Jedro

V primeru pobotnega ugovora toženčeva pripoznava dolga zunaj pravdnega postopka ne vpliva na njegov tek, dokler toženec ne umakne pobotnega ugovora na procesno učinkovit način.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je s svojim sklepom razveljavilo sodbo prvostopnega sodišča in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo sodišče je po ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi za plačilo 971.804,40 SIT z obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka med tem sporom pripoznala vtoževani dolg brezpogojno in da se je s tem hkrati odrekla svojemu pobotnemu ugovoru. Pripoznava dolga kot enostranki pravni posel pravno učinkuje, gre za izjavo volje, ki ima konstitutiven pomen, tožena stranka pa se je brezpogojno, ne glede na pobotni ugovor, zavezala plačati vtoževani znesek, s čimer je izrecno pripoznala svoj dolg. Zato je tožbeni zahtevek utemeljen, v pobot uveljavljana terjatev pa ne obstoji, zato se pobotni ugovor zavrne.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala razveljavitev sodbe. Trdi, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je tožena stranka tekom spora pripoznala vtoževani dolg in to brezpogojno. Iz zaslišanja toženke je razvidno, da se ni strinjala s terjatvijo tožeče stranke in da je imela z izdanimi situacijami pisne in ustne ugovore. Trdi, da v postopku ni bil zaslišan toženec, ki bi lahko pojasnil, kakšni so bili dejanski dogovori o plačilih. Trdi, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo napotilom sklepa višjega sodišča. Pritožba je utemeljena.

Pritožba ne pove, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, sodišče samo pa ni odkrilo kakšne absolutne bistvene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti. V zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami je res, da toženec ni bil zaslišan ne v prvem ne v ponovljenem postopku, vendar v tem primeru ne gre za 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Ta pravi, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženec je bil pravilno vabljen tako v prvem kot v ponovljenem postopku, a se vabilom ni odzival, stranke pa ni dovoljeno prisilno privesti niti jo prisiliti k izpovedbi (prvi odst. 269. čl. ZPP).

Pač pa je pritožbeno sodišče ocenilo, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe 193. čl. ZPP, ko je ugotovilo, da se je tožena stranka odrekla svojemu pobotnemu ugovoru. Tožena stranka je že z vlogo z dne 27.2.1992 v pobot ugovarjala znesek 702.857,00 SIT.

Pobotni ugovor je oblika zahtevka, ki bi ga tožena stranka lahko uveljavljala tudi v drugi obliki, v samostojni tožbi proti sedanji tožeči stranki ali pa tudi z nasprotno tožbo v sedanji pravdi.

Odločba o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota, je sestavni del izreka sodbe (tretji odst. 327. čl. ZPP) in postane tudi pravnomočna (tretji odst. 333. čl. ZPP), vendar samo do zneska, do katerega naj se pobota. Ravno tako velja za pobotni ugovor litispendenca - dokler teče pravda, v kateri je tožena stranka v pobot uveljavljala svojo terjatev zoper tožečo stranko, se med istimi strankami glede zahtevka iz pobotnega ugovora ne more začeti nova pravda (tretji odst. 194. čl. ZPP). Ker gre torej v primeru pobotnega ugovora za zahtevek tožene stranke, se lahko pobotni ugovor tudi umakne analogno z umikom tožbe, oziroma se lahko zahtevek iz pobotnega ugovora umakne analogno z odpovedjo tožbenemu zahtevku. Umik tožbe oziroma odpoved tožbenemu zahtevku je enostransko pravdno dejanje, za katerega velja, kot je že bilo povedano, da ga stranke opravijo izven naroka pismeno, na naroku pa ustno, v obeh primerih naslovljeno na sodišče (14. čl. ZPP). Oblika spada perfekciji dejanja, dejanje torej ni prej opravljeno, preden ni izpolnjena oblika. Na primer tudi izvensodna poravnava med tožnikom in tožencem v času visečnosti pravde ne odvezuje sodišča, da ne bi v pravdi postopalo in odločalo o tožbenem zahtevku. Šele, če tožnik na naroku ustno, izven naroka pa z vlogo, naslovljeno na sodišče, prizna sklenitev take izvensodne poravne in umik tožbe, sodišče reagira na to. Torej tudi, če bi držalo, da sta toženca pripoznala svoj dolg, tožena stranka ni umaknila svojega pobotnega ugovora niti se nista odpovedala zahtevku iz pobotnega ugovora v predpisani obliki, je torej nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje (na podlagi izpovedi prič), da se je tožena stranka odpovedala svojemu pobotnemu ugovoru.

Ker gre torej (analogno) za nepravilno uporabo prvega oziroma drugega odstavka 193. čl. ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, je bilo potrebno sodbo razveljaviti (prvi odst. 369. čl. ZPP).

Prvo sodišče tudi ni popolno in morda zato tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Pritožba ima morda prav, ko trdi, da tožena stranka ni pripoznala vtoževanega dolga. Od vseh petih situacij je tožena stranka brez ugovorov pripoznala le situacijo št. 012088 z dne 31.12.1990, o drugih situacijah pa se v tem pravdnem postopku ni izrecno izjasnila.

Toženka je zaslišana kot stranka izpovedala, da so za igrišče tožeči stranki ugovarjali pismeno, za hišo po najprej po telefonu, po prejemu sklepa o izvršbi pa tudi pismeno (zapisnik z glavne obravnave z dne 9.6.1992). Nepravilno je torej sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pripoznala vtoževani dolg v celoti. Da naj bi šlo za pripoznavo dolga zunaj pravdnega postopka pa tudi ni dovolj raziskano in obrazloženo, ali je bila ta pripoznava dana dovolj jasno in določno in ali je bila dana nasproti upniku - toženi stranki (primerjaj drugi odstavek 387. čl. in 432. čl. ZOR).

Glede trditve pritožbe, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni sledilo napotilom sklepa Višjega sodišča pa je pripomniti, da tega ni storilo, ker se je postavilo na stališče, da se je tožena stranka odrekla svojemu pobotnemu ugovoru.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve, so še vedno neraziskane ostale okoliščine, pomembne za odločitev o tej terjatvi, kot je pritožbeno sodišče to že enkrat ugotovilo s sklepom. Tudi iz tega razloga, da se te okoliščine raziščejo, je bilo potrebno sodbo razveljaviti (prvi odst. 370. čl.ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno ugotoviti, ali tožena stranka tudi glede drugih situacij priznava svoj dolg, glede ugotavljanja utemeljenosti pobotnega ugovora pa velja vse tisto, kar je bilo sodišču prve stopnje enkrat že naloženo z zgoraj citiranim sklepom višjega sodišča. Izreka o pritožbenih stroških ni, ker jih pritožnik ni priglasil.