se je v postopku izkazalo, da ga je povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Tožeča stranka je kot distributer kontroliranih rokavic po 16. členu ZTZPUS subjekt, kateremu lahko inšpekcijski organ v skladu s pristojnostmi za posamezne proizvode odredi ukrepe za omejitev prometa ali odpravo neskladnosti. Ker je distributer zagotovil, da so se neskladnosti odpravile pred izdajo upravne odločbe, se skladno s 3. odstavkom 118. člena ZUP postopek konča s sklepom, v katerem se odloči o stroških.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V tožbi tožeča stranka meni, da je bila neupravičeno obremenjena za stroške postopka, ker je zgolj distributer zaščitnih rokavic, medtem ko po določbi 4. člena ZTZPUS definiciji dobavitelja ustreza uvoznik, to pa je družba B. Dobavitelj je tisti, ki mora za izdelek pridobiti ustrezne certifikate pristojnih institucij, medtem ko za distributerja zadostuje, da od dobavitelja pridobi ustrezne certifikate, katerih resničnost in veljavnost se domneva, če ustrezajo predpisom, ki določajo tehnične specifikacije za posamezne izdelke. Tožeča stranka je kot distributer pridobila ustrezne certifikate, kar je bila njena edina obveznost. Rokavice je kupovala tudi pri slovenskih distributerjih in ne zgolj pri navedenem dobavitelju. Tožeča stranka ni ekskluzivni dobavitelj, ampak zgolj člen v dobavni verigi, enako kot Kmetijska zadruga A., kjer je tožena stranka zaščitne rokavice zasledila v prodaji. Odgovornosti glede pomanjkljivosti zaščitnih rokavic tako ni mogoče naložiti tožeči stranki niti odgovornosti za stroške, ki bi nastali v zvezi s postopkom preizkušanja skladnosti. Tožeča stranka je odpravila pomanjkljivosti, ki spadajo v njeno sfero, in sicer glede ustreznega pakiranja rokavic in priložene dokumentacije, vendar v zvezi s tem niso povezani stroški, ki so ji bili naloženi. Z nobenim dokumentom ni izkazano, da je sporne rokavice dobavila tožeča stranka. Skladno z 31. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS št. 43/07) zavezanec krije tiste stroške postopka, ki so bili nujni za ugotovitev kršitev, pri čemer preiskave, opravljene pri ZVD, ne spadajo v to kategorijo. ZVD tudi ni priglašeni organ za ugotavljanje skladnosti oziroma v času opravljanja vzorčenj akreditacij oziroma certifikata zagotovo ni imel. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe št. 0211-66/2009-2-PB z dne 26. 8. 2009 to okoliščino že upoštevala kot relevantno, ko je navedla, da tudi iz tega razloga ni mogoče odrediti plačila stroškov za preskušanje v postopku odvzetega vzorca. Nadalje se tožeča stranka sklicuje še na eno odločbo tožene stranke, ki se ne nanaša na ta primer, je pa zavzela enako stališče. Neutemeljeni so stroški, ki niso bili potrebni za ugotovitev kršitev, saj distributer zanje ne odgovarja, ker preprodaja ne vpliva na skladnost proizvoda. Družba B. bi bila dolžna za rokavice zagotoviti izvedbo ustreznih postopkov. Drugostopenjski organ se tudi neutemeljeno sklicuje, da ni odgovoren glede višine nastalih stroškov in da bi se morala tožeča stranka obrniti na izdajatelja računa. To ni mogoče, saj tožeča stranka ni niti naročnik niti plačnik računa, ampak je to tožena stranka. Tožena stranka je sama naročila izvedenstvo pri subjektu, ki ni akreditiran in odmerila stroške v nasprotju s 120. členom ZUP, glede stroškov pa niti ni nobene obrazložitve. V nobeni fazi postopka ni pojasnjeno, kako so se odmerili stroški izvedenstva. Višina povračila izvedencem je namreč predpisana. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče prvostopenjsko odločbo odpravi v 2. in 3. točki ter da naj odpravi tudi drugostopenjsko odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZTZPUS v 5. odstavku 16. člena določa, da stroške inšpekcijskega postopka (dnevnice, potni stroški, stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali v zvezi z uvedenim postopkom), ki se je končal neugodno za zavezanca, trpi zavezanec. Iz 3. odstavka 16. člena ZTZPUS pa izhaja, da je zavezanec tudi distributer, torej tožeča stranka. V 2. odstavku 16. člena navedenega zakona je namreč določeno, da imajo pristojni inšpektorji poleg pooblastil in ukrepov, ki izhajajo iz posameznih predpisov, ki se nanašajo na njihovo delo, na podlagi tega zakona dodatna pooblastila za določene ukrepe, ki so v nadaljevanju našteti. Naslednji odstavek pa določa, da lahko pristojni inšpektorji odredijo ukrepe iz prejšnjega odstavka tudi distributerju v okviru njegove dejavnosti. Iz besedila navedenega člena tako nedvomno izhaja, da je zavezanec v tem inšpekcijskem postopku tudi distributer, torej v konkretnem primeru tožeča stranka. Iz tega sledi, da tudi za tožečo stranko velja, da če se je inšpekcijski postopek zanjo končal neugodno, da trpi stroške inšpekcijskega postopka. Sodišče ocenjuje, da se je v obravnavni zadevi inšpekcijski postopek za tožečo stranko končal neugodno, čeprav je bil ustavljen. Postopek je bil ustavljen iz razloga, ker je tožeča stranka prostovoljno odpravila neskladnosti, kar pa pomeni, da so bile neskladnosti podane, kar smiselno izhaja iz izreka prve točke izpodbijanega sklepa. Iz vsega nevednega izhaja, da je tudi distributer, pa čeprav je samo člen v trgovski verigi, odgovoren, če je določen izdelek, ki ga distribuira, kakorkoli sporen. Zaradi tega sodišče meni, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožeči stranki naložil stroške inšpekcijskega nadzora. Kot izhaja iz že citiranega odstavka 5. odstavka 16. člena ZTZPUS, sodijo med stroške inšpekcijskega postopka tudi stroški analiz in drugi stroški, ki so nastali v zvezi z navedenim postopkom. Ti stroški pa so v obravnavani zadevi tisti stroški, ki so bili potrebni za preizkušanje v postopku odvzetega vzorca in znašajo 1260,00 EUR. Tožeča stranka meni, da ti stroški niso bili nujni za ugotovitev kršitve. Vendar pa sodišče meni, da so bili kljub temu potrebni, saj je bilo potrebno ugotoviti, ali so bile rokavice ustrezne. V prvostopenjskem sklepu pa je navedeno, da so bile rokavice na podlagi preizkusov in pregledov s strani preizkuševalnega laboratorija uvrščene v drugi razred stopnje tveganja „razred 2“: neskladen proizvod - nevaren, neskladnosti ogrožajo varnost. Tožeča stranka v tožbi navaja, da ZVD ni priglašen organ za ugotavljanje skladnosti. Vendar pa sodišče meni, da je treba izhajati iz dejstva, da je ta organ naloženo nalogo opravil, če pa je opravil svoje delo, je upravičen do plačila. Nadalje tožeča stranka navaja, da so bili stroški odmerjeni v nasprotju s 120. členom ZUP. ZUP v tem določilu določa, da minister, pristojen za upravo, uredi tudi povračila stroškov, izdatkov in izgubljenega zaslužka pričam, izvedencem in tolmačem ter način zaračunavanja ter izplačevanja teh povračil, kot tudi nadomestitev stroškov v primeru oprostitve plačila stroškov. Na podlagi tega določila je bil sprejet Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Uradni list RS št. 86/2005), ki glede višine plačila izvedencem v 13. členu določa, da če pred organom opravlja izvedensko delo sodni izvedenec ali sodni tolmač, se plačilo za opravljeno storitev določi po predpisih, ki veljajo za sodne izvedence oziroma sodne tolmače. Drugim izvedencem in tolmačem se plačilo za opravljeno storitev odmeri ob upoštevanju zahtevnosti zadeve, vloženega truda, porabljenega časa, stroškov uporabljenega materiala in drugih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Glede na tako določilo sodišče meni, da ne more biti sporno, če je bilo izplačilo ZVD izplačano glede na izstavljeni račun. Glede očitka, da višina stroškov ni obrazložena, pa sodišče ugotavlja, da je drugostopenjski organ v tej smeri odločbo dopolnil s tem, ko je v obrazložitvi navedel, da je bilo plačilo stroškov v tolikšni višini, kot je bil za to izstavljen račun.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno z 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka.