Jedro

Stanje, ki se lahko po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS uredi z začasno odredbo, se mora nanašati na samo sporno pravno razmerje ali biti z njim v neposredni zvezi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 749/2004-2 z dne 20.4.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se upravni enoti K. prepovedalo izdajati nadaljnje odločbe o solastništvu na "kompleksu III". Predlog ne predstavlja ureditve razmerja, ki ga tožnik s tožbo izpodbija.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravno sodišče navaja, da tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke z dne 11.2.2004. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklepa Upravne enote K. z dne 28.10.2002 in z dne 28.10.2002. Z navedenima sklepoma je prvostopni organ zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote K. z dne 3.12.1999, v zadevi denacionalizacije kmetijskih zemljišč, podržavljenih R. župnijstvu Š. in predlog tožnika za obnovo postopka, končanega s pravnomočno delno odločbo Upravne enote K. z dne 20.2.1998, v zadevi denacionalizacije kmetijskih zemljišč, podržavljenih R. župnijstvu K. Z navedenima odločbama je bilo ugodeno obema upravičencema za vrnitev solastninskega deleža na kompleksu III, ob cesti K.N., k.o. K. V obeh primerih je prvostopni organ tako odločitev sprejel, ker je tožnik kot predlagatelj obnove neupravičena oseba. Tožnik v tožbi navaja, da je denacionalizacijski upravičenec in zahteva vrnitev dveh parcel na robu mesta - 818/1 in 818/2 k.o. K. Pričakoval je, da mu bosta parceli vrnjeni v last in posest. Seznanjen je bil, da sta postali del kompleksa III, na katerem so bile že izdane odločbe o vrnitvi v obliki solastninskega deleža. Zato ni več možno vračanje v last in posest. V dveh postopkih je predlagal obnovo. Prvostopni organ je predloga zavrgel, tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila. Toda v teh denacionaizacijskih postopkih se odloča tudi o njegovi pravici, ali mu bo zemljišče vrnjeno v last ali posest ali pa le v solastništvo. Zato ima pravico udeleževati se drugih denacionalizacijskih postopkov kot stranka. V njih ni sodeloval, ker mu ta možnost ni bila dana. Oba denacionalizacijska upravičenca R. župnijstvo K. in R. župnijstvo Š., ki sta tudi zahtevala vrnitev v last in posest, podpirata obnovo njunih postopkov. Razlog, da bi moral biti udeležen v denacionalizacijskih postopkih je v tem, da je upravni organ dodelil solastninsko pravico denacionalizacijskim udeležencem v teh postopkih tudi na njegovih nekdanjih parcelah št. 818/1 in 818/2 k.o. K. Upravno sodišče je moralo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti. Tožnik ne navaja, po kateri določbi 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) predlaga izdajo začasne odredbe. Iz navedb izhaja, da ne predlaga izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS, ki se nanaša na odložitev izvršitve upravnega akta. Sodišče je predlog zato presojalo po 2. odstavku 69. člena ZUS, ki ureja t.i. regulacijsko začasno odredbo. Tožnik lahko predlaga začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih pokaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tožnik s predlogom zahteva, da sodišče prepove izdajanje nadaljnjih odločb o solastništvu na kompleksu III, torej ne predlaga ureditve razmerja, ki izhaja iz izpodbijane odločbe. S tožbo namreč izpodbija odločbo tožene stranke, v kateri je sporno pravno razmerje upravičenost do obnove pravnomočno končanih denacionalizacijskih postopkov, v katerih ni sodeloval kot stranka v postopku. Sporno pravno razmerje iz izpodbijane odločbe, ki ga tožnik izpodbija z upravnim sporom, ni v neposredni zvezi s pravnimi razmerji, ki izhajajo iz predloga za izdajo začasne odredbe in katerih ureditev tožnik predlaga. S predlogom za izdajo začasne odredbe tožnik želi poseči v druga, po številu in konkretno nedoločena pravna razmerja, kjer se odloča o denacionalizaciji drugih denacionalizacijskih upravičencev v upravnem postopku. Takšna ureditev stanja, po kateri bi sodišče poseglo v nedokončane upravne postopke, po presoji sodišča ni možna, glede na zakonsko zahtevo, da se z začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS ureja sporno razmerje iz izpodbijane odločbe pod pogoji, da se odvrnejo hujše škodljive posledice oziroma grozeče nasilje. Tega pa tožnik niti ne zatrjuje.

Tožnik v pritožbi navaja, da bi se s predlagano začasno odredbo vzpostavilo in fiksiralo stanje, h kateremu teži s tem upravnim sporom. Začasna odredba bo preprečila, da se ne bi po popravi stanja z obnovo dveh denacionalizacijskih postopkov pojavilo še nekaj takih nezakonitih denacionalizacijskih odločb, ki bi jih zopet bilo treba izpodbijati po isti poti. Pripomoglo bi k postopnemu urejanju razmerij na vsiljeni celoti. Ne ob potrebno zahtevati obnove nadaljnjih denacionalizacijskih odločb, ki bi dajale novim upravičencem solastništvo na zemljiščih prejšnjih lastnikov tem pa na njihovih. Očitno je, da grozijo hude posledice. Sklad kmetijskih zemljišč bo po končanih denacionalizacijskih postopkih večinski lastnik na nekdanjih kombinatovih kompleksih. Manjšinske solastnike lahko prisili v prodajo zemljišč, ki bodo v najbližji bodočnosti postala stavbna. Kompleksi na samem robu velikega mesta niso bili oblikovani v kmetijske namene.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, se pritožbeno sodišče strinja.

Tožnik v pritožbi ne izpodbija presoje in ugotovitve, da je po vsebini odredba, ki jo je predlagal, odredba po 2. odstavku 69. člena ZUS. Sporno je torej, ali so ali pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo takšne začasne odredbe.

Stanje, ki se lahko po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS uredi z začasno odredbo, se mora nanašati na samo sporno razmerje ali biti z njim v neposredni zvezi. Stanje, ki naj bi se uredilo po tožnikovi zahtevi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni takšno. Predmet konkretnega upravnega spora je namreč zakonitost odločitve o zavrženju tožnikovega predloga za obnovo denacionalizacijskih postopkov. Konkretno sporno razmerje se nanaša na položaj tožnika, ali bi moral biti stranka v konkretnih denacionalizacijskih postopkih. V upravnem sporu je tako izpodbijana procesna odločitev, prav ta pa predstavlja sporno razmerje. Zato stanja ni mogoče urejati z začasno odredbo, ki se nanaša na akte, ki še niso izdani in s predlagano pavšalno prepovedjo izdaje vseh nadaljnjih odločb na določenem zemljiškem kompleksu, ki je predmet denacionalizacije. Ni namreč neposredne povezave spornega pravnega razmerja z razmerjem, ki naj bi se uredilo s predlagano začasno odredbo. Vse navedeno pa pomeni, da že zaradi tega (manjkajoče neposredne povezanosti) ni pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe. Čeprav je res - kot to ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu - da tožnik hujših škodljivih posledic oziroma grozečega nasilja niti ne zatrjuje oziroma konkretizira, pa bi to lahko bil le nadaljnji razlog, zaradi katerega predlogu o začasni odredbi ni možno ugoditi.

Ob navedeni presoji tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi z njimi tožniku ni uspelo izpodbiti pravilnosti presoje glede pravilno ugotovljene neizkazanosti spornega pravnega razmerja kot pogoja za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določb 69., 68. in 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.